Osebno z Bogdanom Mikličem: Rom, ki ni cigan

Stanje v romskih naseljih se izboljšuje, a ponekod romski otroci še vedno prihajajo v šolo v tako slabem stanju, da jih morajo učiteljice najprej umiti.

Objavljeno
19. junij 2016 01.42
Bogdan Miklič, predsednik Zveze Romov za Dolenjsko. Novo Mesto, Slovenija 15.junija 2016. [Miklič Bogdan,Zveza Romov za Dolenjsko,Romi]
Monika Hrovat
Monika Hrovat
Gre predvsem za romsko vas Žabjak, ki je ravno te dni na razpisu za nepovratna sredstva dobila zaušnico. Po krivdi občine, pravi dolenjski borec za pravice Romov.

Nedavno zavrnjeni projekt v Žabjaku je na razpis gospodarskega ministrstva za pridobitev nepovratnih sredstev za ureditev komunalne infrastrukture v romskih naseljih prijavila novomeška občina. Župan Gregor Macedoni se je na negativen odgovor burno odzval, da država zavrača sodelovanje z lokalno skupnostjo pri urejanju razmer v največjem romskem naselju, vse organizacije, ki si prizadevajo za romske pravice, pa so z občine napotili na vlado in ministrstvo, češ da mestna občina ni več naslovnik za njihove zahteve.

Toda kot pravi predsednik Zveze Romov za Dolenjsko, je bilo takšen razplet pričakovati, saj da je občina na razpis prijavila projekte, ki v resnici ne rešujejo romske problematike, denimo dograditev javne razsvetljave, ki je v romskem naselju sploh ni, pa obnovo cest in avtobusno postajališče, kar ni tisto, kar obupno potrebujejo.

Podajanje odgovornosti

Žabjak, ki je najstarejše in največje nelegalno romsko naselje na Dolenjskem, večinoma leži na zemljiščih, ki so v lasti obrambnega ministrstva. Ta ozemlja država že več let brezplačno ponuja občini, pripoveduje Miklič, a jih ta noče sprejeti. Kot je razbrati iz sporočil občine, zato ne, ker bi s tem na Novo mesto padel tudi celoten proces prostorskega urejanja in komunalnega opremljanja, čemur pa se odločno upirajo.

Daleč od urejenega tako v Žabjaku živi med osemsto in devetsto Romov, »razmere tam pa so kot v Darfurju«. Uradno napeljane elektrike ni, večina je brez pitne vode, živijo v barakah, postavljenih iz najrazličnejših materialov, takšnih, ki bi jih marsikdo uporabil samo za lopo ali kaj podobnega, pripoveduje. Zgodi se, da morajo otroke, ki do šolskih klopi pridejo iz Žabjaka, učiteljice v šoli najprej urediti, celo umiti.

Sam že vse življenje biva v romskem naselju, v takšnem brez vode in elektrike pa je živel tri leta, in sicer na Trati pri Kočevju. Potem je ugotovil, da tako ne gre več, potegnil črto in se preselil nazaj v bližino staršev, kjer ima danes, kot pravi, čudovit dom, lepo družino in svetlo prihodnost.

Začarani krog revščine

Odraščal je na Ruperč Vrhu, ki velja za eno najbolj urejenih romskih vasi na Dolenjskem, kjer so prebivalci uspešno ubežali revščini z zaposlitvijo v največji novomeški tovarni, današnjem Revozu. Sicer se delodajalci Romov izogibajo v velikem loku, v Novem mestu pa zanje skorajda ni druge zaposlitve kot javna dela, ki so slabo plačana. Še vedno jih je veliko brez zaposlitve in živijo od socialnih prejemkov. Med njimi so tudi takšni, ki namenoma izkoriščajo državo, toda sogovornik poudarja, da je delež teh enak kot pri večinskem prebivalstvu.

Izboljšuje pa se vključenost romskih otrok v izobraževalne ustanove. Tudi zaradi tega, ker staršem vzamejo pravico do denarne socialne pomoči, če otrok ne prihaja redno v šolo. Sam sicer z rednim obiskovanjem pouka ni imel težav, v petem razredu je od ravnateljice celo dobil priznanje, ker v celem šolskem letu ni manjkal niti pri eni šolski uri. Velika zasluga za to gre staršem, pove. Ti so vztrajali, da konča šolo, potem pa postane policist. Toda želja ga je vodila v novinarske vode, 14 let je delal kot novinar pri RTVS, zadnji dve leti pa je na čelu Zveze Romov za Dolenjsko.

Slovenski geto

Pri iskanju razlik med Romi in večinskim prebivalstvom ugotavlja, da se romski otroci osamosvajajo precej bolj zgodaj kot Slovenci, znani ljubitelji »hotela mama«, a jih Romi ne obsojajo, doda v smehu. Večina se jih pri dobrih dvajsetih že osamosvoji, dekleta pri tej starosti običajno rodijo. Med Romi velja, da je malo čudno, če ženska pri tridesetih še nima otroka, prav tako postrani gledajo tiste, ki pri teh letih še niso poročeni. Pestijo pa jih običajne težave kot preostalo prebivalstvo, denimo zakonske razveze, ki so bile nekoč v romski skupnosti nepredstavljive, zdaj pa so čedalje bolj pogoste.

Danes se Romi iz skoncentriranih romskih naselij selijo v vasi z večinskim prebivalstvom, kupujejo stanovanja in hiše. Dogaja pa se tudi obraten proces, in sicer se nekatera romska naselja širijo, ker se tja priženijo Neromkinje. Romske družine so navadno tesno povezane in tudi živijo blizu, sogovornik pa doda, da so Romi zelo skrbni starši in »bog ne daj, da otrok malo zakašlja, že letijo k zdravniku«.

V Žabjaku imajo romski vrtec, pa tudi pošto jim po nedavnem incidentu raznaša Rom, potem ko so prejšnjega pismonošo hudo pretepli, ker je povozil enega od številnih potepuških psov. Pošta Slovenije je zato za novega pismonošo predlagala Roma, čemur so v romski skupnosti nasprotovali. »Zakaj morajo Romi imeti svojo trgovino, svojega poštarja in tako naprej? To je potem neke vrste geto,« se huduje sogovornik, toda z občino so očitno vseeno našli skupni jezik.

Preblage kazni

Predsodki so še vedno močno razširjeni, pogosto je slišati, da krajani Romov nočejo za sosede in bi najraje videli, da vsaj kilometer od njih ni romskega naselja, četudi urejenega, ugotavlja. Pred leti se jih je javno lotil celo predsednik SNS Zmago Jelinčič in jih označil za cigane, ki jim je dovoljeno, da kradejo, lažejo in ne delajo ničesar drugega kot škodo, na kar odgovarja: »Nismo vsi Romi cigani.«

Pravi, da bi se tisti, ki na Rome gledajo obremenjeni s kopico stereotipov, morali za kakšen dan postaviti v njihove čevlje in poskusiti, kako je živeti brez elektrike, se ne umiti nekaj dni, potem pa iti v šolo ali službo. »Prepričan sem, da bi se za takšnim človekom obračala cela ulica.« In tudi se.

Noče pa, da se Romom kakorkoli popušča. Ostro denimo obsoja gledanje čez prste pri kriminalu, ki ga je sicer manj, a še vedno daleč od izkoreninjenja. Prepričan je, da Romi prevečkrat sodno dvorano zapustijo s pogojno obsodbo, kar je po njegovem vsekakor preblaga kazen. Policija po njegovem ustrezno odigra svojo vlogo, zadeva pa se zatakne na sodiščih, ki marsikdaj Romom popuščajo.

Na sodišču je tekel tudi postopek proti njemu, očitali so mu kaznivi dejanji grožnje in lahke telesne poškodbe. Sam pravi, da gre za posledico novinarskega dela, vse pa naj bi se začelo, ko je obravnaval konflikt v romskem naselju in je na plano potegnil fotoaparat, da bi slikal neko družino. Od takrat ni imel miru, razlaga, vmes pa da so z njim tudi fizično obračunali. Končalo se je z oprostilno sodbo.

Romska stranka na obzorju

Prepričan je, da bi se romsko življenje korenito spremenilo, če bi imeli Romi v Sloveniji enakovreden status kot italijanska ali madžarska narodna manjšina ali pa vsaj svojega predstavnika v parlamentu. Ta bi se lahko pojavil že v naslednjem sklicu državnega zbora, saj se dogovarjajo, da bi na naslednjih volitvah Romi kandidirali s svojo stranko, da ne bi »romskih vprašanj več reševali le ljudje iz ljubljanskih pisarn, ki v življenju še niso stopili v romsko naselje«.