Peter Požun: Bil sem zvezda ministričine druge interpelacije

Kariero je začel kot medicinski tehnik, danes pa je svetovalec ministrice za zdravje.
Objavljeno
17. december 2017 22.39
Brigite Ferlič Žgajnar
Brigite Ferlič Žgajnar

Je tudi poslovni direktor Ginekološke klinike in edini, ki se mu je z interesnega področja negospodarstva že tretjič zapored uspelo prebiti v državni svet.

Imajo vas za človeka iz ozadja, ki odloča o ključnih vprašanjih zdravstvene politike. Ste res tako vplivni?

To je mit, ob katerem se zgolj nasmehnem. Prav gotovo pa si kot član državnega sveta za področje zdravstva in član programskega odbora za zdravstvo pri stranki SMC prizadevam zadeve usmerjati v dobro slovenskega javnega zdravstva in pacientov. To počnem na odprt način.

Je tudi to, da ste desna roka ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, mit?

Sem njen bližnji sodelavec. Sodelujeva že nekaj let.

Ob njej sedite na marsikaterem sestanku. To daje vtis, da ministrica nima oziroma ne sme imeti lastnega mnenja?

Ne glede na to, da je v primerjavi z menoj drobcena, ne držim roke nad njo. Izjemno močna osebnost je, z izrazitim lastnim mnenjem. Pred drugimi zna komu od nas, bližnjih sodelavcev, tudi zapreti usta. Na sestankih pa sem navzoč samo, kadar si to želi.

Ste njen uradni svetovalec. Za to delo imate sklenjeno svetovalno pogodbo. Pri čem konkretno ji svetujete?

Pomagal sem pri resoluciji Skupaj za družbo zdravja, pri pripravi novele zakona o zdravstveni dejavnosti, pri sanaciji bolnišnic, programu za skrajševanje čakalnih vrst.

Ministrica želi svoje zamisli in rešitve prediskutirati. Pa ne samo z menoj, tudi z drugimi. Je izredno sistematična. Včasih se zdi, da skoči na prvo žogo, ampak večinoma se prej podrobno seznani in predvsem vrta toliko časa, da se poduči do podrobnosti. Kogarkoli boste vprašali, vam bo povedal, da je zelo natančna.

V zdravstvu sem 35 let. S pacienti v klinični praksi sem delal 25 let, zadnjih osem let sem poslovni direktor ginekološke klinike. Nekaj izkušenj in vedenja zato zagotovo imam.

Sicer pa sem po pogodbi na ministrstvu plačan 19,50 evra bruto na uro. Verjetno je znano, koliko je ura čistilke v Ljubljani.

Pa ministrica upošteva vaše nasvete?

Mnogokrat se ne strinjava. Najini pogovori so včasih glasni, na koncu pa ima ona zadnjo besedo. Tako je prav, saj je ministrica tista, ki prevzema odgovornost.

Katere cilje ste si postavili kot predsednik odbora za zdravstvo pri SMC?

Naš cilj je ohraniti javno zdravstvo. Prizadevamo si za spremembe, ki bodo vodile k izboljšanju kakovosti in dostopnosti zdravstvenih storitev.

Vam uspeva?

Že kar nekaj je bilo narejenega. Sprejeta je bila resolucija, ki sem jo omenil, novi urgentni centri delujejo, zakon o pacientovih pravicah ljudem lajša nekatere stvari, a jim prinaša tudi dolžnosti ...

Še naprej se bomo borili za več sredstev, namenjenih zdravstvu. Z denarjem, ki ga imamo na razpolago, delamo zelo dobro in učinkovito. To kažejo tudi študije, vendar če imamo na voljo tisoč evrov na glavo manj od sosedov Avstrijcev, je zaostajanje neizogibno. Le z več sredstvi lahko upravljamo vire, pridobimo novo opremo, nova zdravila, zaposlimo več ljudi. To vse pa vpliva na motiviranost zaposlenih in tudi na boljši in hitrejši potek zdravljenja. Zdravnik, ki v roke vzame ultrazvok za pregled nosečnice, pa mu sonda ostane v roki, ne more biti motiviran za delo.

Po drugi strani imamo dokaze, na primer v obliki žilnih opornic, ki kažejo, da denar ni nikakršen problem?

Zato je prav, da se postavijo strokovni kriteriji za nakup določenega izdelka, tako da ti zagotavljajo kvaliteto in omogočajo konkurenco. Tega v preteklosti ni bilo oziroma je bil nadzor s tem v zvezi slab.

Bo zdravstvena reforma v mandatu te vlade končana? Čas se hitro izteka.

Mora biti.

Pripravljene zakonodajne spremembe so tarča kritik. Ste kljub temu optimist?

Ugotovil sem, da smo vsi za spremembe, ko pa jih je treba uresničiti, se zgodi vsesplošen upor. Spomnite se, koliko nasprotovanja je bilo pri uvedbi e-recepta. Zato sem bil zelo ponosen, ko je pediatrinja Helena Mole dejala, da je bila to ena boljših stvari, ki se jim je zgodila.

Katera sta še dva najbolj pereča problema v zdravstvu, poleg že omenjenega financiranja?

Treba bo povrniti zaupanje v sistem in zdravstvene delavce. Zelo težko je zdraviti človeka, ki ti ne zaupa. Poleg tega se na zdravstvu ne smejo, tako kot v zadnjem obdobju, nabirati poceni politične točke.

Kdo jih nabira?

Pošteno bi bilo, da bi se vsi podpisniki držali koalicijskega sporazuma in se zavzemali za doseganje določenega cilja. Skrajno neprimerne so izjave v smislu, da neki zakon ne bo sprejet. Predlog zakona se lahko do sprejetja z dogovorom koalicijskih partnerjev še dopolni, izboljša, zato so take izjave nepotrebno nagajanje. Tega je veliko, pa ne vem zakaj. Zdaj se že čuti, da se bližajo volitve in bi mnogi radi za nedoseženo okrivili zgolj SMC. Vse, kar dobrega naredimo, je dobro za vse ljudi, zato imamo mandat, ki ga moramo do konca pošteno oddelati.

Ali ne gre za nabiranje političnih točk in napenjanje mišic tudi pri razrešitvi generalnega direktorja UKC Andraža Kopača in spodletelem poskusu razrešitve strokovne direktorice Marije Pfeifer, ki jo je rešila upokojitev?

Ustanovitelj oziroma lastnik zavoda ima pravico postaviti in odpoklicati menedžment. To je v zasebnem sektorju popolnoma jasno in velja tudi za javna podjetja. Imel sem izkušnjo v londonski bolnišnici St. Thomas Hospital. Pojasnili so mi, da obstaja rjava kuverta. Če jo predstojnik ali menedžer dobi na mizo, pomeni, da ima uro časa, da pospravi sobo. In to brez razlage.

Ko v Angliji nekdo dobi tako kuverto, ve, da ga je usodno polomil, in mu je tudi jasno, kje.

Zakonitost in vsebina morata biti skladni.

V ljubljanskem kliničnem centru pa pogosto nista. Vodstva postavlja in odstavlja politika, pri čemer se ravna precej po domače.

Potez sveta zavoda ne želim komentirati. V zakonu o zavodih je določeno, da strokovnega in generalnega direktorja postavlja svet zavoda in da ima ustanovitelj pravico, da ju prek sveta zavoda razreši.

Ampak pravično bi bilo, da se razrešitve dogajajo na podlagi jasnih argumentov, strokovnih utemeljitev. Če se ne, na ustanovi ostane črn madež, nezaupanje se povečuje ...

V krču smo že pet let. Vsi zaposleni bi radi delali v miru.

Toda s potezami, kakršni smo bili priča pretekli teden, se zadeve ne bodo umirile. Strokovni svet UKC je pred odločanjem o usodi vodstva zapisal, da gre za vmešavanje politike v stroko, za nerazumevanje osnovnih razlogov, ki so pripeljali do sedanje situacije, in da to ne vodi k uspešnemu reševanju razmer. Se strinjate z njimi?

Tako za dialog kot za prepir sta potrebna dva. Stroka in politika bi morali znati komunicirati, vendar očitno ne znata.

Vi imate zveze na obeh straneh, jih niste povezali?

Poskušali so me vmešati v to zadevo, a sem odklonil, saj sem zaposlen v UKC Ljubljana.

Očitali so vam, da ste na sejo, na kateri je strokovni svet proučeval ravnanje Marije Pfeifer, prinesli navodilo ministrice, da jo morajo razrešiti.

To je laž! Takoj ko se je pojavila informacija o moji navzočnosti, so jo pisno zanikali tudi trije člani strokovnega sveta, en član pa je to storil po telefonu, ko me je klical.

Torej štirje, kaj pa drugi?

Drugi so imeli možnost dokazovati, da sem bil tam, pa niso. Na nobenem sestanku strokovnega sveta, kjer so odločali o Pfeiferjevi, nisem bil navzoč.

Se vam ne zdi sporno, da je ministrica vzela v bran Rajka Kendo, dolgoletnega strokovnega direktorja pediatrične klinike, ko sta ga Kopač in Pfeiferjeva hotela razrešiti s položaja?

Tedaj je ministrica Kolar Celarčeva rekla zgolj, naj se spoštujejo postopki.

Tudi vi ste del poklicne poti delali na nefrološkem oddelku pri Kendi. Koliko vpliva ima na vas in morda prek vas na ministrico?

Profesorja Kendo spoštujem, a vam lahko tudi sam potrdi, da sva imela že v moji tedanji poklicni karieri vsakodnevne ostre debate v zvezi z organizacijo oddelka. Ko se je sedanji direktorici klinike iztekal mandat, me je vabil, da bi prišel za poslovnega direktorja na pediatrijo, vendar sem vabilo zavrnil. Ob poskusih razreševanja s položaja strokovnega direktorja me ni klical. Tega tudi ne bi upal narediti, saj me dobro pozna.

Ali pri svojem delu niste bolj zaščitniški do tistih, ki jih bolje poznate in s katerimi ste nekoč skupaj delali?

Nikogar ne ščitim. Tudi mene nihče ne ščiti, če naredim kaj narobe. Sem zelo izpostavljen. Ogromno inšpekcij in revizij je za menoj. Z menoj kar znajo obračunavati, z anonimkami in tudi drugače. Saj veste, da sem bil tako rekoč »zvezda« ministričine druge interpelacije.

Rešitev za UKC torej vidite v sporazumu med stroko in politiko? Ampak strokovno ne more biti hkrati politično?

Stroka, ki zdaj govori, naj ji politika da mir, zna zelo dobro obiskovati politike, kadar kaj potrebuje. Tedaj poskuša odpreti vsa vrata, celo vrata predsednikov zanjo niso pretežka.

Razreševanje vodstva kliničnega centra se je začelo zaradi otroškega kardiokirurškega programa. Kako dobro ga poznate?

Smilijo se mi starši, nekatere od njih poznam. Njihov strah in izguba zaupanja se mi zdita najtežja.

Verjetno je tako prav zato, ker ne prevladuje stroka, ampak se je v problem vmešala politika? Spomnimo se samo nekoč znanega estradnika Marka Žitnika Strleta, ki je z društvom Velik srček obiskoval politične akterje.

Se strinjam. Za njegovo skupino so stali eni zdravniki, za drugo drugi – manjkal je šef, ki bi rekel, da se je treba zmeniti. Manjkalo je odločno vodstvo, ki bi naredilo red.

Podpirate Kopača? Pri imenovanju ste menda ga.

Spoznal sem ga na enem od srečanj tik pred njegovim imenovanjem. Pojasnil sem mu nekaj zadev. Kot jih vsakemu, ki me prosi.

Kako pa ste sprejeli odhod predsednika sveta Tomaža Glažarja?

Če bi od politike dobil tako sporočilo, kot ga je on, bi se tudi sam umaknil. Predsednik ene od koalicijskih strank ga je kritiziral, pa ni delal slabo. Ampak lažje je po seji vlade stopiti za govorniški pult, kakor pa voditi svet zavoda v tako kompleksni ustanovi, kot je UKC Ljubljana.

Ob tem je treba vedeti tudi, da člani sveta zavoda odškodninsko odgovarjajo za svoje odločitve. Za 65 evrov sejnine bruto.

Ste veseli, da pobudnikom referenduma o noveli zakona o zdravstveni dejavnosti ne bo uspelo zbrati dovolj podpisov za njegov razpis?

Zakon je romal na ustavno sodišče, referendumska pobuda pa je bila tudi zato, ker so v podpisovanje skušali vključiti paciente, skrajno neetična. Zavedati se moramo, da imajo zdravstveni delavci, posebno zdravniki, izredno velik vpliv na paciente in javno mnenje. Ni prav, da se to izkorišča. Poudarjam, da v nedeljo, ko je novela zakona začela veljati, nihče ni izgubil koncesije. Novela med drugim ureja problem tako imenovanega dvoživkarstva in končno po 13 letih tudi status srednjih medicinskih sester.

Do novega načina podeljevanja koncesij so kritični tudi mladi zdravniki.

Ti so na začetku kariere. O čem zdaj razmišljajo: o zaslužku ali svojem poslanstvu? Ravno za mlade zdravnike je vlada poskrbela z višjimi plačnimi razredi. Pa tudi s tem, da jim na specializacijo ni treba čakati na zavodu za zaposlovanje, ampak imajo plačan sekundariat.

Po koncu sekundariata in šestih letih specializacije, ko bodo stari okoli 35 let, še vedno ne bodo mogli samostojno delati kot koncesionarji! Kakorkoli, kot ključne probleme ste navedli finance, zaupanje in politiko, ne pa čakalnih dob. Ali te niso problem?

Čakalne dobe so čuden aksiom v vseh državah EU in OECD. Do uvedbe elektronskega pregleda nad njimi niti sam nisem vedel, koliko ljudi čaka. Za naraščanje je krivo tudi preveliko število napotitev z osnovnega na sekundarni nivo. Pred nedavnim sem prejel podatke o čakalnih dobah v UKC Ljubljana. Iz njih se da zaznati, da se naraščajoči trend stabilizira. Za to je zaslužna prav ministrica, saj je zagotovila dodaten denar za skrajševanje vrst.

Ministrica bo vladi še letos predlagala, da dovoli nadaljnje skrajševanje čakalnih vrst v bolnišnicah po novem letu, nič pa ni omenjala denarja za dodatne zaposlitve družinskih zdravnikov. Teh je kar za 37 odstotkov manj, kot bi jih glede na potrebe prebivalcev potrebovali, pediatrov je za 27 odstotkov manj ...

V splošnem dogovoru za leto 2018 je predvidena širitev programov družinske medicine in pediatrije. Zakaj je pomanjkanje na posameznih področjih, je vprašanje za tiste, ki so imeli vse doslej v rokah škarje in platno. Letos naj bi specializacijo končalo 58 novih specialistov družinske medicine, prihodnje leto še enkrat toliko. Vlada pa se je zavezala, da bo vsak specialist dobil službo. Pacienti si bodo lahko za svojega zdravnika izbrali tudi specializanta v zadnjem letniku specializacije, kar doslej ni bilo mogoče. Prihodnje leto si torej lahko obetamo od 30 do 60 novih ambulant. To so pozitivni učinki spremembe zakona o zdravniški službi.

Je res že zlobirano, da bo dopolnilno zdravstveno zavarovanje ostalo v zdajšnji obliki in sprememb ne bo?

Koalicijski sporazum nalaga, da bo dopolnilno zdravstveno zavarovanje odpravljeno. Od tega ne odstopamo. Če spremljate nemško vlado – SPD je kot enega od pogojev za vstop v veliko koalicijo postavil ukinitev zasebnih zdravstvenih zavarovalnic. Nemčija, velika in močna kapitalistična država, je napovedala konec komercialne zavarovalniške prakse v zdravstvu, v kateri se ustvarjajo veliki dobički, porabljajo pa se za povsem druge namene kot zdravstvene.

Dolge čakalne dobe so krive za sporno preskakovanje vrst. Tudi ministrica je bila po naših informacijah deležna obravnave prek vrste. Kakšno je vaše mnenje o tem? Je prav, da so ljudje s političnega vrha prednostno obravnavani, medtem ko navadni ljudje z istimi simptomi ali večjo stopnjo nujnosti čakajo več ur?

Kodeks etike in zakonodaja določata, da so ljudje obravnavani glede na stopnjo nujnosti. Sicer ima večina držav uveljavljen protokol obravnave nekega kroga ljudi, pri nas pa je to nekaj nezaslišanega. V tujini ob naravni nesreči najprej poskrbijo za kraljevo družino in vlado.

Omenjali so vas in vas še za generalnega direktorja UKC. Boste kandidirali?

V drugačnih okoliščinah morda bi. Novemu v. d. direktorja želim vse dobro. Po svojih močeh mu bom pomagal in ga podpiral.

Kdaj ste izvedeli, da bo to Aleš Šabeder? Ga poznate?

Po seji sveta zavoda od članice sveta. Šabederja ne poznam.

Zakaj si ne bi upali stopiti v direktorske čevlje?

Ker bi naslednji dan doživel pogrom. Bil sem v vojski, tam sem se naučil, da je zelo dobro vedeti, da gre vojska za teboj, ko zavpiješ juriš, in se ne obrne v nasprotno smer.

UKC Ljubljana je pred sanacijo. Ta bo zahtevna. Uravnotežiti je treba finance, organizacijo in izvajanje programov. Eno od pravil v menedžmentu je, da sanacijski upravitelj po sanaciji ne postane predsednik uprave ali direktor. Jaz pa imam svoje delo, to hišo in sodelavce rad in bi tukaj rad ostal tudi po sanaciji.

Generalni direktor ne bi bili. Vas mika ministrski položaj?

To delovno mesto zdaj spremljam zelo od blizu. Vsekakor koristna izkušnja, pri kateri sem spoznal, da je tudi vsemogočnost vlade in ministrov zgolj mit.

Ko sprejemaš zelo enostaven akt, ki gre v medresorsko obravnavo, lahko vsa ministrstva dajejo pripombe in pri njih vztrajajo, čeprav se pogosto izkaže, da zadeve ne razumejo ali jih vsebina sploh ne zadeva. To kaže, kako kompleksen je sistem.

Vsekakor bi, če bi dobil ponudbo, da prevzamem ministrstvo, dobro premislil. Za zavrnitev bi moral namreč imeti močan argument, saj ti je s tako ponudbo izkazano veliko zaupanje.

Kaj napovedujete SMC na naslednjih volitvah? Bo prestopila parlamentarni prag?

Absolutno ga mora. Ko se pogovarjam z ljudmi, niso tako kritični. Mnogi cenijo, da je vlada prinesla stabilnost in mir. V času te vlade se je tudi ekonomski status mnogih zdravnikov popravil, predvsem mladih. Ministrica je iz proračuna zdravstvu izborila precej dodatnega denarja za investicije in opremo ter dodatnih sto milijonov evrov v prihodnjih štirih letih, saj bo breme izobraževanja prešlo na proračun in tako razbremenilo zdravstveno blagajno.

Očitajo nam, ker smo bolnišnicam za to, da prekinemo likvidnostni krč, namenili 130 milijonov evrov. V obdobju, ko se je dalo bankam pet milijard, takih kritik ni bilo. Vztrajam, da je denarja za zdravstvo kljub doseženemu še vedno premalo in da bi se morali približevati nam primerljivim državam.

Koliko ste bili v letih, odkar ste v zdravstvu, deležni pritiskov raznovrstnih lobijev?

Zadnja leta opažam, da obstajajo lobiji, za katere ne veš, kam bi jih uvrstil. To so skupine, o katerih se ne sliši, kot se na primer o tako imenovani Kučanovi ali Zemljaričevi (smeh). Gre za ljudi, ki vplivajo previdno, rekel bi perfidno. Tri milijarde interesov je v zdravstvu, je rekla ministrica, in to še kako drži.

Sicer pa si osebno pritiskov ne dovolim. Kot državni svetnik sem tudi zavezan k poročanju o lobističnih obiskih. Moje premoženje se v obdobju mojega službovanja ni bistveno spremenilo.

Skupaj s partnerjem imata espe. Lani ste ustvarili sedem tisoč evrov prihodkov. S čim?

Z izobraževanjem v nejavnem sektorju.