Tiskane izdaje
Razlaga je bila skorajda nepotrebna. Zato je predsedničina izjava ostala nekako v praznem prostoru nezanimanja, neodzivnosti in skoraj utrujajočega ponavljanja. Kolinda Grabar Kitarović je nekje med toplimi julijskimi dnevi brez posebnega razloga znova poudarila, da Hrvaška ne bo sprejela enostranske implementacije arbitražne razsodbe o mejnem sporu s Slovenijo, ter temu dodala do zdaj še neslišano novost. Izrekla je oceno, kakršna je v evropski dnevni politiki zaradi svoje slabšalnosti razmeroma redka.
Novo sporočilo je bilo, da so izjave predsednika slovenske vlade dr. Mira Cerarja o tej temi nevarne, da se zaradi njih ni treba vznemirjati, saj ima država Hrvaška dovolj odločnosti, moči in kapacitet, da se lahko takšnim enostranskim poskusom implementacije upre. Predsedničina političina trditev bi bila tako nazorna in nedvoumna, da bi jo lahko mirno pospravili v mapo odzivov po izreku sodbe mednarodnega arbitražnega sodišča. Hkrati bi takšno interpretacijo lahko podprli vsaj še z dvema dejstvoma. Zahtevo Bosne in Hercegovine, objavljeno nekaj dni prej, naj Hrvaška spoštuje podpisani in v Zagrebu nikoli ratificirani sporazum zdaj pokojnih predsednikov dr. Franje Tuđmana in Alije Izetbegovića o določitvi morske in kopenske meje med državama. Ter s predsedničino izjavo skorajda sočasno izrečenim stališčem pomočnika srbskega ministra za zunanje zadeve Gorana Aleksića, da sporne ade na reki Donavi pripadajo Srbiji ter da so pripravljeni rešiti mejni spor s Hrvaško tudi na mednarodnem arbitražnem sodišču.
Aleksić je govoril o Vukovarski in Šarengrajski adi na Donavi, dolgi 266 kilometrov, ki po načelu sredinske razmejitvene črte, pri kateri je Hrvaška dosledno vztrajala pri določitvi meje s Slovenijo na Muri, pripadata Srbiji. Seveda pri tem ni spregledal, da je pogajalski Zagreb pri meji na Donavi vse svoje argumente obrnil na glavo in trdi, da je edina prava in sprejemljiva določitev rečne meje prav tista, ki je bila v sporu s Slovenijo popolnoma nesprejemljiva, po principu katastrskih parcel. Po katerem bi ta dva rečna otoka pripadla Hrvaški. S tem arbitražnim ozadjem bi povsem zadovoljivo pojasnili omenjeno predsedničino izjavo. Razlaga bi imela smisel. In tu bi lahko tudi končali. A bi hkrati popolnoma zgrešili. Izjava predsednice namreč nima skorajda nikakršne povezave z arbitražo in z mednarodno sodbo določeno mejo s Slovenijo. Njen cilj je drugje, v pisarni hrvaškega predsednika vlade.
Zato se vračam na začetek. In ne v Zagreb, temveč v Salzburg. V torek, 18. julija letos, so se v tem zapeljivem avstrijskem mestu na svojem rednem srečanju sestali predsedniki Avstrije, Hrvaške in Slovenije. Na tiskovni konferenci po srečanju je predsednica, nenavadno, pojasnjevala tudi svojo oceno katastrofalnega požara v Dalmaciji, ki je ogrozil mesto Split. Njen nastop ni bil brez razloga, niti ni bil spontan ali naključen. V južni Italiji bi rekli, da je poslala poljub predsedniku vlade Andreju Plenkoviću, ki je samo nekaj ur pred tem za državnika zelo ponesrečeno požar označil za skorajda vsakdanji in neke vrste spektakel, vabljiv tudi za množice turistov.
Predsednica je s svojo oceno, da so bile v omejevanju grozljivega požara očitno narejene napake in da bi vojska morala posredovati bistveno prej, zato bo takoj sama odpotovala v Split in začela reševati razmere, očitno naredila za Plenkovića korak preveč. Sledil je takojšen odgovor. Hrvaški obrambni minister je odstopil. Požar je bil pozabljen. Prav tako predsedničina salzburška izjava. Vprašanje je bilo samo, ali bo v javnosti priljubljeni minister odstopil ali si bo premislil. Predsednica se je iz politične napadalke spremenila v branilko svojih pristojnosti. Plenković pa je začel še en polčas prevzema oblasti v državi. Kolinda Grabar Kitarović je z oceno o nevarnih namerah Mira Cerarja hotela načeti novo temo. Pa je, predvsem zanjo presenetljivo, naletela na politično tišino.
