Pogled iz ozadja: Prvo- in drugorazredni

Časi so se spremenili, toda ironija je ostala: prvorazrednost najraje uveljavljajo tisti, ki radi šimfajo, da smo država prvo- in drugorazrednih!
Objavljeno
17. december 2017 23.30
Bogdan Biščak
Bogdan Biščak
Richardu Fuldu, direktorju banke Lehman Brothers, ki je leta 2008 sprožila svetovno gospodarsko krizo, se ne bi moglo zgoditi to, kar se je prejšnji teden vrhovnemu sodniku Janu Zobcu. Da si ne bi »mazal rok« s plebsom, je imel namreč precizno urejeno proceduro dostopa do svoje pisarne. L. G. MacDonald, ki je raziskoval, kako je prišlo do zloma te banke, je to opisal takole: »Ko je Lehmanov glavni izvršni direktor prispel z limuzino zjutraj na VIP vhod na zadnji strani stavbe, je njegov voznik že vnaprej opozoril recepcijo v preddverju o bližajočem se prihodu njegove veličine. Uslužbenec na prednji recepciji je nato pritisnil gumb, ki je programiral eno od dvigal na zadnji strani za prevoz direktno v enaintrideseto nadstropje. Varnostnik je nato zadržal dvigalo do Fuldovega prihoda. To je bil Fuldov zasebni prevoz do nebes, tisti, ki je ohranjal njegov božanski status. V to ekskluzivno kapsulo je vstopil tiho in bil, lahko bi rekli, teleportiran do njegove temačne, v mahagonij oblečene pisarne, daleč od mučne gneče. Zgradbo je zapustil na enak način.«

Pri nas naj bi to bilo drugače. Varnostniki niso na vhodu zato, da branijo šefe pred gnečo, ampak da skrbijo za varnost. Zato naj bi pregledali vsakogar, pri katerem zazvoni, ko stopi skozi detektor kovin. No, po pravici povedano, ne prav vsakogar. Ko sem bil generalni sekretar državnega zbora, sem se rad sprehodil mimo detektorja (kar je pravilnik dovoljeval) in užival v svoji prvorazrednosti ob pogledu na tiste, ki so stali v vrsti pred njim. Vendar ne zmeraj. Včasih so šefi na MNZ zamenjali kakega varnostnika, in ker me novinec ni poznal, je seveda zahteval, da grem skozi detektor. Kar me je zmeraj ujezilo. Ampak, saj veste, mediji radi iz vsega naredijo škandal, zato sem se raje uklonil, kot pa da bi varnostnika poučeval o tem, kdo sem in kakšne pravice imam po pravilniku. K meni so prihajali nekateri poslanci, ki so se prav tako uklonili in se pritoževali nad novincem, a smo zadeve urejali brez rompompoma. In je nekako šlo.

Po konfliktu med varnostnikom na vrhovnem sodišču in vrhovnim sodnikom Janom Zobcem se zdi, da ne gre več. Pa s tem ne mislim na sam postopek varnostnega preverjanja pomembnežev. Domnevam namreč, da se ta bistveno ne razlikuje od takratnega. Policisti jim še zmeraj gledajo skozi prste in še vedno kak novinec zagreši kaj nerodnega (če je varnostnik ravnal, kot je to opisal sodnik Zobec, je res pretiraval). Ne, mislim na Zobčevo reakcijo po dogodku, na pismo »izvrstnih« pravnikov, kot jim pravijo na Reporterju, ter na medijski in socialnoomrežni cirkus, ki je povsem nesorazmeren s tem trivialnim dogodkom. Zakaj ves ta hrup? Kaj se je pravzaprav spremenilo?

Na kratko, mislim, da je sprememba to, da ni več ironične distance do lastne prvorazrednosti, zaradi katere smo pred dvajsetimi leti sklonili glavo in se molče podredili varnostnemu pregledu. Danes se tudi javno uveljavljanje prvorazrednosti ne zdi več sramotno. Nismo še pri specialnih kapsulah, ki bi nas mimo drugorazrednih popeljale direktno v 31. nadstropje, gremo pa v to smer. Dogodek na vrhovnem sodišču ni edini, ki to kaže. Vodstvo SDS razvija teorije zarote, ko policija izvede hišno preiskavo pri njihovem poslancu. Ker poslancev (vsaj njihovih) se ne preiskuje. Guverner narodne banke Boštjan Jazbec se razburja, ko pridejo k njemu preiskovat sum kaznivih dejanj, in išče zaslombo pri šefu ECB Mariu Draghiju. Ker je to napad na njihovo neodvisnost. Ustavno sodišče odloči, da pravnomočno obsojenemu ni treba prestajati zaporne kazni. Ker je šef opozicije. Ustavnemu sodniku Boštjanu M. Zupančiču se zdi škandalozno, da ga ustavi policist, ko prečka cesto mimo prehoda za pešce. Ker on ima imuniteto. Časi so se spremenili, toda ironija je ostala: prvorazrednost najraje uveljavljajo tisti, ki radi šimfajo, da smo država prvo- in drugorazrednih!

Ne vem, zakaj je do tega prišlo. Ali zaradi ideološkopolitične razdeljenosti, ko je treba za vsako ceno zaščititi naše, ali zaradi preseganja socialistične egalitarnosti s času primernejšo hierarhičnostjo? Ali zaradi obojega? Pa saj je vseeno. Zdaj smo pač tu. Na poti h kapsulam.