Alpski poljub na zadnjo plat

Izpoved gospodinje, ki se je s kolesom nehote znašla tam, kjer ne bi smela biti, zdržala do konca ter z nasmeškom na obrazu in brez večerne masaže nog zaspala v svoji mehki posteljki.

Objavljeno
09. julij 2019 13.41
Posodobljeno
09. julij 2019 14.01
Darči Foto: Darči
Alpe...KISS MY ASS.... ali SUPERGIRLS DON'T CRY, ali pača ja...

Se mi zdi, da do sedaj nikoli nisem eksplicitno trdila, da je solerstvo zabaven, lahkoten in igriv način življenja. Sploh, ko crkne avto, kolo ali se zamaši kuhinjski odtok in obrabi drsna podlaga na smučkah. Takrat je fino, predvsem pa praktično imeti nekoga, ki vskoči. Saj veste, tisti občutek, da na vsem tem širnem svetu nisi ravno sam. Da je nekomu vseeno vsaj malo mar.
Ima pa osebna samota, ki ni ravno vsem na kožo pisana eno res veliko prednost, svobodo.

Stanje svoboda se sliši in bere najbrž odlično, v praksi pa se od glavnega akterja zahteva skoraj nehumano samostojnost, čustveno trdnost in odločnost. Ter smisel izumljati ekscentrične ideje, se brcniti zjutraj v rit in jih izpeljati. Ali pa tudi ne. Stvar osebne motivacije in odgovornosti.

S turo, v sedanjih časih moderno imenovano Alpe, sem sama v sklopu priprav na alpinistične odprave opravila že veliko pred njenim uradnim rojstvom. Takrat je bil Pavlič še makadamski, moje kolo je imelo precej širše gume, kolesarskih hlač ter rokavic, ki bi mi omilile kako ritno in žuljasto tegobo, pa žal nisem imela. Ker jaz nisem bila in niti ne bom cestna kolesarka. Kljub gladkim, na črto porjavelim in relativno mišičastim nogam ter rokam ostajam hribovka!


Na Jezerski vrh sem od doma prispela relativno hitro. Da se vseeno nekaj dogaja na tem koncu, so me v Kokri opozorile rumene table z napisi Maraton Alpe. Čakajoča množica na mejnem prehodu pa je to samo še potrdila. Po hitrem časovnem preračunu poti okoli Kamniško-Savinjskih Alp, ki je bil mojim nedeljskim obveznostim (kosilo ob 16h ) v korist, sem oblekla pink majico in se pognala navzdol proti Železni Kapli. Kaj kmalu sta me s ceste snela policista motorista, kar je pomenilo, da se kolesarski monstrum imenovan Maraton Alpe bliža. Meh, nejevoljno sem se usedla v travico, si rekla, počakam glavnino in jo zatem my way mahnem dalje. Pribrenči prvi kolesar, pa drugi…čakam…čakam…čakam in nič.

image
Postanek v Logarski dolini. Foto: Darči


Frcnem čelado, pink kakopak nazaj na glavo, zajaham škotovo črno kljuse in se brez resnega zaviranja spustim do odcepa proti Pavliču. Na zavoju ugledam čakajočo množico in moje oči kar naenkrat dobijo veliko, okroglo obliko, izbuljeno pač. Pogled usmerjam strogo pred sebe, v asfalt, v tla. Nerodno mi je, nisem jaz tista, ki jo čakajo. Nisem kolesarka, niti cestašica, specialkarka. Brez gelov in energijske pijače gonim svoje razsuto gorsko-kolesarsko kljuse, v fajftenkah in s pedertoško okoli pasu. Alpe pač niso bile ravno v neposrednem planu, sem bila pa svobodna in hitre odločitve pogosto prinesejo zanimive izkušnje.

Vzpon na Pavliča…ujamejo me prvi, drugi, tretji, naslednji, naslednji, naslednji…noro, cela reka se zliva mimo mene. Občudujem njihova prekrasna kolesa in razmišljam, bi tudi meni s takim sanjskim biciklom uspel hitrejši tempo, bi lahko pognala še bolj. Ker roko na srce, gnati se nečloveško v breg, do roba zmožnosti, do zadnje sape, do »hrgoljenja« pregretega grla…bedno ane, samo to je neke vrste vesoljski užitek.

Pedaliram dalje, množica me je dobesedno pojedla vase. Nisem več osamljeni jezdec, ob cesti se pojavijo prvi navijači. Glasno navijajo, tudi zame. Oni ne vedo, da sem lonly rider, da nisem del žlahtne karavane, spodbujajo me. Hvala hvala, super ste, mi zvoni v glavi. Naenkrat se izza roba cesta popolnoma nepričakovano zasliši moje ime, Darja, Daaaarjaaa. Zavoljo spoznanja, da me je nekdo prepoznal moji možgani za hip otrpnejo. »Ja kje maš pa smučke danes«, mi zakliče. Hvala za spodbudo spoštovani turni smučar, če ne preje, se ponovno vidimo naslednje leto na Davotovem Skiventurju. Hvala tudi za plastenko energijske pijače, ki mi jo je spotoma v roko potisnila ob cesti stoječa gospa. Brez nje bi do Luč težko zdržala. Število navijačev in ljudi ob cesti začne naraščati. Sklepam, da se bliža Pavličevo sedlo. Premalokrat sem ga vozila, zato držim previden, umirjen tempo. Do Kamnika je namreč še lep kos poti.

Tarrraaammm…Pavlič je pred mano. Počutim se kot profi, ignoriram postaje z vodo, bananami. Itak niso tam zame, ampak v sili še hudič muhe žre in če poveš po pravici, v žep priromajo brez težav. In recimo rešijo sicer položen, a mukotrpen zaključen vzpon proti Črnivcu.

image
Jaz Darči, nikoli ne bom specialkarka!! Foto: Darči


Pred tem finalnim dejanjem sem naravnost uživala v hitrem spustu proti Logarski dolini, kjer so po moji levi kot za stavo in po zvoku sodeč drveli neke vrste kolesarski čmrlji. Meni pa so se po mislih plazile krvave podobe, kako bi izgledalo telo, okončine in glava, če slučajno poljubim asfaltna tla. Pogrešala sem svoje ljube ščitnike za kolena, komolce, nahrbtnik in fullface čelado, ki so me precejkrat obvarovali na spustih visoko gor v hribih. Tam namreč pisani dresi, karbonski čeveljci in aerodinamične čelade nimajo nekega resnega pomena. Živela, živela raznolikost ljudskih želja, interesov in načrtov. Naj živi pestrost!

Da me pot vodi okoli gora sem opazila le na določenih odsekih, kjer je cesta pokukala ven iz gozda ali pa je bil tempo znosen. Vsekakor pa je bil pogled proti Jezerskemu sedlu in Belski Kočni, kjer smo lanskega drugega aprila do onemoglosti natepavali pršič in kjer sta se najina pogleda prvič srečala srčebožajoč. Pa nasmeh ob tem spominu se mi je prikradel na usta. Na zavoju v Logarski sem se spomnila prvega družinskega obiska te prelepe doline, pa drugega, ko smo bili že štirje. Potem se mi je oko zaletelo v steno Strevčeve peči in tam sem vedela, da je edina pot nazaj domov čez Kranjski Rak ali še bolje čez Črnivec.

V Lučah sem na hitro vrgla vase močno sladkano kavo in sok, ignorirala bližnjico čez Podvolovljek in z močnim vetrom v prsi odjadrala proti Gornjemu Gradu. Oh, kako sem si želela, da bi vsaj par kilometrov vozila v zavetrju. Sem se trudila, na vso moč vrtela pedala v najvišjih prestavah, a žal ugotovila, da sem tudi po klančkih navzdol popolnoma nekonkurenčna mojstrom na kolesarskih makinah. Spoznanje je bilo bridko, a psihe mi ni uničilo. Kar ne ubija okrepi, kolesar ima vedno veter v prsi, kar se mora ni težko…vse krilatice našega športnega očeta, neštetokrat slišane in zabetonirane v glavi so priplavale na površje. Njegov judoističen prijem: popusti da boš zmagal pa me je doletel pri napisu še 410 višinskih metrov do Črnivca. Tempo sem dala na minimum, vmes napisala eno kratko sporočilo z upanjem, da dobim majhno vzpodbudo za zaključek…čakala zaman na odgovor in zato s »šta ne ubija, jača« ter nekaj zamudniki brez občutka silnega zmagoslavja prešla prelaz Črnivec. Potem pa samo še možgane parajoča bolečina v hrbtu in hiter flow baby flow do Kamnika in zasluženega rumenega okrepčila ter prepoznega povratnega sporočila:
»A si ti na Alpah?«
»Ja. No, v bistvu na pivu, Alpe so za mano. Če me na poti nazaj v Naklo dobi nevihta me prosim pridi pošatlat nazaj domov.«  Rečeno storjeno!

image
Darči na poti skozi alpski raj Foto Darči


Lepo je bilo! Nevedoč in nehote sem opravila lepo kolesarsko turo, ki je bila sicer v mojih mislih že lani, pa sem večjopozornosti namenila zahtevnim bajkerskim spustom v slovenskem visokogorju, druženju s podobno mislečimi in lovljenju čarobnih trenutkov visoko gori, kjer živijo tišina, milina narave ter mir.

Ture v gorah, bodisi pozimi s smučmi, poleti z bajkom ali plezalno opremo napolnijo dušo z radostjo in otroško živostjo. Alpe, urbana pustolovščina pa mi je na nek način prečistila um. Ko vrtiš pedala v množici, a si kljub vsemu popolnoma sam, od tebe odpade vsa čustvena nesnaga, ki si si jo s svojimi željami in pričakovanji ustvaril po lastni volji. Po tem spoznanju je vse lažje, ne čakaš več na sporočila, klice ali drobne pozornosti. Preprosto greš svojo lastno, solersko pot dalje in naprej.     

Darja Zaplotnik