Osebno z Matejem Tašnerjem Vatovcem: Pobudnik priznanja Palestine

Poslanec Združene levice je pred kratkim opozoril nase s predlogom za izenačitev istospolne zakonske zveze z raznospolno.
Objavljeno
30. januar 2015 17.03
Matija Grah, Ozadja
Matija Grah, Ozadja
Njegov predlog, kako pravice homoseksualnih parov izenačiti s pravicami, ki jih uživajo heteroseksualni pari, je silno enostaven – in prav zato domiseln. Doslej je bilo v igri učeno, zapleteno (in hkrati licemerno) dopolnjevanje veljavnega zakona o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti, katerega dejansko učinkovanje je bilo prav nasprotno njegovemu deklarativnemu namenu: pod zastavo izenačevanja pravic je namreč podaljševal diskriminacijo istospolnih skupnosti. – Saj za kaj drugega bi pa potrebovali poseben zakon za istospolna partnerstva, če ne za to, da bi jih ločili od drugih, »normalnih« partnerstev in jih diskriminirali?

»Skupnost dveh oseb«

Izenačevanja pravic istospolnih partnerjev se je zato lotil z drugega konca: pri zakonu o zakonski zvezi. »Ta zakonsko zvezo definira kot 'skupnost moža in žene', mi pa predlagamo, da zakonska zveza poslej postane 'skupnost dveh oseb',« pojasnjuje oče triletnega sina, ki sta mu z ženo Majo dala rusko ime Kolja. S to navidez drobno preformulacijo preidejo vse pravice, ki so jih doslej uživale samo skupnosti moškega in ženske, na vse oblike življenjskih skupnosti, s čimer se status razno- in istospolnih partnerstev izenači.

Izenačenje vključuje tudi pravico do posvojitve otroka, ne samo otroka partnerja, ampak kateregakoli otroka brez staršev. Ko ga pobaramo, kdo bo potlej odločal, katera sirota bo dobila raznospolne, katera pa istospolne starše, odvrne: »To je naloga služb, ki to delo opravljajo že zdaj.« In kakšno vlogo bo pri tem igrala morebitna otrokova želja po starših različnega ali istega spola, vrtamo naprej. »Optiko je treba obrniti. Pravica otroka je, da ima ljubeča starša, ne glede na to, kakšnega spola sta. Treba je varovati to pravico, ne pa pravico do moškega očeta in ženske matere; to je pravzaprav forma družine, ki je rezultat družbenega konsenza in se zato s časom spreminja,« pripoveduje doktor filozofije, ki je z 31 leti eden najmlajših parlamentarcev.

Ali pričakuje, da bo novela sprejeta, povprašamo. »Močno upam. Bolj se bojim naslednjega koraka: veta državnega sveta, po katerem bo treba v parlamentu za novelo iskati kvalificirano večino.« Kaj pa referendum? Ne nazadnje, mar ni noveli družinskega zakonika pred leti spodletelo prav na referendumu? »Zdi se mi skorajda nemogoč,« po premolku odgovori. »Ustava prepoveduje razpis referenduma o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic – tu pa gre natanko za to!«

Izraelski niet

Že vrsto let ga zanima mednarodna politika, zato se ne gre čuditi, da je bila pobuda za priznanje Palestine, s katero je vsaj za kratek čas razburkal zatohlo mlakužo slovenske zunanje politike, njegovo delo. »Ne delam si utvar, da bi se kaj prida spremenilo, če bi Slovenija ali celo celotna Evropska unija priznala Palestino – razen enega: priznanje bi Palestincem omogočilo, da bi se kot enakopraven partner pogajali z drugimi državami, se pravi, predvsem z Izraelom, medtem ko zdaj to že formalno ni mogoče, ampak morajo denimo vlagati resolucije v Združenih narodih prek posrednikov.« In kako se je na pobudo odzvalo izraelsko veleposlaništvo, povprašamo. »Z ničimer,« odgovori. Nakar doda: »V nedeljo bi moral z odborom za bližnjevzhodna vprašanja, ki deluje v okviru interparlamentarne unije, odpotovati v Jordanijo, od koder bi odšli v Ramalo na srečanje s palestinskim predsednikom Abasom, a nam je izraelski parlament sporočil, da nam bo izraelska vlada preprečila prestop v Ramalo in zahodni Jeruzalem. Tako je misija odpadla.« Pobuda je trenutno na čakanju. Pristojni parlamentarni odbor jo je sprejel, hkrati pa odločitev o »pravem trenutku«, v katerem naj bi Slovenija priznala Palestino, prepustil vladi.

Koprski multikulti

Je rojen Koprčan, odraščal je, kot pravi, v multikulturnem okolju primorske prestolnice in v klasični delavski družini. Oče je bil skrbnik učne opreme na srednji tehnični šoli v Kopru, mati je delala v tovarni Lama v Dekanih. Poleti so dopustovali v počitniških domovih podjetij. Med učenci, ki so hkrati z njim obiskovali osnovno šolo, sta bila tudi jadralec Karlo Hmeljak in sedanji poslanec SMC Tilen Božič. Takrat ni še nič kazalo na njegove poznejše filozofske ambicije. Nasprotno, izdeloval je s povprečnim, dobrim uspehom in šolska socialna delavka mu je na pogovoru o poklicnem usmerjanju odločno odsvetovala kakršnokoli gimnazijsko ali podobno izobraževanje ter mu namesto tega predlagala, naj se raje izuči za poklic. »Sam sem pragmatično izbral srednjo pot: srednjo ekonomsko šolo,« pripoveduje.

V srednji šoli je začel prebirati Freuda, Marxa in Nietzscheja, po maturi pa se vpisal na novo fakulteto za humanistične študije v Kopru, smer kulturni študiji. Pri študentski organizaciji primorske univerze je postal sekretar za izobraževanje, nekakšen šolski minister, in organiziral izobraževalne projekte, filmske večere, filozofski krožek ipd.

S študentskim kolegom Martinom Marzidovškom sta se navduševala nad filmom in obilo časa preživljala v kinodvoranah. »Ko sva pregledala in predelala že veliko klasikov, od nemih do sodobnih, sva se v filmski umetnosti preizkusila še sama.« Rezultat sta bila kratkometražna filma. (S)prehod je, kot razlaga, »eksperimentalni film, poskus sodobnega nadrealizma«, medtem ko je film V senci nastal po istoimenski kratki zgodbi Marka Sosiča. »Prikazuje moškega, ki obupan zastane v življenju in razmisli, kaj vse je šlo narobe.«

Parlament kot zbor gluhih

Leta 2006 je diplomiral iz analize Sartrovega dela Bit in nič ter filma Being John Malkovich, nato je vpisal doktorski študij, ki ga je končal lani z zagovorom disertacije Pozaba domišljije: zgodovinske, filozofske in ekonomske okoliščine za vzpon in padec domišljije kot filozofskega pojma. V vmesnem obdobju je s Karlom Hmeljakom in Borutom Jermanom ustanovil Aktiv F3, namenjen neformalnemu izobraževanju vrstnikov in mlajših generacij ter preseganju aktualne, precej osiromašene kulturne ponudbe. Ime F3, pojasni, izvira iz tretje Marxove teze o Feuerbachu, ki govori o tem, da morajo biti vzgojitelji sámi vzgojeni. Krajši čas se je ukvarjal s prevajalstvom, nakar se je zaposlil kot asistent in raziskovalec na primorski univerzi. Leta 2012 je bil edini protikandidat nekdanjega poslanca SD Luka Jurija za direktorja Pokrajinskega muzeja v Kopru. Župan Boris Popovič je izbral slednjega. Vzporedno je navezal stike z ljubljanskim Inštitutom za delavske študije, v okviru katerega je marca lani nastala politična stranka Iniciativa za demokratični socializem, ena od ustanoviteljic koalicije strank in gibanj Združena levica.

Lanske parlamentarne volitve, ki so prvič potekale poleti, so bile družinski projekt: na listi ZL sta kandidirala oba z ženo. Ker izvolitve v resnici nista pričakovala, si načrtov za prihodnje politično življenje nista delala. Po pol leta poslanskega mandata ugotavlja, da je parlamentarna realnost drugačna od pričakovanj. »Veliko je razpravljanja, a ob glasovanju ugotoviš, da razprava ni prinesla ničesar, da vsi izhajamo iz vnaprejšnjih prepričanj. To je najbolj moteče: zavedanje, da argumenti ne štejejo.«