Tiskane izdaje
Marko Jaklič je na vprašanje o davčnem dolgu najprej odgovoril, da ni seznanjen z zadevo, češ da od leta 2013 ni več lastnik nepremičnine, nato pa dodal, da »je to najverjetneje davčni terorizem«. Povedal je, da je lastnica nepremičnine Andreja Jaklič, razloga za nastanek tako velikega dolga do države pa ni pojasnil.
Andreja Jaklič, profesorica ekonomije na ljubljanski fakulteti za družbene vede, je njegova žena. Nanjo je že pred časom prepisal večino svojih nepremičnin. Vseh mu ni uspelo, saj ga je Vzajemna prehitela. Tako je ostal lastnik treh zemljišč, na katerih sta bazen in stavba.
Stanje v zemljiški knjigi kljub Jakličevim trditvam o nasprotnem kaže, da je še vedno lastnik vseh nepremičnin v Polhovem Gradcu, ki mu jih ni uspelo prepisati na soprogo in si na njih zagotoviti dosmrtnega užitka. Poleg tega na nepremičninah ni odprtega postopka za vpis lastninske pravice, je bil pa pred tremi leti prav tam zaznamovan vrstni red za vpis lastništva v prihodnje. Veljavnost vpisa, ki je bil najverjetneje v korist Jakličeve soproge, je potekla septembra 2013.
Da je nepremičnina medtem morda vendarle spremenila lastništvo, gre sklepati po odgovoru gradbenega inšpektorata, kjer so med drugim zapisali, da je »nova lastnica objekta pri gradbeni inšpekciji 30. novembra vložila vlogo za priklop na električno omrežje in za izbris plombe [o črni gradnji] v zemljiški knjigi«.
Zmagovito obdobje
Jaklič je bil prejšnji mesec oproščen obtožb glede pranja denarja in zlorabe položaja, zdaj pa je na dobri poti, da na njegovih nepremičninah izbrišejo 360 tisočakov vredno hipoteko. Vzajemna je tožbo, ki jo je sprožila proti njemu zaradi oškodovanja družbe – pri preplačanem projektu Drugo mnenje podjetja Maat kirurga Boruta Geršaka –, na prvi stopnji dobila, na višjem sodišču pa jo je 30. septembra izgubila.
Hiša z bazenom v Selu nad Polhovim Gradcem je sicer »zaslovela« zaradi dolgoletnega Jakličevega boja proti gradbeni inšpekciji, ki je zaradi nelegalne obnove stare kmetije na zavarovanem območju brez gradbenega dovoljenja zahtevala njeno odstranitev.
Jakliču je zdaj, kot kaže, nepremičnino končno uspelo legalizirati. Upravna enota Ljubljana je namreč zanjo 10. novembra izdala gradbeno dovoljenje, ki je že bilo pravnomočno. Gradbeni inšpektor bo zdaj po uradni dolžnosti preveril, »ali so glede na izdano gradbeno dovoljenje z dne 10. novembra 2015 izpolnjeni pogoji za ustavitev izvršilnega postopka«.
Boj za nepremičnino
Jaklič se je s pravnimi manevri očitno dokončno rešil inšpektorjeve grožnje z rušenjem objekta, pri čemer sta mu bila v pomoč počasnost in neučinkovitost dela ministrstva in inšpekcije. Med ukrepi so namreč minevala leta. Tu je še počasna odzivnost upravnega sodišča, na odločitve katerega se je Jaklič pritoževal.
Gradbeni inšpektor je že leta 2005 izdal dve odločbi, s katerima mu je naložil odstranitev nelegalno zgrajenih objektov. Na Jakličevo pritožbo je ministrstvo za okolje in prostor obe odločbi odpravilo, češ da lokacije objektov niso bile jasne »zaradi nerešenega vprašanja dejanskega poteka parcelne meje v naravi«. S tem se je inšpekcijski postopek do rešitve vprašanja o parcelni meji ustavil.
Ko je bila ta dilema v začetku leta 2008 razrešena, je gradbeni inšpektor tako nadaljeval postopek in januarja 2008 izdal ponovno odločbo, s katero je Jakliču naložil odstranitev nelegalno zgrajenih objektov. Ta se je znova pritožil, ministrstvo pa si je za odločitev vzelo več kot tri leta časa. Šele maja 2011 je odločbo gradbenega inšpektorja delno spremenilo, nato pa je Jaklič vložil tožbo na upravno sodišče.
Umreti so morali piščanci
V začetku leta 2012 je že kazalo, da bodo kmetijo Jakliču le porušili. Ko se je 1. decembra 2011 iztekel rok, do katerega bi moral sam odstraniti svoje nezakonito zgrajene objekte v Selu, je bil na potezi inšpektor. Najprej je odredil odklop električne energije, nato bi morala slediti prisilna rušitev bazena, hiše ter gospodarskega in drugih poslopij. Elektriko so Jakliču v začetku decembra 2011 res odklopili, zaradi česar so poginili piščanci na kmetiji.
Nato se je znova vmešalo upravno sodišče, ki je odpravilo odločbi ministrstva in inšpektorja z argumentom, da je ministrstvo svojo ugotovitev, da je Jaklič objekte zgradil povsem na novo, oprlo na aerofoto posnetke Geodetskega inštituta Slovenije, o katerih se tožnik ni imel možnosti izreči, s čimer so mu bile kršene ustavne pravice. Jakliču so zato na Polhovem Gradcu spet priklopili elektriko. Med pravnimi manevri, s katerimi je Jaklič preprečeval izvršitev inšpekcijske odločbe, so bili tudi preklic pooblastila svojemu odvetniku, nesprejemanje uradne pošte inšpektorata in zahteva po izločitvi inšpektorice iz postopka.
Nekdanje ministrstvo za infrastrukturo in prostor je 20. februarja 2012 ponovno odločilo o zadevi ter naložilo ustavitev del in odstranitev nelegalno grajenih objektov. Upravno sodišče je potrdilo odločbo, s čimer je postala pravnomočna.
Sledile so številne pritožbe in pravni pingpong med inšpekcijo, ministrstvom in upravnim sodiščem, ki je aprila 2013 znova odpravilo odločbo ministrstva in vrnilo zadevo v ponovni postopek. Maja 2013 je ministrstvo znova dovolilo odstranitev stanovanjskega objekta z gospodarskim poslopjem, sklep pa je postal pravnomočen s sodbo upravnega sodišča leta 2014. Marko Jaklič je nato julija lani predlagal odlog izvršbe, češ da je v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja, kar so mu po vnovičnem podajanju zadeve med inšpekcijo in ministrstvom odobrili.
Zlata vredna sprememba občinskih načrtov
Občina Polhov Gradec je namreč avgusta 2013 sprejela nov občinski prostorski načrt, s katerim je med drugim spremenila namensko rabo zemljišča v Jakličevi lasti v zazidljivo, kar mu je odprlo pot do gradbenega dovoljenja.
Po trditvah župana Polhovega Gradca Franca Setnikarja pri spremembi občinskega prostorskega načrta ni bilo nič spornega, Jaklič pa ni vplival na postopek. Po županovem mnenju bi moral Jaklič dobiti gradbeno dovoljenje že zdavnaj, saj je na tem območju stala kmetija že pred 140 leti in je zato gradnja oziroma prenova dovoljena: »Za nepremičnine, zgrajene pred letom 1967, se samodejno priznava, da so zgrajene z gradbenim dovoljenjem.« V Jakličevem početju ne vidi nič spornega, čeprav o vsebini prenove noče soditi, ker ni strokovnjak za to področje.
Župan vendarle priznava, da se je Jaklič prehitro lotil prenove, ker bi moral pridobiti dovoljenje pred začetkom del. »Prehiteval je postopke, saj je začel graditi, še preden je imel papirje.« Na vprašanje, koliko nepremičnin je inšpektorat porušil v njegovi občini zaradi gradnje na črno, župan odgovarja, da zgolj eno, ki je bila zgrajena v poplavnem pasu Gradaščice, na zemljišču, kjer stavbe prej ni bilo. Občani zaradi razpleta primera Jaklič niso jezni, meni župan in poudarja, da občina ne izdaja gradbenih dovoljenj, ampak je to v pristojnosti ministrstva oziroma ljubljanske upravne enote.
Že mlad na visoke položaje
Uspešna kariera leta 1972 rojenega Marka Jakliča se je začela kmalu po njegovi diplomi iz prava leta 1995. Za krajši čas se je zaposlil na ljubljanskem višjem sodišču, od tam pa je odšel na zavod za zdravstveno varstvo, kjer je kmalu postal generalni sekretar in desna roka direktorja Franca Koširja. Na Vzajemno ga je, ko so jo leta 1999 ustanovili zaradi zahteve EU po ločitvi prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, pripeljal prav Košir. Ta je namreč postal predsednik nadzornega sveta Vzajemne, Jaklič pa član uprave. Po besedah Jakličevih nekdanjih sodelavcev je bil Košir ves čas njegov zaščitnik.
Med letoma 2001 in 2003 je bil Jakličev šef France Arhar, ko pa je ta zapustil Vzajemno, je prevzel krmilo Jaklič, takrat star zgolj 31 let. Vodil jo je do leta 2008, v tem času pa se je zapletel v številne pravne bitke.
Podobno burna so bila leta vodenja ljubljanskih lekarn od leta 2008 do 2012, ko je odstopil in se podal v zasebne poslovne podvige. V Beogradu je z znanim medijskim podjetnikom Leom Oblakom kupil radijsko postajo Index.
V Sloveniji se je Jaklič letos poleti registriral kot samostojni podjetnik za poslovno svetovanje. Iz poslovnega registra je razvidno, da so mu 30. novembra blokirali tekoči račun, najverjetneje zaradi davčnega dolga. Le dan pozneje, 1. decembra, pa je prijavil prenehanje opravljanja samostojne dejavnosti.
