Tiskane izdaje
Aprila prihodnje leto bo, če bo šlo vse po sreči, dosegla severni tečaj. Ekipa udeleženk iz Evrope in z Bližnjega vzhoda bo z odpravo skušala pospešiti dialog med ženskami iz zahodnih in arabskih kultur in jih opogumiti, da tudi pri minus 40 stopinjah Celzija »gredo dlje od pričakovanj družbe«. Sogovornica se je pravkar vrnila s prvega pripravljalnega tabora na Islandiji.
Ekspedicija bo od udeleženk, ki so jih izbrali aprila letos, zahtevala številne izzive, od temperatur, ki se tam spustijo celo 40 stopinj pod ničlo, do severnih medvedov in premikajočega se ledu. Za razpis je izvedela na začetku leta, ko jo je avanturist Marin Medak »potrkal« na tviterju in ocenil, da je to pravi izziv za Metina dekleta. Na prvi pogled se ji je zdel predlog zabaven, poleg vsega pa niso pričakovali vrhunskih športnikov. »Sem v dobri formi, vendar ne takšni, da bi šla na olimpijske igre,« doda v smehu in pojasni, da tudi niso zahtevali drugih posebnih znanj.
Mraz? Ha!
Z odločitvijo je počakala nekaj mesecev, predvsem zato, ker »ni za mraz«, sodi namreč med ženske, ki jih vseskozi zebe in ki ne grejo v vodo, če ima manj kot 25 stopinj. Zato ob takšnih priložnostih na dopustu sliši, da »Briški ne bo šla v vodo cel teden«. Pa se je vseeno prijavila, tudi z razmislekom, da nima veliko možnosti, da bo izbrana. Kljub vsemu je imela en razpisni plus: zaželena, čeprav ne obvezna je bila starost med 40 in 50 let, saj je vodja odprave na svojih prejšnjih podvigih pogrešala prav to starostno skupino. In tukaj je z njenimi 42 leti, kot pravi, »noter padla«.
Če bi ji izpolnjevanje prijave vzelo več ur, bi misel na severni tečaj zagotovo opustila, pojasni, a ta ni bila zahtevna – kdo si, kaj počneš, s katerimi znanji lahko pomagaš na ekspediciji. Posebej zanimivo pa je bilo zadnje vprašanje: česa te je najbolj strah? »Z velikimi črkami sem napisala MRAZ. To je resna stvar, nisem imela kaj blefirati. Gre le za moje življenje (smeh). Če bi me zaradi tega izločili, potem naj me že na začetku.« Pa je niso. Vodjo odprave so prepričali tudi njeni predlogi, kako pomagati pri prepoznavnosti projekta; omenila je namreč svoje delo v spletnih medijih.
Izbrana? Izbrana
Odgovor je prišel aprila, začel pa se je z omenjanjem velikega števila prijav, pa da so veseli, da se je prijavila, tako da je bila prepričana, da je to klasičen način, ko ti vljudno povedo, da si izpadel iz igre. Toda uvod se je nadaljeval s stavkom, da jim je prijava zelo všeč in da bi jo radi povabili na pogovor po skypu.
Z vodjo odprave Felicity Aston sta premleli vse nevarnosti in napore, ki jo čakajo. Od medvedov, hrane do vprašanj, kako bi ravnala v različnih situacijah. In na koncu vprašanje, ali jo še vedno zanima. Odgovorila je, da jo, ker se sicer ne bi prijavila. Dotaknili sta se tudi odmevnosti ekspedicije, saj z njo želijo spodbuditi druge ženske, da raziskujejo, da si upajo, da poskusijo in da gredo dlje od tistega, kar družba od njih pričakuje. Da torej stopijo iz stereotipnih vlog. Na začetku maja je dobila sporočilo: Dobrodošla v ekipi. Ena od dvanajsterice, pri več kot tisoč prijavljenih. Takrat pa je sledilo tisto: »Sranje. Severni pol.«
Je led slan?
Maja se je delo pri projektu zgostilo na skoraj vsak dan – od komuniciranja, opreme, spletnih strani, družabnih omrežij, pa dnevni stiki na facebooku in whatsappu. Prav zdaj je ena od udeleženk vprašala, kako bo z vodo, če pa se led, ki ga bodo topile za pitje in pripravo hrane, dela iz morja. Ne gre za gorski ledenik. Torej je slan. »Čisto pametno vprašanje. Imamo pa v skupini znanstvenico in ta ji je takoj ponudila razlago, ki je ne znam prevesti, ker sem jo še v angleščini ob pomoči slovarja komaj razumela. Skratka – led ni slan,« pojasni Nataša.
Prvi trening je potekal na Islandiji, od koder se je pravkar vrnila. Deset dni teorije in prakse, od postavljanja šotora, uporabe gorilnika, nalaganja sani, uporabe smuči ... Nato pa pet dni na ledeniku: »Nekatere punce še niso stale na smučeh, nekatere so prvič videle sneg. Pa še slabo vreme je bilo prve dni, pihalo je, na bundi se mi je naredila plast snega. Bilo je tudi minus 16 stopinj, ampak tam jih bo minus 40.«
Vadile so ritem, ki bo »v veljavi« na severnem tečaju. Briškijeva razloži, kako je razdeljeno osebje v šotorih in zakaj bodo pomembne ure. Če bo namreč katera zamujala s pospravljanjem šotora, bo to za preostale članice ekipe pomenilo neprijetno čakanje pri 30 stopinjah pod ničlo, kar je »zoprno nevarno«.
In skromno potoži, da ni človek šotorov, da tudi ni človek hotelov, da pa je vseeno navajena nekega temeljnega udobja. Kar se bo zdaj dodobra spremenilo: »To so zdaj neki novi izzivi in privajanje na zelo različnih področjih.« Tudi pri opravljanju najosnovnejših človeških potreb. V smehu doda: »No, to moram pa še malo povaditi. To in spanje.«
Strah pred razpokami
Do drugega treninga se udeleženke ukvarjajo s pridobivanjem sponzorjev, potem pa na Svalbard na Norveškem, ki je že v arktičnem krogu, kjer bodo počele tisto, kar dela mojstra. Še več navajanja na vsakodnevna opravila, še več mraza, pred tem pa domača krepitev mišic, saj bodo sani vlekle od pol desetih dopoldne do petih, šestih zvečer.
Konec marca se bo ekipa znova srečala na Norveškem, iz Svalbarda pa nato do ruske arktične postaje, ki jo tam postavijo za mesec dni. Četrtega aprila naj bi dobili dovoljenje za odhod: »Potem pa 'piči'. Deset kilometrov na dan naj bi naredile, odvisno seveda od razmer.« Če bo šlo vse po načrtih, bodo na odpravi deset dni. Cilj številka ena je, da varno prispejo na severni tečaj, potem sledijo cilji, ki smo jih omenili.
In česa se izvršna šefinja medijske mreže Metina lista, sovoditeljica podkasta Metin čaj in svetovalka za strateško komuniciranje najbolj boji? Pravi, da se ji prikazujejo razpoke v ledeniku: »Ker tam bodo razpoke v ledu. Kako bomo zdaj to prečkali? S smučmi? Ali pa v vodo. Kako bom šla v tisto mrzlo vodo? Jaz. Ne morem!«
