Pogled iz ozadja: Dokument, ki bi lahko preprečil arbitražo

Dalo se je slutiti, da se bo nekaj zgodilo. Te drobne slutnje je sistematično zbiral in analiziral svetovalec predsednika vlade Boruta Pahorja in tudi ključni pogajalec v pripravi arbitražnega sporazuma Marko Makovec. Zato ni mogel spregledati »zgolj še enega nastopa« uglednega mednarodnega pravnika, tedanjega svetovalca hrvaškega zunanjega ministra Gorana Jandrokovića in sopredsednika komisije za pripravo načrta sporazuma o rešitvi mejnega vprašanja s Slovenijo, akademika Davorina Rudolfa.

To je protest, se je dalo razumeti akademikov pogovor z novinarji sredi septembra 2009 v Splitu. Pa je bilo veliko več. Dr. Rudolf je istega dne, samo nekaj ur prej, obvestil predsednico hrvaške vlade Jadranko Kosor, da odstopa od vseh nalog, ki jih opravlja za vlado ali njo osebno. Tistega dne se je že vedelo, da se Kosorjeva tajno pogaja s Pahorjem o sklenitvi sporazuma o arbitraži.

In ne le to. Iz Zagreba so po zanesljivih informatorjih prihajale vesti, da je Kosorjeva privolila tudi v zahtevo, naj arbitražno sodišče reši vprašanje slovenskega stika z odprtim morjem. Rudolf, tudi minister v času Franja Tuđmana, in sodelavci so vedeli, da gre za nevaren poskus. Zelo različen od vseh, ki so bili do tedaj dopuščeni, tako od dolgoletnih pogajanj vlad, ki sta ju tedaj vodila Janez Drnovšek in Nikica Valentić, kot od končanih in podpisanih pogajanj Drnovška in takratnega novega hrvaškega predsednika vlade Ivice Račana.

Prva so prekinili dobesedno na sklepnem sestanku v Mariboru, z napovedjo hrvaškega veleposlanika v Sloveniji, da mu je Tuđman sporočil, da je pogajanj konec in da bo zamenjal vlado, druga s posebnim obiskom uglednih in politično vplivnih hrvaških pomorskih pravnikov v Račanovem kabinetu in obvestilom, da ima samo dve možnosti: ali pozabi na sporazum z Drnovškom in ga zanika ali pa bo imela njegova vlada temeljite težave. Tokrat so vedeli, da bi bil preklic sporazuma o arbitraži veliko težji, saj bi Hrvaška prvič sklenila mednarodno in pravno zavezujočo pogodbo o rešitvi meje na morju. Načrt je bil namreč povsem drugačen.

Nihče ni niti pomislil, da bo Kosorjeva, ki jo je Ivo Sanader po svojem nenadnem in nenavadnem odstopu julija 2009 dobesedno imenoval za novo predsednico najmočnejše vladne stranke in tudi novo predsednico vlade, to vzela dobesedno in še več, stopila iz načrtovanega okvira odnosov s Slovenijo.

In bil je razmeroma enostaven. Prepričati uradno slovensko politiko, da kakršnakoli pogajanja o meji do polnopravnega članstva Hrvaške v Evropski uniji niso potrebna, saj da ima Slovenija trdna zagotovila, da se bosta državi kasneje, kot članici EU, nadvse lahko sporazumeli.

Tistega septembrskega dne leta 2009 je Davorin Rudolf protestno odstopil. Skrbni svetovalec in pogajalec Marko Makovec pa določil novo točko, na kateri se bo poskušalo preprečiti sklenitev arbitražnega sporazuma. Ali kot je Rudolf nazorno opisal novinarjem v pogovoru na splitski rivi, zahteva, da sodišče reši tudi vprašanje slovenskega stika z odprtim morjem, pomeni, da mora Hrvaška prepustiti koridor oziroma del podmorja, morja in zraka nad koridorjem, torej vse tisto, kar imenujejo dimnik. »Če popustimo zdaj, bomo odprli,« prav ta izraz je uporabil, »stalen izvir nesporazumov in nevarnosti, da bi tudi druge države zahtevale podobne rešitve.«

In res. Hrvaška je kmalu zatem sprejela enostransko izjavo, s katero naj bi prav ta dimnik ali stik z odprtim morjem izvzela iz arbitraže. Pojasnjevali so, da gre zgolj za notranji pravni akt, ki je potreben zaradi opozicije. Vendar so skorajda sočasno začeli prihajati tudi namigi, da ima Kosorjeva na mizi zahteve, naj naredi vse, da bo izjava priložena sporazumu.

Besedilo takšne izjave je bilo podpisano z dostavkom: witnessed by USA and Sweden. Ko so izjavo na dan podpisa arbitražnega sporazuma dejansko predložili, sta se tako Švedska kot predsedujoča EU in ZDA, predvsem po zaslugi stališča takratnega odpravnika poslov v Sloveniji Brada Fredna, od izjave distancirali. Izzvenela je v prazno.

Sporazum je bil lahko podpisan.