Tiskane izdaje
Med politiki smo sicer vajeni, da tisto, kar se je včeraj zdelo sveta obljuba, jutri ponikne v pozabo ali dobi drugačen obraz. Načelnost praviloma ni čislana in ne pada na plodna tla. Vse to je nekako del igre, ki se javnosti na očeh odvija iz dneva v dan, leta in leta ... Toda ne zgodi se pogosto, da bi si predsednik državnega zbora in podpredsednik največje vladne stranke drznil nakopati zamero strankarskega šefa, ki je povrhu vsega še predsednik vlade. Saj najbrž si ni mislil, da bo stvar šla tako daleč. Toda očitno je premieru močno stopil na žulj. Miro Cerar je pravnik in bržkone zato še bolj občutljiv za kritike o neustavnosti in nepremišljenosti potez vlade, ki jo vodi. Predsednik parlamenta pa gotovo ni neuk poslanec, ki se je v hramu demokracije znašel po nenavadnem naključju in ne ve čisto natanko, kaj bi tam počel. Zakona o tujcih ni podprl ne iz kaprice, temveč zato, ker je v življenju dovolj prebral, poslušal argumente mednarodnih človekoljubnih organizacij in številnih pravnikov. Zakon o tujcih je hudo problematičen, ker je v nasprotju z ustavo in listino o človekovih pravicah. O tem gotovo temeljito premišlja nekdo, ki ima doktorat znanosti z zapletenim naslovom Pomen nepozitivističnih epistemoloških in realističnih ontoloških predpostavk za osmišljanje mednarodnih odnosov in metodologije njihovega proučevanja, ki je, mimogrede, med poznavalci leta 2006, ko je bil predstavljen, vzbudil veliko pozornost. No, plagiat zanesljivo ni, saj gre za pionirsko delo pri nas, kar so mu priznali mnogi kolegi iz akademskih krogov.
Kdo je pravzaprav Milan Brglez? Kakšen človek se skriva v njem? Ob kopici vprašanj, ki smo mu jih postavili, je prav za tega rekel, da je najtežje. »Ker je sebe najtežje ocenjevati. A če se moram, bi dejal, da sem preprost, iskren, umirjen in premišljen človek. Človek, ki ne igra na prvo žogo. In človek, ki se trudi, da bi vsako delo, ki ga opravlja, opravljal z žarom in v dobro ljudi.« Upam, da ne zveni prehvalisavo, pristavi in se široko nasmehne. O družini govori z mehkobo in nežnostjo, tako je čutiti. Z Matejo živi v zunajzakonski skupnosti že 27 let. Ponosen je na hčeri: 24-letna Ela na filozofski fakulteti opravlja magistrski študij primerjalne književnosti, sočasno pa še dodiplomski študij prava na pravni fakulteti. Liza je tri leta mlajša in na fakulteti za družbene vede študira na smeri tržno komuniciranje in odnosi z javnostmi.
Njegove tri dame
Brglez goji še dve ljubezni. Radi ima šah, rad ima gore. »Šah mi je všeč, ker je strateška igra. Predvideti je treba več potez vnaprej. Gre za neke vrste politiko na šahovnici. Žal je časa premalo, da bi ga pogosto igral, pa tudi nasprotnikov ni vedno pravih. Se moram poboljšati in začeti bolj aktivno igrati, če ne bom prišel iz forme.« Tudi za hribe mu primanjkuje časa. Pa vendar enodnevne ture še pridejo v poštev. »Če je kakšna sobota prosta ali vsaj pol dneva čez vikend, se z Matejo kam povzpneva. Drugače pa: upam, da se bom tudi tu poboljšal in kdaj zašel v višje gore.«
Predsednik državnega zbora se ne strinja z medijsko podobo o tem, da se je uprl predsedniku vlade. »Nikomur se nisem uprl. Ravnal sem po svoji vesti. Je bilo pa na žalost medijsko prikazano, kot da se upiram. Z moje strani vedno obstaja interes za iskren pogovor. Zato se pogosto srečujem z ljudmi, tudi drugače mislečimi. Kajti če delamo skupaj, lahko naredimo veliko več. Spomnite se plebiscita in osamosvojitve. To sta bila projekta vseh nas.«
Koža ni podplat postala
In kaj zdaj? Je premier s svojim odzivom pretiraval? Je zaupanje tako zelo načeto, da ni več poti nazaj? »Zaupanje se gradi izredno dolgo, toda poruši se lahko zelo hitro. Sam zaupanje v sodelovanje z Mirom še vedno imam. Sploh zato, ker lahko skupaj narediva več za vse naše državljane in državljanke kot vsak posamično.« Kako močno pa ga je premierovo nezaupanje osebno prizadelo, glede na to, da je v prve strankine korake vložil veliko časa in energije, saj je navsezadnje tudi sam lepil plakate za njeno promocijo? Rad bi se pohvalil, pravi, da sem v dveh letih v politiki sledil Prešernovemu verzu iz Sonetov nesreče, da »podplat je koža čez in čez postala«, torej, da me zadeve ne prizadenejo več. »Vendar bi se zlagal. Seveda te krivica prizadene. Koga ne bi? Navsezadnje sem samo človek. Tako se počasi navajam s krivicami živeti, lahko pa povem, da ni lahko. So pa tu v pomoč tudi moje tri punce.«
O predsedniku državnega zbora, ki bo letos dopolnil okroglih pet desetletij, je težko zapisati še kaj novega. A spoštovanja vreden življenjepis ne pove nič o tem, kaj ima rad, kaj sovraži, kaj ga osrečuje, od kod črpa energijo. Znova se nasmehne, rekoč: spet velika vprašanja, ki bi zahtevala filozofsko razpravo, a nimate dovolj prostora za to, pa še bralce bi dolgočasila ... »Energijo dobim v družinskem krogu in v knjigah.« Drugače pa trenutno pogreša več stvari, predvsem dolge razprave, ki so se včasih odvijale v fakultetnih kabinetih pozno v noč. Pogreša tudi to, da je imel na fakulteti več časa za branje in razmišljanje. Pogreša izdelke študentov, ki so bili včasih izredno pronicljivi, predvsem pa so odkrivali pogled na svet z druge strani ... »Hkrati moram povedati, da se skušam disciplinirati, da še vedno kaj preberem, da sem še vedno ohranil majhen del obveznosti na fakulteti, predvsem pa grem z veseljem tja in potem s katerim od sodelavcev na cigareto in kavo. Fakulteta je neke vrste moje zatočišče. Tam sem samo Milan, brez protokola, nazivov in varnostnikov. Je neki poseben in prijeten občutek.«
