Aleš Ernst: Korona nam je ponudila čas in prevrednotenje prioritet

In kar je pomembno – večini ni vzela zdravja. Čas, gibanje in koronavirus. Izkoristimo ta čas, da ga upočasnimo.

Objavljeno
31. marec 2020 08.29
Posodobljeno
31. marec 2020 09.30
Če nimamo dovolj znanja za nadzor energije, neprimerno hitenje lahko privede do bolečine in poškodb, padca kakovosti ter samozavesti. FOTO: Primož Korošec
Pred kratkim je učitelj metode AEQ Aleš Ernst na naši spletni strani pisal o ustvarjanju negativnega stresa in kako si zato zmanjšujemo kakovost življenja.

Metoda in dihanje AEQ se ukvarjata z odpravo vzrokov kroničnih bolečin in kroničnih bolezni, ki nastanejo kot posledica permanentno povišanega tonusa mišic in sprememb drže in gibanja osebe. Ta stanja močno vplivajo tudi na dihalne procese, ki so še posebej dovzetni na vplive telesnega ali čustvenega stresa.

Še zlasti se je v prejšnjem zapisu posvetil povezanosti kroničnih bolezni in vnetij z nepravilnim delovanjem avtonomnega živčnega sistema. Morda lahko zapišemo, da so njegovi članki pravzaprav napotilo, kaj velja storiti, da bomo stopili korak, odločen in kakovosten korak naprej, ko se bodo stvari umirile. Takrat si bo treba vzeti kakovosten čas zase. Kakšen je kakovosten čas? Prav o tem piše.

 

Upočasnjevanje časa


Če hočemo skrajšati čas, ki ga porabimo za določeno dejanje, moramo povečati hitrost, je logika, ki je pred korono prevladovala pri večini ljudi. Zvišanje hitrosti povzroči povečanje odpora, za premagovanje večjega odpora pa je potrebne več energije. Več ko je sprejetih odločitev in izvedenih dejanj, večja sta poraba energije in stres ter pomembnejši izkoristek energije. Ta nadalje definira učinkovitost gibanja, ki je potrebno za izvedbo dejanj in uresničitev odločitev.

To pa je pogojeno z usklajenostjo telesnih gibov in povezanostjo med telesom in umom. Več energije ob enaki usklajenosti lahko privede do določene telesne neučinkovitosti, zaradi česar nas telo opozori z bolečino. Kar je dobro, to je alarm pred poškodbo in zapoved: ustavimo se, upočasnimo se.



Namen bolečine je navsezadnje telo prisiliti v upočasnitev. Bolečina, ki je ne dojamemo kot opozorilo, zmanjšuje občutek za gibanje, kar pomeni mišično neusklajenost. Nastopi paradoks. Ko bi človek usklajeno mišično delovanje najbolj potreboval, ga celo moral razvijati, pa se ob hitrosti življenja urejenost telesa začne podirati. Nastopijo posledice.
 

Dva načina, kako skrajšati čas za višjo hitrost


Zvečanje truda je hitrejša pot, ki je tudi najpogostejša, a je možna samo v družbi obilja dobrin in pomanjkanja časa, kajti energetsko je zelo potratna. Poleg problema pomanjkanja časa se pojavi še problem zavestnega nadzora nad sedanjostjo. Ta nadalje omejuje večanje znanja skladno z večanjem truda.

image
Povečanje truda je hitrejša pot, ki je tudi najpogostejša, a je možna samo v družbi obilja dobrin in pomanjkanja časa, kajti energetsko je zelo potratna.  FOTO: AEQ


Za ta pristop so potrebni predanost, skoraj fanatična osredotočenost na cilj ter drugačno razumevanje bolečine – zavestno ignoriranje tako bolečine kot drugih ovir, ki osebo upočasnjujejo. V času pred korono je bil to priporočen in z vzgojo izbran način biti boljši in uspešnejši. Z znanimi in zdaj neželenimi rezultati.

Drugi pristop je večanje znanja in povezanosti med telesom in umom, kar je dolgoročno pravilno in naravno, vendar zahteva znatno več časa, pozornosti, počitka, preudarnosti, primernega truda ter zgleda, ki bi ga morali dobiti od staršev. Izboljšanje učinkovitosti in usklajenosti je mogoče samo ob večjem nadzoru in znanju, za katerega pa je potrebnega več občutka. Pridobimo ga ob razumevanju živčno-mišičnega nadzora.

Če smo dali prednost trudu pred znanjem, moramo premagovati čedalje več ovir, ob tem pa kopni naš občutek. Zmanjkuje pa nam znanja za pridobitev učinkovitosti, s katerim bi bili kos večjim obremenitvam zaradi večje hitrosti. Ustavljati nas začnejo bolečina, poškodbe ter obrabe.

 

Vaje AEQ zahtevajo spremembo vrednot: dopuščanje napak in upočasnjevanje


Sodoben način življenja zahteva razmišljanje vnaprej; prepričani smo, da si napak ne smemo dovoliti. To nas peha v stres in dominacijo uma nad telesom. Telo več ne soodloča, številne naše odločitve vodijo v izgubo smisla. Porazgubi se tisti primarni občutek za telesne senzacije in zdrava čustva.

image
Boljši nadzor nad telesno energijo omogoča prihraniti čas, to pa omogoča boljše znanje in učinkovitost. FOTO: AEQ


Vaje AEQ ponudijo drugačen pristop. So dovolj zahtevne, da se na začetku vseskozi sprašujemo, ali jih izvajamo pravilno. Ne čutimo se še dovolj dobro, ne zaupamo še svojim občutkom, ne dovolimo si napačnega giba. Zaradi vse te negotovosti aktiviramo priučene vzorce in nemudoma preidemo na vzorec, ki zahteva trud. Zato večina učencev gib izvaja okorelo in neučinkovito; poizkuša vzdržati ter telo prisiliti k vdaji, kot že tolikokrat poprej.

A namen vaje AEQ je ravno dopuščanje napak; iz njih se moramo učiti brez bojazni. Napake namreč povzročijo le začasno nelagodje ali manjšo bolečino, za katero pa oseba čedalje bolje razume, zakaj ta obstaja in kaj bi morala spremeniti, da jo bo zmanjšala ali odpravila.

Če namreč nečesa ne znamo dovolj dobro izvesti počasi, je nemogoče, da to dovolj dobro izvedemo hitro. Pri hitrem izvajanju gibanje nadzoruje podzavest, zato je zavedanje gibanja temu primerno slabše, enako pa tudi zmožnost zavestnega izboljšanja napak. Velja sočasno spreminjanje zavednega in nezavednega.

Kot rečeno, če nimamo dovolj znanja za nadzor energije, neprimerno hitenje lahko privede do bolečine in poškodb, padca kakovosti ter samozavesti. Znanje, ki ga nudi metoda AEQ, omogoči izboljšanje živčno-mišičnega sistema. To je tudi evolucijsko pogojena osnovna naloga vsakega človeka, ne le otroka.


image
Aleš Ernst, učitelj metode AEQ 5. stopnje. FOTO: AEQ



Predvsem odrasli človek bi moral nenehno slediti tej premisi. Višji učinkovitosti se približujemo z iskanjem popolnosti in najlažjo pot do tja opiše pomen japonske besede šukunin; vsak dan znova delam enako in zavestno izboljšujem malenkosti; vselej hrepenim po doseganju boljšega; vselej se vzpenjam in grem proti vrhu, čeprav nihče ne ve, kako daleč je.

Temu pritrjuje temeljni princip metode AEQ. Vztrajno skozi prakso si prizadevamo za razumevanje vaj in njihovo pravilno izvajanje. Za to je potreben določen čas, hitenje lahko povzroči ravno nasproten učinek. Boljši nadzor nad telesno energijo omogoča prihraniti čas, to pa omogoča boljše znanje in učinkovitost.

​Večina odraslih se, žal, z učinkovitostjo gibanja ne ukvarja, saj zato nima časa. Zaradi neprimernega občutka in znanja je njihova energija manjša, njena poraba neučinkovita, časa pa tako še bolj zmanjkuje.

Dokler ne postane pacient. Takrat mu telo omogoči obilico časa, a je običajno od telesa že tako odtujen, da ne ve, kaj naj z njim. To človeka vodi v še večjo naglico in v slabši mišični nadzor, s tem pa v izčrpanost in izgorelost.