Osebno z Žarkom Trušnovcem: Prvi reševalec na Tolminskem

Načelnik zadnja leta najbolj obremenjene postaje gorskih reševalcev v Sloveniji. Fiziki bi najbrž tuhtali, kako se lahko v taki koščeni postavi nabere toliko energije. Izžareva zgolj pozitivno. V »civilni« obleki ga bržkone ni videl nihče. Na sebi ima športno opravo, ki jo krasi planika, zaščitni znak gorskih reševalcev. Žarko Trušnovec ali »Žare« je hodeča metafora za predanost poslanstvu in človeško sočutje.

Tolminska postaja gorskih reševalcev razen bovške občine pokriva celotno severno Primorsko. Sodobni čas je tukaj v zadnjih dveh desetletjih precej nadgradil dejavnosti, ki so bile prej večinoma povezane z gorami. Območje je dobilo vse, kar je novega v razvoju športnih panog, od padalstva, gorskega kolesarjenja do vodnih športov. Definicija gorskega reševalca se je tako precej razširila, čeravno zanje ni prav nič važno, kam morajo po ponesrečenca.

»Sodelujemo s svojim znanjem in opremo. Če operativec v klicnem centru presodi, da bi mi lahko najhitreje in najenostavneje pomagali, se ne sprašujemo, ali gremo ali ne. Je pa res, da se danes pojavimo tako rekoč povsod. To je naša dolžnost,« za uvod rutinsko strese iz rokava. Ne pozabi pa dodati, da Tolminci niso v ničemer boljši od drugih, le zaradi pogostih odhodov na teren so si nabrali več izkušenj. Statistika je zastrašujoče zgovorna: po ustanovitvi postaje leta 1948 so za prvih sto akcij potrebovali štiri desetletja. Za naslednjih sto deset let in zgolj štiri leta za še naslednjih sto. Leta 2012 so prvič zapisali nad sto intervencij v enem samem letu.

Gorski reševalec je od leta 1982, ko se je s prvo primorsko alpinistično odpravo vrnil z odprave, ki je lezla proti nebu tam nekje med Argentino in Čilom. »V hribih doživiš marsikaj. Spoznal sem, da si lahko največ pomagamo sami med sabo. Ustanovili smo soški alpinistični odsek, prek njega pa se pridružili GRS,« se spominja. Načelnik postaje je štirinajsto leto. Vseh članov je 86, skoraj 40 je aktivnih reševalcev. Država jim na leto nameni 35 tisoč evrov. »To ni niti kakšna posebna letna bruto plača. Če bi hoteli profesionalce, bi potrebovali vsaj desetkrat več. S klicem na pozivnike imam v 15 minutah najmanj 15 ljudi na postaji, lahko tudi dvakrat toliko, odvisno od sporočila. Kadarkoli, podnevi, ponoči, med dopusti. Pri nas se zaplete v najbolj obremenjenem delu leta, ko je več dnevnih akcij, saj je rekord šest intervencij v enem samem dnevu. To je prostovoljska služba, ki deluje na visoki profesionalni ravni.«

Živo in neživo

Do poklica psihologa na tolminski osnovni šoli je prišel z univerzitetno izobrazbo psihologa, ki jo je oplemenitil z magisterijem socialne medicine v Zagrebu. S tem je tudi njegova vloga načelnika dobila večji pomen. Gorski reševalci namreč naletijo na vse živo, kot pravimo, žal pa velikokrat tudi na neživo. Samo lani so na postaji našteli sedem smrtnih primerov in 28 hudo poškodovanih, kar je za želodec in glavo lahko prevelik zalogaj. »Važno je, da reševalci ne odnesejo travm domov. Po hujših intervencijah se je treba ustaviti. Najprej začnemo govoriti o stvareh, ki niso problematične, o sidriščih, nosilih, zvezah. Potem pride na vrsto: kako smo? Če spregovorijo, gre večinoma vse v smeri črnega humorja. Kar je dobro. Seveda to ne sodi za točilni pult, ampak v skupino reševalcev. Humor pomeni, da se reševalec zaveda, da ima problem. Če ne govori, ga problem obvladuje. S problemom pa ne sme domov.«

Stres je huda obremenitev. O tem, kako se spopasti z njim, predava v šoli za poklicne gasilce na Igu, kamor zaidejo tudi potapljači, jamarji in drugi reševalci. Prav tako je v štiričlanski ekipi psihologov pri službah za podporo civilne zaščite. Pokličejo ga, če stvar presega običajne travme reševalcev.

»Kličejo me od vsepovsod, predvsem pa ob vseh urah,« se nasmehne. Psihološko breme gorski reševalci dokaj dobro prenašajo, pravi, saj doslej niso izgubili nobenega, ki bi klecnil pod težo psihičnega pritiska. Kar pa ne pomeni, da ne bijejo bitk sami s seboj. »V slabem letu sem dobil klice štirih gorskih reševalcev. Vsi so bili enaki: prvič sem se srečal s smrtjo, ne morem spati, zbujam se, bojim se kraja, ne morem nehati misliti na to. To samo pomeni, da je s tabo vse v redu, jim govorim. Če te smrt sočloveka prizadene, si dober človek. No, večina postaj ima enega mrtvega na deset let, mi pa jih povprečno poberemo šest na leto. Inštruktor lahko v več desetletjih doživi desetino situacij, ki jih bo morebiti naš začetnik v prvem letu. V enem letu je neki začetnik z mano pospravljal v vrečo pet mrtvih! To so ljudje, stari manj kot 30 let, ki imajo mlade družine. Treba je skrbeti zanje, saj ne morejo domov s takšnim bremenom, sploh pa ne petkrat na leto.« Doda še, da ga je vsak od omenjene štirice zaprosil, naj nikar ne govori o njihovih težavah z nadrejenimi. »V našem okolju še vedno prevladuje mačizem, češ da smo reševalci, ki nas nič ne more prizadeti. A smo vsi čisto navadni ljudje. Pogovor bi moral biti del kulture reševalnega dela.«

S smrtjo iz oči v oči

Delo reševalcev se s pogovorom ter pospravljanjem opreme in čiščenjem glave seveda ne konča. Vsaka žrtev nesreče ima svojce, ki v trenutkih resnične nočne more potrebujejo pomoč in tolažbo. Vzorec je praviloma enak: najprej pravijo, da je bil tam, kjer je bil najraje. V našem kulturnem prostoru trdijo, da je šel v nebesa in da je na lepšem. Nato sledi vprašanje, ali je trpel. »Sorodnikom veliko pomeni, če jim potrdiš, da je bilo takoj vsega konec.« V nasprotju s pričakovanji Trušnovec spodbuja, naj svojci vidijo, kje se je zgodila nesreča, če le dostop ni prenevaren: »Bolj kot je smrt konkretizirana, laže jo bodo sprejeli. Če je le mogoče, naj svojci vidijo ponesrečenega in naj se od njega poslovijo. Če je prehudo, mora reševalec povedati, naj ga raje ohranijo v lepem spominu. In to upoštevajo. Ampak potem sprašujejo nas. Nekdo je hodil k meni štiri leta spraševat, kako se je zgodila nesreča. Moj odgovor je bil vedno enak. Ampak ker ni konkretiziral smrti, dolgo ni imel miru.«

Pomoči sočloveku je namenil vse življenje, kljub odrekanju, dobroti in požrtvovalnosti pa tragediji tudi sam ni mogel uiti. Nekega poletnega jutra se njegov še ne 17-letni sin po enem od tolminskih festivalov ni vrnil domov. Reševalec in načelnik je bil na intervenciji kar naenkrat tudi oče. Nesrečnega Gašperja so popoldne našli mrtvega v Soči. Nekaj let pozneje mu je rak iz objema iztrgal še ženo Rosano. Kdo pa tebe tolaži, Žare? »Vsak mora imeti socialni krog, kjer lahko govori o takšnih stvareh. Krog so družina in prijatelji. Pomembna je aktivnost – če greš na daljši tek ali kolesarjenje. To pomaga, saj vse skupaj premlevaš v drugačnem, verjetno bolj pozitivnem vzdušju. Ni pa enostavno, ko te zadenejo zelo hude stvari. O mojem primeru tudi govorim. In ko sem na terenu, je še vedno hudo. Tega se ne moreš navaditi.«

Ni prav, da o smrti ne govorimo, opozarja. »Največjo škodo delamo mulariji. Otroci morajo na pogrebe, na slovo, posebno če gre za najbližje. Smrt je pri nas tabu, ne sprejemamo je kot del življenja.« Ob vseh osebnih izkušnjah jo je tudi sam videl od blizu. Leta 1986 je v Peruju odneslo trojico alpinistov, dva sta obvisela na seraku, njega pa je za celo dolžino vrvi, kakšnih 80 metrov, zabingljajo v steno. »Zato svojcem lahko iz prve roke povem, da v ključnih trenutkih ne boli. Ko sem letel po zraku, sem malo predelal, kaj se mi je zgodilo v življenju, ampak bolelo pa res ni. Če bi bil hudo poškodovan, ne bi imel nobenih možnosti. Ampak to spada k avanturi. No, potem pa je res bolelo,« se nasmehne. Izpahnjena rama, sedem zlomljenih reber in v nogo zapičena dereza, to sicer ni povprečna avantura slehernika, bi sklepali, toda ... Drugič ga je na Voglu med intervencijo v himalajskih razmerah odnesla ledena plošča. »Baza, baza, Žare je odletu,« piše danes na »plaketi« v prostorih postaje.