Osebno s Paymanom Qasimianom: Prosilec za azil, ki je smešil Iran

Za azil v Sloveniji je zaprosil januarja letos. Ne beži pred vojno. Ni iz Sirije. Ni ekonomsko ogrožen. Kljub temu je begunec.

Objavljeno
24. april 2016 16.09
Pija Kapitanovič
Pija Kapitanovič
Že drugič. V beg ga je pognala iranska vlada, ki ga zaradi njegovega verovanja v bahajstvo zatira.

Bahajstvo je nauk, ki govori o svetovnem miru, enotnosti med narodi, enakopravnosti med moškim in žensko in manjšem razkoraku med bogatimi in revnimi. Pravi, da ga tamkajšnja oblast že od otroštva diskriminira in ponižuje. Kljub temu si najbolj od vsega želi, da bi v Iranu zaživele človekove pravice. Pa kot begunec sploh lahko kaj spremeni?

Rad bi bil njihov glas

V azilnem domu na Kotnikovi v Ljubljani me pri vratarju pričaka socialna delavka in me odpelje v stavbo za samske moške. Payman ji je rekel, da bo šel z mano ven le, če bom simpatična. Upam, da bom prestala test, saj na tako sončen dan niti ure ne kaže zapraviti v zaprtih prostorih. Potrkava na vrata njegove sobe. Pogleda me v oči, se predstavi in prosi, naj počakam nekaj minut, da se preobleče za v mesto.

»Ko sem bil mlajši, sem si želel dober avto, motor in hišo. Zdaj drugače gledam na življenje. Težko se zabavam, ko berem slabe novice iz svoje domovine. Veliko bahajcev je bilo že ubitih. Poglejte (pokaže novico na telefonu). Dekle, ki se je prijavilo na spletno izobraževanje, je v zaporu. Dobilo je 22 let zaporne kazni. Bahajcem je prepovedano hoditi v šolo. To me razjezi, ne morem živeti, ne da bi kaj ukrenil. Rad bi bil njihov glas.«

Iz Irana je prvič pobegnil pri devetnajstih. Skoraj dvajset let je že od tega. »Ko se začneš zavedati samega sebe, kmalu spoznaš, da kot pripadnik nemuslimanske vere nimaš nobene možnosti za boljše življenje, ne moreš se izobraževati, niti upati na boljšo službo.« Leta 1994 je zbežal v Pakistan pod okrilje Združenih narodov. Dve leti je trajalo, da so rešili njegovo prošnjo za azil. Na stroške donatorjev, v njegovem primeru starejše ženske in njene hčere, prav tako bahajske veroizpovedi, sicer pa domorodnih Američank, so ga poslali v Združene države Amerike, v Salt Lake City, nato se je preselil v Los Angeles, kjer se je izobrazil v poslovnem menedžmentu in se zaposlil.

Politična satira

Čez nekaj let so se mu prav tako s pomočjo OZN pridružili še starši, brata in sestra. V prostem času je pisal rapovske pesmi, ki so problematizirali iransko vlado, in snemal kratke satirične filmčke o iranskih politikih. Mladostniška zagnanost po spremembah in kanček naivnosti sta ga gnala nazaj v Iran. Ne da bi slutil, kaj vse ga čaka.

»Želel sem si posneti nekaj sekvenc iz življenja v Iranu. Moj najljubši režiser je Džafar Panahi. Vrnil pa sem se tudi zaradi dekleta, ki sem ga spoznal na facebooku.« Na mejni kontroli na teheranskem letališču se je začelo. Zaprli so ga v sobo za preiskovanje. Srce mu je divje bílo, potil se je, kajti s sabo je imel prenosnik, poln posnetkov, ki smešijo Iran in njegovo politiko. V tistem trenutku se je zavedel, kako neumen je.

Začelo se je zasliševanje – kdaj in kako ste odšli v ZDA, na podlagi česa ste dobili zeleno karto, kaj ste govorili o iranski vladi, ali ste ameriški vohun … Trije dnevi zapora. »Vpil sem na paznika, ki me je odpeljal v zapor. Ameriški državljan sem, spoštujte moje pravice. Paznik se je režal na ves glas, zgrabil moje dokumente in jim pred mano raztrgal na koščke in rekel: Nič več pravic nimate. Premestili so me v zapor za politične zapornike. Vsak dan so me bičali.«

Pred odhodom v Iran je bil še v postopku pridobivanja ameriškega državljanstva; zaradi napačno zapisanega priimka ga ni dobil, njegova družina pa. Napako so naredili v begunskem centru OZN v Pakistanu.

Globoke ureznine

Zazre se v daljavo, drža njegovega telesa se popolnoma spremeni, rame se spustijo. Iztegne roko in pokaže globoke ureznine. »Tako osramočen in razčlovečen sem bil, da sem se večkrat hotel ubiti.«

V zameno za 118 tisoč dolarjev varščine so ga po enem letu izpustili. Del denarja je iz ZDA prinesel njegov oče, a dokler ni bilo vse plačano, ni smel zapustiti države. Dekle, zaradi katerega je tudi prišel, se je vmes poročilo. Poskusil je zbežati v Turčijo, a so priprli njegovega očeta, zato se je vrnil. Skoraj tri leta je trajalo, da so mu kljub plačilu varščine vrnili dokumente. V tem času je šel skozi pekel. Bil je brez dokumentov, denarja, dela. Brezdomec, umazan. Spominja se, da je šel neki dan na urad, kjer izdajajo potne liste, in začel vpiti na uslužbence: ameriški državljan sem, potrebujem potni list, moram se vrniti domov. Ko so ljudje videli ta prizor, neobritega moškega, umazanega, sključenega, so si seveda mislili, da je narkoman ali norec.

Na balkanski poti

Ko je končno dobil iranske dokumente, je odšel, to je bilo sredi lanskega leta, v Turčijo in naravnost na ameriško veleposlaništvo. Rekli so mu, da ne more kar tako priti, da bi se moral prej naročiti. Naročil se je in dobil odgovor, da ima sestanek čez štiri mesece: »Kaj pa zdaj? Kaj naj naredim, kje naj čakam? Nimam veliko denarja.«

Skoraj na vsakem koraku so prodajali rešilne jopiče, slišal je za begunsko pot čez Balkan. Odločil se je, da gre za štiri mesece v Evropo, ker je bolj varna. »Upal sem na Dunaj, kjer je močna bahajska skupnost, ki bi mi verjetno pomagala.«

Za pot do Grčije s čolnom je plačal tisoč dolarjev. Tam je preživel tri mesece, ker je bila makedonska meja za Irance zaprta. V nekem parku v Atenah si je priskrbel ponarejene afganistanske dokumente. Delajo jih kar v photoshopu. Policisti so že ob dotiku videli, da niso pravi: »Pojdi nazaj in drugič prinesi boljše. Ti za nas niso dovolj dobri.«

Na pomoč mu je priskočil prijatelj, zelo dober oblikovalec. Ponarejene papirje, ki jih je izdelal, je poslal v begunski center. V tem času se je sam učil afganistanskega naglasa in besed, ki so kljub temu, da vsi govorijo farsi, lahko zelo različne. Uspelo mu je. Prečkal je makedonsko mejo in šel na vlak za Srbijo, ki stane 25 evrov. To je bil njegov zadnji denar. Za vlak do Hrvaške ga ni imel več. »Prosjačil sem tako, da sem se pretvarjal za telesno prizadetega. Nekemu gospodu sem rekel, da imam multiplo sklerozo. Kupil mi je karto, pijačo in hrano.« Od Hrvaške naprej je bil prevoz brezplačen.

Na slovensko-avstrijski meji so ga štirikrat zavrnili. Imeli so zelo dobrega afganistanskega prevajalca, ki mu ga ni uspelo pretentati. Naveličal se je in zaprosil za azil v Sloveniji: »Potem so me za 28 dni premestili v zapor v Postojni.«

To je zapor

Zapor ali center za tujce? »To ni center, to je zapor. Nikamor ne smeš. Vzamejo ti oblačila in dajo svoja. Ne smeš imeti telefona. Na vsakem koraku je kamera, celo v kopalnici. To je ječa!«

Zdaj je nastanjen v centru za prosilce za azil na Kotnikovi. Nimajo televizije in brezžičnega omrežja, je pa v vsaki sobi kopalnica, kar je, doda, bolje kot na Viču, kjer je ena za celo nadstropje. Njegov položaj znova rešujejo starši, najeli so odvetnika, ki na veleposlaništvu ureja stvari. »Jaz sem naredil že preveč napak.« Z ameriške ambasade v Turčiji nima odgovora, ambasada v Sloveniji za vprašanje migracij ni pristojna.

»Moj primer v Sloveniji verjetno ne bo pozitivno rešen. Depresiven sem. Če preveč razmišljam, ni dobro, zamotim se z videoigricami.«