Osebno z Marijo Vrtačnik: Glas tisočerih za samostojno bolnišnico

Skupaj z več kot 16.400 podporniki nestrpno pričakuje odločitev ministrstva za zdravje glede usode bolnišnice Topolšica.

Objavljeno
02. julij 2017 10.20
Špela Kuralt
Špela Kuralt
Predsednico civilne iniciative za ohranitev bolnišnice in upokojeno ekonomistko, ki je 15 let vodila Elkroj, pri čemer takoj doda, da ga ni ona pripeljala do stečaja, najbolj jezi, da se je ministrstvo za pripojitev k celjski bolnišnici odločilo brez kakršnekoli analize in brez številk.

Usoda bolnišnice Topolšica je bila že nekaj časa negotova. Šušljalo se je o pripojitvi h Golniku, potem k celjski splošni bolnišnici. Za rojstvo civilne iniciative je pravzaprav »krivo« ministrstvo za zdravje. Na začetku maja je namreč pripravilo predlog sklepa, v katerem vladi predlaga pripojitev topolške bolnišnice k celjski 1. julija 2017. To je bila kaplja čez rob, jasno pove: »Zrevoltiral nas je ta sklep, čeprav je samo predlog. Ampak piše, kako se ukinja naša bolnišnica, kako se ustanovi nov zavod z novimi obveznostmi in pravicami, ki bo aneksiral našo bolnišnico. Notri tudi piše, da se naša bolnišnica izbriše in izgubi samostojnost kot pravna oseba.«

Civilna iniciativa ministrstvu zameri popolno umanjkanje argumentov.
»Odredijo sklep, ki ga sploh ne utemeljijo. Ni nobenega argumenta, ne z vidika stroke ne organizacije same, ne na strani prihrankov, likvidnostnega toka, ki je zaradi investicije preveč izpadel. Veste, vsaka taka reč se dela na dolgi rok, tu pa, kot vse kaže, odločajo z danes do jutri. Menimo, da je to politična odločitev,« je ogorčena. Ne zatiska si oči, da bolnišnica ne potrebuje pomoči, a poudarja, da je v težavah celotno slovensko zdravstvo, ki potrebuje sistemsko rešitev. Tudi zato noče, da bi bila prav Topolšica učni poligon, kako združevati morda nezdružljivo in kako reševati očitno sistemski problem. »Vse bolnišnice so praktično v izgubi, naša pa, s tem se moramo pohvaliti, pozitivno posluje iz tekočega poslovanja, ima pa investicijsko težko breme. Mislili smo, da bo ministrstvo moralo narediti neke analize, zakaj ima ena bolnišnica večje izgube, druga manjše, zakaj so tokovi v zdravstvu tako negativni. Naša bolnišnica nima največje izgube in tudi nima poslovne izgube. Kar je zelo pomembno.«

Pripadnost in čustvena povezanost

Kdor ni nikoli stopil na območje savinjsko-šaleške regije, ne more razumeti, zakaj je Topolšica zanje tako pomembna. Ne gre le za bolnišnico. Tu si ljudje še pomagajo in držijo skupaj, ko gre na tesno. Tako bolnišnica ni le bolnišnica, šola ni le šola in gasilsko društvo niso le gasilci. Prav na to opozarja sogovornica: »Bolnišnica ima 240 zaposlenih, vsi so iz tega okolja, kar tudi znižuje stroške. Okolje pokriva prehrano. Ne samo, da so poslovno povezani, povezani so tudi čustveno. Kadarkoli je bolnišnici zaškripalo, je prebivalstvo stopilo skupaj in ji pomagalo.«

Bolnišnica je bila v sedemdesetih letih že del celjske. Ni se obneslo. Dejstvo je, da se bolnišnice iz tistega časa ljudje spominjajo kot kraja, kamor so te poslali umret. In natanko tega v Topolšici nočejo več. Nočejo hiralnice. Kraj, kjer je bila leta 1945 podpisana kapitulacija nemških oboroženih sil za jugovzhodno Evropo, pač ne more biti kraj umiranja. Hočejo zmago. Hočejo ohranitev programov v takem obsegu, kot jih imajo danes. Toda načrt ministrstva in dejstvo, da so manjši od celjske bolnišnice, jim nista naklonjena: »Pogovori med Celjem in Topolšico so se že začeli in jasno je, da velika bolnišnica proti mali govori: 'Tiho bodite, tako bo, kot bomo mi rekli.' In tako človek, zaposlen v topolški bolnišnici, nima nobene besede, nobene moči vplivanja in odločanja o svoji prihodnosti. To je ljudi popolnoma demoraliziralo in zrevoltiralo.« Celo toliko, da so uteho našli tudi v podpisovanju peticije. Civilna iniciativa je zbrala več kot 16.400 podpisov.

Ali glas sploh šteje?

Ne glede na velik odziv lokalnih skupnosti – vse občine in župani savinjsko-šaleške regije in koroški župani nasprotujejo pripojitvi topolške bolnišnice k celjski – in ne glede na tisoče podpisov iz vse Slovenije civilna iniciativa odgovorov ministrstva ni prejela. Prejšnji teden sta na okroglo mizo sicer prišli predstavnici ministrstva, kot je po dogodku komentirala Vrtačnikova: »Glede na to, s kakšnimi odgovori sta prišli, bi lahko rekli, da nas ne jemljejo resno. Ampak menim, da smo podaljšana roka ljudi, ki so hkrati volivci, in da ta moment ni tako zanemarljiv.«

Tudi zbiranje podpisov je ljudi spet povezalo. Zbirali so jih v različnih društvih, sogovornica posebej pohvali upokojence: »Zelo pridni so bili, oni so tudi veliki uporabniki bolnišnice. Pacienti so nam telefonirali, kje lahko oddajo svoj glas. Šlo je za samoorganizacijo, negativnih odzivov je bilo zelo malo, večinoma v smislu, da je kdo rekel, da nikoli nikomur ne da podpisa. Ampak to so bile izjeme.« Čeprav so najprej plašno napovedovali, da bodo poskušali zbrati pet tisoč podpisov, zdaj na vprašanje, ali bi jih lahko zbrali 40 tisoč, z velikim nasmehom samozavestno izstreli: »Ja.«

Upanje umre zadnje

Ministrstvo za zdravje bo svoje povedalo v prihodnjih dneh. Njegova predstavnica Jana Kotnik Podberšič je na okrogli mizi sicer dejala, da je pripojitev povezana s finančno sanacijo, in če te ne bo, bodo prenehali s projektom pripojitve. V Topolšici, pa tudi v Celju, so že opozorili, da bi enoten zavod dobil več kot milijon evrov manj prihodkov zaradi sedanjega načina financiranja.

Kljub svoji zgodovini v gospodarstvu Vrtačnikova glede Topolšice ne more biti neprizadeta in hladno pregledovati številk. »Moj mož je pljučni bolnik, večkrat je bil pacient te bolnišnice in lahko rečem, da so mu tudi že rešili življenje. So res pravi ljudje, ki znajo poskrbeti za pacienta.« Uglajena in urejena gospa noče nikogar prizadeti in hitro doda, da verjame, da so vse slovenske bolnišnice dobre, a vendar so nekatere v prednosti: »Za naše okolje je Topolšica zagotovo hitra rešitev. Imajo dobro organizacijo, in ko bolnik pride, je takoj v zdravstveni negi, oskrbi, na pregledih. Takoj se ukrepa. Majhne bolnišnice so zelo pripravne za hitro ukrepanje in reševanje življenj. Vse se da dogovoriti, tudi glede obiskov, kar je v večjih bolnišnicah morda težje. Manjše so bolj prilagodljive.«

Seveda upa, da bo bolnišnico čim manj potrebovala, a se bo, tako kot že v preteklih letih, zanjo še naprej močno zavzemala in vztrajala v boju. O tem ne moremo dvomiti. Navsezadnje vztraja tudi pri gorenjskem naglasu. Čeprav se je že pred desetletji iz Šenčurja primožila v Zgornjo Savinjsko dolino, je pojoča gorenjščina še vedno njena. Pozna jo vsa regija, saj je ena najaktivnejših upokojenk, ki se razdaja v velenjski univerzi za tretje življenjsko obdobje. Morda najbolj preseneča njena umirjenost, nasmeh, a vendar pogled, ki da vedeti, da popuščanja, brez argumentov, ne bo. Mogoče bi njo potrebovali na ministrstvu.