Pogled iz ozadja: Tajni zapiski Ratka Mladića

Dnevniki, ki so jih našli v beograjskem stanovanju Mladićeve žene, so postali pomemben del tožilskega spisa in obtožbe.

Objavljeno
26. november 2017 14.13
Borut Šuklje
Borut Šuklje

Carle del Ponte so se bali. Bila je glavna tožilka mednarodnega sodišča za vojne zločine, storjene na ozemlju nekdanje Jugoslavije, imela je politično moč in bila je ena redkih, ki je znala ukazovati. Njeni obiski Beograda, Zagreba in drugih prestolnic nekdanjih jugoslovanskih republik zato nikoli niso bili samo običajni diplomatski obiski, temveč vedno pogovori, ki so se jih gostitelji bali. Ko je namreč predala zaprte kuverte z zahtevami po aretaciji osumljenih za vojne zločine, ni bilo več nikakršnega prostora za pogajanja, ampak zgolj za odgovor, kdaj bodo izročeni haaškemu sodišču.

Carla del Ponte je imela dva mehanizma, ki sta ji omogočala takšno brezprizivnost. Prvi je bila naloga haaškega tožilstva, da ključne evropske prestolnice ter članice varnostnega sveta OZN obvešča o sodelovanju posamičnih držav in s tem dejansko oblikuje politične ocene o razmerah v teh državah.

Drugi mehanizem je bil prvemu podrejen. Brez pozitivnega mnenja sodišča so se ustavile ali vsaj močno upočasnile odločitve o odprtju mednarodnih denarnih linij in pomoči posamični državi Zahodnega Balkana.

Oboje sta razumela predvsem dva, Ivo Sanader in Zoran Đinđić, predsednika hrvaške in srbske vlade. Če Đinđića ne bi ubili, bi bila Srbija že članica Evropske unije, in če Sanader ne bi bil brezpriziven lider, ki je znal odločiti, bi Hrvaška verjetno še danes skupaj z drugimi državami regije čakala na evropsko polnopravno članstvo.

Del Pontejeva je ponavljala oceno, da je Ratko Mladić po smrti Slobodana Miloševića najbolj odgovoren za krvave zločine, storjene v jugoslovanskih vojnah. Mladića so pred njenimi zahtevami, naj ga privedejo na sojenje v Haag, najprej skrivali. Na začetku leta 2010 pa se je zgodil preobrat.

Preiskali so tudi beograjsko stanovanje njegove žene in v enem od hišnih skrivališč odkrili 18 skrbno vodenih dnevnikov, skoraj 3500 strani Mladićevih zapiskov o njegovih sestankih, pogovorih in srečanjih. Prvi zvezek se začne s 30. decembrom 1991, zadnji se konča z 28. novembrom 1996. Manjkal je najpomembnejši, pisan med 28. januarjem in 14. julijem 1995, v času genocida v Srebrenici.

Dokumenti so postali pomemben del tožilskega spisa in Mladićeve obtožbe za genocid v Srebrenici, obstreljevanje in obleganje Sarajeva, zločine proti človeštvu, kršenje zakonov vojskovanja, načrtovanja, spodbujanja in ukazovanja pri najhujših zločinih. Del dokazov, vezanih predvsem na politično ozadje krvave vojne v BiH in tudi Mladićevih zločinov, storjenih na Hrvaškem, je sodišče zgolj omenilo.

Mladić je bil v sredo, 22. novembra 2017, obsojen na najvišjo mogočo kazen, dosmrtni zapor. Izrekli so mu edino mogočo obsodbo.

In prav s to obsodbo je haaško sodišče ponovno pokazalo tudi na Mladićeve dnevnike, predvsem na dele, napisane med oktobrom 1992 in februarjem 1994, v katerih so popisani sestanki političnega in vojaškega vodstva bosanskih Srbov s političnim in vojaškim vodstvom bosanskih Hrvatov. Tožilec je namreč ocenil, da so to bila »tajna pogajanja med vodstvi Hrvaške in Herceg-Bosne z najvišjimi predstavniki Srbije in Republike Srbske z druge strani«.

Ključna in za haaško sodišče pomembna sta bila, poleg že znanih visokih političnih srečanj predstavnikov obeh držav, verjetno dva sestanka. Prvi, 5. oktobra 1992 v madžarskem mestu Pecs, na katerem hrvaški general Slobodan Praljak poudarja, da je njihov cilj obnovitev Banovine Hrvaške iz leta 1939 ter da bodo nadaljevali vojno.

Drugi sestanek je bil konec oktobra istega leta v črnogorskem obmorskem kraju Njivice. Mladić ponovno popisuje mnenje hrvaških sogovornikov, da »so stvari na dobri poti, da prepričamo Alijo Izetbegovića, da privoli v delitev Bosne, da dobijo muslimani svoj kanton in prostor, kamor se bodo izselili«.

Mednarodno sodišče za vojne zločine, storjene na območju Jugoslavije, je s priznanjem verodostojnosti Mladićevih dnevnikov odprlo tudi osrednje vprašanje jugoslovanskih krvavih vojn, načrtov o veliki Srbiji in veliki Hrvaški, skupaj z dogovori o razdelitvi Bosne in Hercegovine.