Tiskane izdaje
Pravnik z bogato profesionalno kariero. Med drugim je bil predsednik uprav Adrie Airways, Telekoma Slovenije in Deloitte & Touche ter nadzornik v številnih podjetjih, ni pa se mu uspelo prebiti med nadzornike Telekoma v nedavnem skorajda epskem zakulisnem kadrovskem boju, ki je odnesel Boruta Jamnika, predsednika uprave Modre zavarovalnice in enega najmočnejših igralcev v slovenski družbi v zadnjem desetletju. Trenutno vodi nadzorni svet javne RTV in nadzoruje Merkur Trgovino.
Nazadnje sva govorila pred imenovanjem novega direktorja javne RTV Igorja Kadunca, ko ste napovedali, da prihaja za RTV trenutek resnice, saj finančnih rezerv ni več; z odkritimi besedami ste vznejevoljili nekatere kolege v nadzornem svetu.
Nihče mi tega ni očital v obraz. Odkritost je moj način delovanja, vedno sem neposreden in povem, kar se mi zdi pomembno, četudi ni všečno. To sem v življenju nekajkrat tudi precej drago plačal.
Danes (pogovarjali smo se pretekli četrtek, op. p.) ste bili več ur na seji parlamentarne komisije za nadzor javnih financ.
Poslancem sem predstavil realno stanje javne RTV. Opozoril sem na težave. Največji problem hiše je v strukturi odhodkov, delež stroškov dela v vseh odhodkih je absolutno previsok. Številke so neizprosne: primerjava z evropsko radiofuzno zvezo EBU, ki združuje 73 radijskih in televizijskih postaj, kaže, da je RTV Slovenija na vrhu po deležu stroškov dela. Zanje gre več kot 57 odstotkov odhodkov. V večini držav porabijo za plače manj, tako je na Hrvaškem, v Srbiji, na Slovaškem ... Povprečje EBU je 42 odstotkov, v »najboljših« državah je ta delež od 22 do 25 odstotkov. In ko se opozarja direktorja radia in televizije, naj čim več programa ustvarijo v hiši, pravita, da so se zaposleni kreativni kadri izpeli, zato najemajo zunanje. Torej je struktura zaposlenih napačna. Takšna ekonomika se namreč ne bo izšla. Poleg znižanja stroškov dela je treba aktivirati številne notranje rezerve.
Prevedite te odstotne točke stroškov dela v ljudi.
Ne bom ocenjeval. Število zaposlenih se bo gotovo zmanjšalo. Treba se je približati povprečju EBU, vsekakor pa nisem za to, da se začne sekati kar z mačeto. Eden letošnjih ključnih projektov je prenova produkcijsko-poslovnih procesov, odločitev, kaj bo delal RTV kot javni servis, in temu bo treba prilagoditi ekipo, ki to dela.
Novi generalni direktor Igor Kadunc ni za revolucijo, vi pa jo dejansko napovedujete?
Ne bom se ukvarjal z lingvistično presojo, ali gre za evolucijo ali revolucijo. Dejstvo je, da bo te zadeve treba izpeljati: treba je prenoviti produkcijske in poslovne procese. V sredo bomo imeli nadzorniki prvo sejo z novim generalnim direktorjem. Ker je ekonomist, mu je gotovo jasno, da tako ne bo šlo več naprej. Če ne bi zadnja leta črpali iz zalog finančnih naložb iz preteklosti, bi bil izkaz uspeha RTV že negativen.
Pravite tudi, da bo politika dopustila povišanje RTV-prispevka?
V letu do volitev zagotovo ne, pa tudi v prihodnje dvomim. Glede na nove medije, ki prihajajo na trg, bo težnja, to sem poslušal tudi danes na seji komisije, da bo še kdo participiral pri prispevku.
In treba bo poiskati notranje rezerve?
Tako je. Eno od opažanj recimo je, da je oprema v regionalnih centrih premalo zasedena. V mariborskem so mi za studio povedali, da je zaseden le po uro in pol na dan. To pomeni, da se lahko delo na RTV pametneje razdeli in bolje izrabi opremo in ljudi zunaj Ljubljane, ne pa graditi novega multimedijskega centra v prestolnici. Verjetno bo treba opustiti tudi kakšno dejavnost, ki prinaša izgubo.
Na primer?
Založba kaset in plošč prinaša izgubo. Treba bo razmisliti tudi o obeh orkestrih, ki sta problem.
Kateri televizijski dnevnik gledate, na nacionalki ali na komercialni Pop TV?
Gledam vse in primerjam. Čeprav se mi zdi, kot da se uredniki med seboj dogovorijo, bolj ali manj namreč objavljata iste teme, le vrstni red prispevkov je nekoliko različen.
Ste uporabnik Netflixa?
Sem, pa tudi večino tiskanih medijev preberem na spletu, le redko še v papirni obliki.
Gregor Pilgram iz zavarovalnice Generali je izjavil, da ga predstavitve o posledicah digitalizacije spravijo v depresijo. Kam gremo – v svetli novi svet ali črno brezno digitalizacije, kjer te odnese na smetišče zgodovine, če zaspiš in spregledaš njen pomen, kot je na primer Kodak spregledal pomen digitalne fotografije. Samovozeči avtomobili postajajo realnost. Zdaj so tu fintechi, tehnološka podjetja v finančni industriji, insurtechi, tehnološka podjetja v zavarovalništvu, ki zažirajo poslovne modele bank in zavarovalnic. Ste vedeli, da uslužbenec zavarovalnice v enem delovnem dnevu reši 50 škodnih primerov, računalniški algoritem pa 12 tisoč?
Lahko smo deprimirani, toda to je realnost. Nove tehnologije in globalizacija spreminjajo svet. Ampak zdi se mi, da bo globalizacija zanihala v drugo smer, v protekcionizem in tudi nacionalizem. Na koncu bodo politiki s carinami in drugimi omejitvami začeli vračati delovna mesta v svoje države. Ključna točka političnih programov bo verjetno postal protekcionizem, po mojem mnenju je začetek tega retrogradnega procesa neizogiben. Slovenija se bo vsem tem procesom lahko le prilagajala, žal nismo trendsetterji.
Danes je evropska komisija sporočila, da dovoli prodajo NLB v dveh delih. Kakšen je vaš odnos do tega?
Da se je treba vprašati, kaj je suverenost. To namreč ni le zastava, sestavni del suverenosti neke države je tudi njena materialna podlaga. Prepričan sem, da bi morali imeti neko sistemsko finančno hrbtenico. In prepričan sem, da si očetje osamosvojitve takšne države, kot jo imamo zdaj, niso zamislili.
Pred mesecem dni ste bili na zaslišanju pred kadrovsko komisijo kot kandidat za nadzorni svet Telekoma, a se niste prebili skozi sito. Prav tako ne Borut Jamnik, dosedanji predsednik nadzornega sveta. Kako komentirate to spremembo?
Lahko uporabim prispodobo in rečem, da tako kot v kmetijstvu ni dobra prevelika monokulturnost, tudi na drugih področjih ni. (smeh)
Na dan, ko se pogovarjava, se je prvič sešel nadzorni svet Telekoma v novi sestavi. Mislite, da se bo spremenila tudi uprava družbe? Bi se morala?
Poznam samo to, kar pišete mediji. Rekel pa bom takole: vsak od nas, in to velja tudi za gospodarske družbe, ima neke meje sposobnosti. Vprašanje je, zakaj je Telekom na primer rinil na področje medijev, ki ga ne pozna, in mislil, da bo bolj pameten in uspešen od tistih, ki se s tem ukvarjajo že dolgo. To se mi zdi povsem neracionalno uporabljanje resursov. Po pisanju medijev je ustvaril nekaj deset milijonov evrov izgube iz te dejavnosti, bolj logično, produktivno in dobičkonosno bi bilo, da bi vlagal v razvoj svoje dejavnosti. Ko sem bil na Telekomu, nam ni padlo na pamet, da bi šli v medije. Te odločitve res ne razumem, bi pa jo, če bi šlo za neko donosno zadevo. To je zgrešena poslovna poteza, s katero so izgubili nekaj milijonov evrov. Podobno se mi zdi za idejo, da bi šli v lastništvo Gorenjske banke.
Telekom bi moral zagotoviti infrastrukturo, moral bi vlagati v optiko. Sramota je, da ima manjši operater T-2, ki je začel pred dobrimi desetimi leti, veliko več optičnega omrežja, toda prav optika je podlaga za vse, kar prihaja. Govorim o peti generaciji mobilne telefonije, za katero je temelj optični kabel in tudi za internet stvari, ko bo vsak od nas imel svoj IP-naslov, prav tako veliko naših naprav, hladilniki, avtomobili ... Potreba po IP-naslovih bo eksponentno zrasla, optični kabel bo vsakemu od 6,5 milijarde zemljanov omogočil tisoče naslovov za povezavo na internet. Optični kabel omogoča bistveno več in bistveno hitrejše prenose podatkov. Že ko sem sam vodil upravo Telekoma, je bilo jasno, da je prihodnost konvergenca mobilnosti in interneta. Kar se zdaj gre Telekom, s skoki na druga področja, je nekaj takšnega, kot če bi se Dars ukvarjal še s prevozništvom. Telekom bi moral zagotoviti, če poenostavim, dobre poti po konkurenčnih cenah za to, da bi se drugi prek njih uspešno ukvarjali s svojimi dejavnostmi. Ker pa se ukvarja z drugimi stvarmi, je izgubil res veliko in so ga prehiteli palčki, kot je T-2. Upam, da se ne bo zgodilo, da bo postal povsem nekonkurenčen.
Ko govorimo o prihodnosti, vedno trčimo tudi v demografske spremembe in zaradi njih na potrebo po pokojninski reformi. Nedavno se je eden od finančnikov pošalil, da smo doslej imeli le reformico, ki je dala stebriček, ne pa resnega drugega pokojninskega stebra. Kako ste vi varčevali za varno jesen življenja?
Konservativen sem, zato sem tako tudi vlagal in varčeval – v nepremičnine in bančne depozite, res nekaj malega v drugi pokojninski steber. Bolj verjamem v lastne odločitve in se tako lahko jezim le nase, če se odločim narobe.
Veliko mladih je brez redne zaposlitve, ne morejo načrtovati in vlagati v dodatno pokojninsko zavarovanje, po drugi strani pa se kar 30 odstotkov ljudi v pokoj preseli z zavoda za zaposlovanje, pokojnino dočakajo med brezposelnimi.
Smo prvaki po brezposelnosti trajno brezposelnih starejših. Za mlade pa zagotovo velja, da bodo morali ne glede na to, kar pravite, začeti sami varčevati in poskrbeti za neke spodobne prihodke v času po upokojitvi. Za to pa je bistveno zaupanje v sistem.
A treba je imeti tudi službo.
Strinjam se, mlade je treba zaposliti, res smo na preveč lahek način likvidirali nekaj naših velikih zaposlovalcev.
Kje bodo te službe? Napovedi kažejo, da bo težko ohraniti sedanjo stopnjo gospodarske rasti, naša produktivnost je kritična. Po tem kazalniku zaostajamo za okoli 20 odstotkov za povprečjem EU, za Nemčijo pa kar za 60 odstotkov. In to zaradi zaostajanja v tehnologiji.
Verjetno je to zaostajanje na račun strukture gospodarstva, koliko je v družbah dodane vrednosti, še vedno je žal velik del tako imenovanih dodelavnih poslov, tudi Cimos je taka družba, Mura je bila takšna družba. Proizvodnja se je pač preselila tja, kjer so stroški dela najnižji. Ko človek takole pogleda, je slika naše prihodnosti dejansko precej depresivna. Pohlep in požrešnost kapitala sta pripeljala do točke, na kateri smo, in ZDA, ki so bile vodilne na tem področju, zdaj debelo gledajo, kje so delovna mesta. Hkrati pa Kitajska tako dejansko postaja največji zagovornik globalizacije, še česen uvažamo od tam, vse se je obrnilo. Kitajci so sicer res precej izvozno odvisni, ampak po drugi strani imajo tako velik notranji trg, da bodo morebitno zapiranje trgov zaradi protekcionizma lahko vsaj deloma nadomestili. Delovna mesta bo zelo težko vrniti nazaj, razen z administrativnimi ukrepi protekcionizma.
Kako je Slovenija prišla iz tranzicije in krize?
Del ljudi živi bolje, tudi sebe štejem mednje, večji del, delavski razred pa slabše. Slabše živi tudi srednji razred, ki zagotavlja stabilnost družbe. Treba bo precej delati, da se bo to popravilo in da se bodo odpirala nova delovna mesta. Pravih idej na to temo ni, vsaj nekih večjih, pomembnejših žal ne. Pred politiko je težka naloga: določiti prioritete v državi tako, da bi zagotovili čim več dela čim več ljudem.
