Pogled iz ozadja: Otroški vrtec

Evropska poslanka Romana Tomc, izvoljena na listi SDS, je pred kratkim obvestila šefa evroskupine Dijsselbloema, da v EU obstaja država (uganili ste, gre za Slovenijo), v kateri državna banka pere iranski denar, oblasti pa ne ukrepajo. Vprašala ga je, kako bi on ravnal, če bi bil o tem obveščen. Dijsselbloem, ki se je seveda delal, da o tem nič ne ve, je v birokratski latovščini odvrnil, da bi o tem obvestil pristojne organe. Kaj si misli o poslanki, ki je s to potezo potrdila, da izhaja iz stranke, ki že nekaj časa izpričuje nenavadno naklonjenost do kolaboracije, ni povedal.

Ampak takšnih potez smo od naše politične desnice, še posebno iz SDS, že navajeni. Vrstijo se od pritožbe na beneško komisijo prek poziva Janeza Janše trojki, naj pride v Slovenijo, do omenjenega obvestila Tomčeve. Manj smo navajeni, da iz notranjepolitičnih razlogov izkorišča zunanjepolitična ali internacionalizira notranjepolitična vprašanja naša politična levica. Vendar zadnje tedne doživljamo tudi to.

Prednjači Karl Erjavec. Začelo se je z njegovo izjavo pred srečanjem Cerarja in Plenkovića, po objavi arbitražne odločbe o meji med Hrvaško in Slovenijo. Izjavil je, da na Cerarjevem mestu Plenkovića sploh ne bi sprejel. Zaradi hrvaškega stališča, da ne priznava arbitražne odločbe, seveda. Nadaljeval je z bojkotom kosila med obema premieroma, sklenil pa z – očitno v vladi neusklajeno – izjavo o potrebi po pismu evropski komisiji, s katerim bi to obvestili o incidentih v Piranskem zalivu. Po tej zadnji izjavi ga je podprl še podpredsednik vlade in predsednik SD Dejan Židan, očitno jezen na Hrvate zaradi (upajmo, da le za zdaj) izgubljene bitke v vinskem sporu.

Da gre pri vsem tem za Erjavčeve predvolilne poteze, ne dvomijo niti tisti, ki menijo, da so njegova ostra stališče pravilna. Arbitražna odločba tako postaja predmet predvolilnih preračunavanj namesto skupen strateški premislek o tem, kako jo izkoristiti in pripraviti Hrvaško, da jo sprejme. Zadeva je še toliko slabša, ker se dogaja znotraj vlade in koalicije, v kateri so tokrat politični novinci (tudi sam sem SMC-jevce večkrat označil za začetnike) tisti, ki se obnašajo državniško in ne napenjajo mišic. Kako drugače kot pri naših sosedih, kjer so ne le znotraj vlade, ampak tudi med pozicijo in opozicijo stališča do tako pomembnega mednarodnega vprašanja povsem usklajena!

Erjavec ima kot predsednik politične stranke vso pravico, da zagovarja svoja stališča. (Drugo je vprašanje, koliko je za državo koristno, da jih javno razglaša, kadar Sloveniji onemogoča pripravo enotnega nastopa v mednarodni javnosti.) Nima pa te pravice kot zunanji minister. Če se v tako pomembnem vprašanju, kot je meja s Hrvaško, ne strinja s predsednikom vlade in vlado, naj svoja stališča zagovarja iz opozicije. In odstopi. Uresničevati namero zavihteti se na Cerarjev položaj iz pozicije zunanjega ministra, ki minira svojega predsednika, pač ni spodobno.

Največja ironija celotne te zgodbe pa je to, da Erjavca (in kaže, da tudi Židana) pri tem vodi napačen izračun. Koalicijske zdrahe, ki jih sproža na točki arbitražne odločbe, naj bi mu pomagale v volilni tekmi med strankami levice. Izračun sloni na tem, da SDS lahko zmaga na volitvah, vendar Janez Janša zaradi pomanjkanja zaveznikov ne bo mogel sestaviti vlade. Zato bo mandat dobila najmočnejša stranka na levici in zato je najpomembneje premagati SMC. Napaka tega izračuna je dvojna. Prva je to, da je SMC tekmo znotraj levice že izgubila in je Cerar zato napačna tarča, trud okoli zmage nad njim pa nepotreben. Druga pa je to, da bo kandidat za predsednika države, ki ga protežira predvsem SD, hladnokrvno in mostograditeljsko dal mandat za sestavo Janezu Janši, tudi če bo SDS volitve dobila za le desetinko odstotka. Če se strankam levice zdi pomembno, da to preprečijo in da vlada ostane v rokah levice, bi se morale posvetiti temu vprašanju, ne pa medsebojni tekmi. »Kolateralna korist« takšnega pristopa bi bila tudi v večji možnosti, da bo arbitražni sporazum nekoč celo implementiran.