Tiskane izdaje
Odločitev za aktivno oživljanje vrednot partizanstva je bila njegova osebna odločitev. Vsak, ki je odprte glave, bere knjige in si ogleda kakšen zgodovinski film, pravi, lahko pride do lastnih spoznanj in nato lažje zagovarja svoje mnenje. In nikakor ne nameravajo nikogar provocirati. »Preprosto ohranjamo spomin na poštenega partizana.« S politiko ni obremenjen, zatrjuje.
Skupina mladih Ljubljančanov se je leta 2009 v partizanskih oblačilih prvič podala na spominski pohod po poti Cankarjevega bataljona do Dražgoš. Želeli so si dokazati, da lahko pohod opravijo enako, kot so ga med vojno partizani. To pa je zanimivo, so ugotovili in odtlej se redno udeležujejo podobnih prireditev po vsej Sloveniji.
Na proslavi v Dražgošah, ki je ena največjih partizanskih proslav pri nas, so, odeti v partizanska oblačila, poželi precej zanimanja in odobravanja. Spoznali so, koliko je med ljudmi potrebe po ohranjanju zgodovinskega spomina in pietete, še posebej med mladimi, ki niso nikoli izkusili vojne. Začeli so zbirati različne predmete iz tega obdobja, oblačila, obutev in drugo opremo ter razmišljali o udeležbi na prireditvah. S prijatelji so tako ustanovili spominsko četo Pod svobodnim soncem, ki jo danes sestavlja enajst članov, starih od 19 do 30 let. »V zasebnem življenju smo povsem običajni mladi ljudje, imamo pa konjiček, v katerem se vrnemo za 70 ali 80 let v preteklost,« pravi Lenič, ki obdobje narodnoosvobodilnega boja vidi kot zelo pozitivno v naši zgodovini.
Tovarištvo, spoštovanje, enakost
Vse skupaj je nastalo spontano, pripoveduje tridesetletnik, ki sicer dela v turizmu (in bolj počasi študira javno upravo), ter doda, da niso vključeni v nobeno sorodno organizacijo, niso organizirani niti kot društvo. Njihov glavni namen je ohranjati spomin na partizanske borce iz obdobja NOB. Tudi sam je vnuk partizana. Starši ga niso vzgajali v partizanskem duhu, prav tako nikoli niso obiskovali spominskih prireditev, čeprav se je domovinska pripadnost in zavest doma čutila. Sam kot najpomembnejše vrednote iz obdobja partizanstva navaja tovarištvo, spoštovanje in enakost.
Gojijo zgolj pozitivne vrednote partizanstva in NOB, nimajo političnega programa in med njimi ni aktivizma. »Ohranjamo spomin na lik poštenega partizana, ki se je boril za sebe in svojo družino, za svojo zemljo, za svoj narod.« Ime spominske čete – Pod svobodnim soncem – so si sposodili pri Finžgarju, ki je bil liberalno usmerjen duhovnik. »Iskali smo ime, ki bo povezovalo, ne ločevalo.« Po njegovem je treba vsako vojno umestiti v zgodovinski čas. V vsaki vojni se dogajajo grde in umazane stvari, tudi med NOB je bilo veliko nasilja. Čeprav s svojim delovanjem izkazujejo naklonjenost partizanskemu boju, se od povojnih pobojev distancirajo. Poudari pa, da je treba spoštovati žrtve na obeh straneh. »V šolah se premalo posvečajo tem temam in poskušajo zgodovino 20. stoletja obdelati prehitro. Zato tematika še danes razdvaja slovenski narod, kar je najbolj stvar interesa nekaterih političnih strank. Spreti nas poskušajo tisti, ki imajo drugačne ambicije.«
V zemljanki z mravljami
Med drugim je obiskal koncentracijsko taborišče Auschwitz in spominski center holokavsta Jad Vašem v Izraelu. Zanimajo ga vojni romani, zgodovinske knjige, rad bere slovenske avtorje, prozo in poezijo. V mlajših letih je spoznal partizanske filme, nato je začel raziskovati zgodovino, politiko, ekonomijo sredine 20. stoletja, obdobja, ki je bilo po njegovem najbolj prelomno za Slovence. Kot otrok je bil tabornik in nekaj taborniških izkušenj je lahko uporabil tudi v »partizanskem« načinu življenja, s prijatelji so namreč zgradili zemljanko in v njej prespali. »Bila je zanimiva izkušnja, saj moraš potrpeti, če te zebe ali te grizejo mravlje. Poskusili smo in zdaj vemo, kako je preživeti noč v zemljanki, čeprav nam ni bilo treba ves čas biti na preži, tako kot so morali biti partizani.«
Najbolj jih navdušuje način partizanskega upora in odpora Slovencev proti precej številčnejšemu in bolje opremljenemu tujemu zavojevalcu, ki je edinstven v Evropi. Slovenci so se bili pripravljeni upreti ne glede na posledice. Takšnega odpora niso poznali ne v Franciji, ne v Belgiji, ne v Italiji, razlaga sogovornik, ki meni, da so slovenski partizani na osvobojenem ozemlju organizirali nov družbeni sistem, državno strukturo. »Tega v Evropi takrat ni bilo. Slovenci smo si sami priborili svobodo. Kot narod bi namreč brez lastnega jezika in lastne kulture propadli. Ta grožnja je v ljudeh izzvala spontano porojena čustva. Tega se v človeka ne da vcepiti, to lahko pride le iz njega samega. Zato spoštujemo partizane.«
Upanje v človeško poštenje
Zdaj največ sodelujejo z organizatorji raznih spominskih prireditev in proslav, pa tudi s podobnimi spominskimi četami po Sloveniji. Organizatorji so jih spoznali in jih vabijo na prireditve, ki se jih kot častni nosilci prapora prvega dolenjskega partizanskega bataljona udeležijo v partizanski opravi, s titovko na glavi, s puško na rami. Najbolj dejavni so na kulturnem področju, saj za prireditve in proslave v dogovoru z organizatorji pripravijo kakšen recital z glasbo v živo, zaigrajo na inštrumente.
Vsako lokalno okolje ima svoje partizanske junake in svoje prireditve, tako da bi se jih lahko udeleževali skoraj vsak teden, vendar jih v program dejavnosti vključijo manj. Tako bodo po Dražgošah prihodnjo soboto sodelovali na jubilejni, 40. prireditvi Partizanske smučine v Cerknem, redno se udeležujejo srečanja podobnih spominskih čet na Malkovcu nad Sevnico.
Upa, da bodo tudi tako pomagali preživeti upanju v človeško poštenje, dobroto in posluh za sočloveka. A se boji, da bodo grožnje, ki jih je opaziti v vsakdanjem življenju in na spletu, ob hkratni naraščajoči nestrpnosti prerasle v nasilje. Očitno sodobne generacije mir jemljejo kot nekaj samoumevnega in se ne zavedajo sveta okoli nas. »Vemo, da se zgodovina ponavlja. Iz napak pa smo se premalo naučili.«
