Aleš Lazar. V pekel in nazaj
V pekel in nazaj ali bolj domače Odprava Zelenega Zmaja
Vsakdo, ki vsaj malo spremlja kolesarstvo ob besedni zvezi Pariz-Roubaix seveda najprej pomisli na eno izmed najstarejših in najtežjih enodnevnih klasik. Prvo dirko so organizirali daljnega leta 1896, vmes je sicer doživela nekaj modifikacij, a cilj je bil vedno na veličastnem velodromu v Roubaixu.
Dirka je znana tudi kot Severni pekel. Pomislili bi, da je dirka dobila ime zaradi svoje težavnosti, a temu ni tako. To ime izhaja iz splošnega stanja v Franciji v času po 1. svetovni vojni. A posvetimo se raje kolesarstvu.
Tlakovci, pardon kocke
Največja značilnost dirke so t.i. tlakovci (angl. cobbles), ki jo naredijo resnično peklensko. Ob besedah kot so garanje, pekel in bolečina smo s prijatelji ponovno dobili preblisk in se brez pomislekov družno odločili za udeležbo na dirki oz. maratonu za rekreativce, ki se odvije dan pred dirko profesionalcev. In tako se nas je osem kolesarskih zanesenjakov (tudi nekaj bivših, odličnih cestnih kolesarjev) iz različnih koncev Slovenije odpravilo na dolgo pot proti Franciji. Lansko leto smo v podobni zasedbi uspešno opravili z Dirko po Flandriji, ki prav tako sodi med starejše spomladanske klasike. Kar zadeva dolgo vožnjo smo tako vedeli kaj pričakovati, med vožnjo je beseda seveda ves čas tekla o znamenitih odsekih kock, morebitnih defektih, tehničnih okvarah in naših dosedanjih kolesarskih podvigih.
Prava moška debata.
Ker smo se na poti ustavili v Belgiji je bil opravljen obvezen pit-stop v eni izmed specializiranih prodajaln piva. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da Belgija slovi po odličnih kolesarjih in pivu. Le-tega smo potrebovali za regeneracijo po uspešno opravljenem maratonu. In tako smo zgodaj zjutraj 7. aprila pričeli našo 145 km dolgo kolesarsko avanturo. Štart in cilj na tej razdalji v Roubaixu. Tudi rekreativcem ob prihodu v cilj omogočijo častni krog po velodromu, kar nas je še dodatno motiviralo in podžgalo. Vreme nam je cel dan služilo, pričakalo nas je pomladno jutro, čez dan pa spremljalo poletno sonce. Kič! Na okvir smo si nalepili potno nalepko, ki je označevala traso, okrepčevalne postaje in predvsem vse odseke kock, ki so bili pred nami.
3,2,1... štart.
Malce zmede na začetku, a smo hitro dojeli pravila obnašanja oz. vožnje. To ni dirka, temveč maraton. Cest ne zapirajo, promet usmerjajo prostovoljci, trasa je odlično pokrita s kričečimi smerokazi, kulture voznikov na cesti bi se lahko učila tudi Slovenija. Kolesar je v tem delu Evrope kralj na cesti tudi v času, ko ni maratona. Tukaj si cesto delijo in pravilo 1,5 metra je dejansko upoštevano.
Prispemo do prvega sektorja kock in takoj občutimo, kaj to pomeni. Lanska flandrijska trasa je bila prava avtocesta. Pogledamo levo in desno, defekt na vsakih nekaj metrov. Trese nas, roke prvič zabolijo. Porajajo se vprašanja, naj krmilo pridem zgoraj, spodaj, kako trdno naj ga držim. Kilometri lepo letijo. Bliža se nam slavni Arenberški gozd in razmetani tlakovci. Po glavi se podijo misli o velikih zmagovalcih te prestižne klasike, imena kot so Roger de Vlaeminck, Tom Boonen, Eddy Merckx, Johan Museeuw, Fabian Cancellara.
Na koncu odseka se počakamo, preštejemo, še vedno brez žrtev. Kolesa cela, okončine prav tako. Ciklokros kolesa so bila prava izbira, specialka bi ječala pod težo kock. Gremo naprej. Skupna ugotovitev - v izogib prekomernemu premetavanju po kockah ali iskanju linije ob robu, je priporočljivo čim hitrejše prečkanje kockastih predelov proge. Ustavimo se na drugi okrepni postaji, napolnimo bidone, pojemo okusne vaflje in energijske ploščice. Ne mudi se nam, prišli smo uživat in podoživljat zgodovino kolesarstva.
Žuljave dlani
Počasi se prikradejo prvi žulji na rokah, rahla bolečina v mišicah. Kocke naredijo svoje, a so kljub temu edinstvene. Človeka prime, da bi si eno skopal in jo odnesel domov za spomin. Gremo naprej. Sonce nas še naprej boža, veter zmeren. Nasmehi na naših obrazih vztrajajo kljub naporom. Odprava zelenega zmaja se ne predaja, ampak uživa v vsakem prevoženem kilometru te legendarne trase. Misli se nenehno, nezavedno vračajo v zgodovino. Kakšni junaki so že vozili tukaj. In mi smo tudi del tega spektakla na dveh kolesih. Prevozimo 15. sektor kock, zavedajoč se, da sedaj sledi slavni Carrefour de l' Arbre. Tu se meri čas tudi nam. 2,1 km rukanja, žuljev, bolečine v prstih in zapestju ne čutimo več.
Enostavno se prepustimo užitku in ne iščemo več idealnih linij ob robu. Gremo maksimalno vse do konca merjenja. Tu je ponavadi dirka profesionalcev že skoraj odločena. Ubežnikom običajno uspe, če gre za večjo skupino se prične taktiziranje. Blizu cilja smo, le še 15 km nam pokaže napis pred naslednjimi tlakovci. Čustva nas prevzemajo, saj smo čisto blizu velodroma. Ko zavijemo na avenijo pred ciljem se odločimo, da moramo obvezno čez zadnji del proge, kjer so zabeleženi vsi dosedanji zmagovalci. Prihod na velodrom sredi popoldneva, občutke je težko opisati. To je potrebno doživeti. Velodrom nas pričaka v vsem svojem sijaju. Prečkanje ciljne črte tako naporne trase v človeku vzbudi posebno stanje. Vsi smo zmagovalci! Poziranje pred aparati za družinske albume, zgodbice za naše naslednike bodo spisane. Vsi si zaslužimo hladno pivo.
Naslednji dan je še bolj naelektreno. Profesionalci so resnično moderni gladiatorji, zmaga na katerikoli od spomladanskih klasik uvrsti kolesarja na poseben seznam, zmaga na dirki Pariz - Roubaix pa pomeni večno slavo in nesmrtnost. Že kdor dokonča tako naporno dirko si zasluži medaljo.
Načrtovanje novih podvigov naše odpravice se lahko prične, pot do doma bo dolga. Morda se naslednje leto oglasimo iz "Stare dame" - Liege - Bastogne - Liege. Zakaj pa ne?
