Biti moder starš ali kdaj naj se otrok začne ukvarjati s športom

Če bi bilo to vprašanje za milijon dolarjev, bi bilo preprosto. Pa je veliko več: gre preprosto za nekaj, kar bo močno vplivalo na vse življenje. Pri iskanju tega odgovora nas otroci resnično potrebujejo. Tu smo lahko svetilnik za njihovo prihodnost.

Objavljeno
25. september 2019 07.36
Posodobljeno
02. oktober 2019 10.49
Negativno izkušnjo pa žal lahko da tudi človek, ki tega ne bi smel, tisti, ki jih v organiziranem športu vodi – pa nima smisla za mlade športnike. Foto Shutterstock
Pred desetletji smo se starši spraševali, ali naj otroka vpišemo v glasbeno šolo ali k tujemu jeziku, in oboje takrat, ko je šel v šolo. Kasneje je bil temu povpraševanju dodan še organiziran šport, morda kakšno leto kasneje kot drugi krožki, kot se je tedaj reklo.

Potem se nam je pripetilo, da se je država, ki stoji tam, kjer je naša domovina, malo spridila – pokazalo se je, da tisti, ki so jo vodili, nemalokrat niso imeli menedžerskega znanja, potrebnega za njeno vodenje. Še zlasti za njen »negospodarski« del, kar v prevodu in brez izgubljenih ali dodanih besed pomeni, da največkrat niso imeli še nečesa zelo pomembnega za vsako družbo: čustvene inteligence in moralne drže, da bi jim ljudje zares zaupali.

Jim verjeli, da so na oblasti zato, da bi skrbeli predvsem za državljane. Maševanje, da gre za prihodnost države, pač ne more biti na koncu dneva nič drugega kot to, da poskrbiš za naslednje rodove.
Za otroke.

Danes se kaže, da imajo otroci hude čase že takoj v osnovni šoli, pri pouku. Šolski prosti čas po športno bi jim, vsaj trikrat na teden, menda po teoriji koristil. A ne dovolj.
Otroci potrebujejo šport, ne glede na to, kako nadarjeni so zanj, da postanejo telesno pismeni.

 

Kar bomo sejali, bomo imeli

Kdaj je naš najmlajši dovolj star, da se začne ukvarjati s športom? Morda je vprašanje polemično, morda pa je usodnejše, kot se nam danes zdi – namreč to, kako bomo znali otrokom pravilno približati šport, bo imelo čez desetletja velik vpliv na duševno in telesno počutje naših takrat že odraslih otrok in seveda na sobivanje z drugimi.
Verjamemo, da si vsi želimo, da bi bila čez denimo dve desetletji naša skupnost veliko bolj zdrava, kot je zdaj – bržkone so vrline in veščine, ki jih otrokom privzgojimo s športom, lahko pomembna popotnica v življenje.
Za vse življenje in kot nekaj, kar bodo morda lahko prenesli na potomce.

Morda se tokrat pri Poletu lotevamo prav tako pomembne zadeve, kot smo se je pred leti, na začetku izhajanja revije, ko smo želeli čim več ljudi spraviti sprva v tekanje in nato na kolo in v gibanje sploh.
Prihodnjih nekaj mesecev bomo prostor namenjali poznavalcem posameznih športov in zapisovali njihove misli, kdaj naj otrok začne športati in kdaj naj se loti športa, ki ga strokovnjaki poznajo do obisti, v dobrem in slabem.
In da ne bo pomote: pišemo o tem, kako naj postane športnik rekreativec, ne otrok tekmovalec!

Poiskali smo sogovornike, ki poleg strokovnega znanja premorejo tudi ustrezno mero čustvene inteligence ...
Učitelj v športu je prav tako pomemben kot tisti v vrtcu ali osnovni šoli.
 

​Kako pomagati otroku pri izbiri športa

Šport je lahko za otroka zabaven način za telesno aktivnost in razvoj spretnosti. Okoli šestega ali sedmega leta se razvijejo telesne in duševne lastnosti, ki jih potrebuje za sodelovanje pri organiziranih športih. In prav sodelovanje v športnem programu mu lahko prinese številne koristi tako za učenje kot fizični razvoj.

image
Obsedenost odraslih z zmago zelo negativno vpliva na otroke, šport se jim lahko priskuti za vedno. Foto Shutterstock


Stanford Childrens's Health Hospital (ZDA) spada po uglednem in verodostojnem ocenjevanju med deset najboljših v skupini in njihovi strokovnjaki so zapisali, zakaj je šport pri otrocih tako zelo pomemben.

Ugotovili so, da jim lahko pomaga pri:
• uvajanju redne telesne aktivnosti
• razvoju motoričnih sposobnosti
• zabavi
• krepitvi samozavesti
• razvoju socialnih veščin
• spoznavanju skupinskega dela in športnega vodenja
• dela z različnimi ljudmi
• z igro se zdravo izzivajo
• naučijo se poslušati navodila in upoštevati pravila.
 

Kako vemo, da je naš otrok pripravljen na šport?

Preden starši pogledamo v športni program, za katerega se nam zdi, da bi bil ustrezen zanj, se moramo prepričati, ali je naš otrok na to pripravljen.

To je lahko odvisno od:
• fizične zrelosti. Športi se razlikujejo v določenih fizičnih lastnostih, ki so za početje potrebne. Ali ima naš otrok moč, višino, gibčnost, vzdržljivost ali druge lastnosti za začetek vključitve v določen šport? Pogovoriti se je treba s trenerjem, da ugotovimo, katere lastnosti so potrebne – in ali jih naš otrok ima.
• čustvene zrelosti. Za športno udejstvovanje je potrebna določena mentalna zrelost. Treningi, timsko delo, pritisk, fizični in duševni stres, nadzor in tekmovanje z drugimi in predvsem da se otroci pri tem dobro počutijo – vse to zahteva ustrezno čustveno pripravljenost.
• primernega zdravja. Kronične zdravstvene težave ali invalidnost lahko pri športu pomenijo izziv ali celo tveganje. Preden otrok začne športni program, se prepričajmo, pri zdravniku, seveda, da je z njegovim zdravjem vse v redu.
Poskrbeti, bolje, prepričati se moramo, tudi ko že športa, ali je izbrani šport zanj res primeren ali pa so poleg stvari, za katere ne vemo in ga motijo, čeprav tega morda ne pove ali ne zna pojasniti.


Velja mu postaviti nekaj vprašanj, če želimo izvedeti, kako se zares počuti v športu, s katerim se ukvarja:
• Ste se danes zabavali pri športni igri?
• Kaj ste se naučili, kaj danes znaš, česar prej nisi?
• Kateri je bil vaš najljubši del igre? In vaš najmanj priljubljeni del?
• Kaj vam je pri trenerju ali soigralcih najbolj všeč?
• Kaj vam je pri trenerju ali soigralcih najmanj všeč?
• Kaj je najboljše pri tem, če si v ekipi? In najmanj priljubljena stvar?

Zagotovo pa ne smemo biti presenečeni, tudi ko bomo ugotovili, da se naš otrok pri športanju odlično počuti, če želi nekajkrat zamenjati športe. To je le dobro. Lahko in tudi naj traja kar nekaj poskusov dolgo, da ugotovi, v katerih stvareh uživa in v katerih je dober. Seveda se je marsikateremu od nas staršev zgodilo, da smo ugotovili, da kateri šport za našega otroka ni primeren ali se v njem ne počuti dobro – vendar mu lahko tudi tedaj podari dobro izkušnjo učenja.
 

Prvi koraki naj bodo storjeni doma

Za predšolsko in osnovnošolsko starost je pomembno jasno razlikovati med tekmovalnim športom in tistim, čemur lahko rečemo »telesne dejavnosti«, ki so predhodnice športa, je zapisal Jim Grove na spletni strani Active for Life, kar bi zlahka prevedli kot vzgoja telesno pismenih otrok.

Otroci se zlahka lotijo aktivnosti, kot sta plavanje in drsanje, že v predšolskih letih. Uvodni programi gimnastike so v zgodnji starosti odlični tudi za razvijanje okretnosti, ravnotežja in koordinacije, ki jih lahko kasneje koristno uporabijo v vseh naslednjih športih. Vse te dejavnosti razvijajo pomembne temeljne gibalne spretnosti, hkrati pa naj prispevajo k temu, da otrok uživa v telesni dejavnosti. V kasnejših obdobjih lahko postanejo tudi tekmovalni športi, vendar je to v predšolski in osnovnošolski dobi le redko. In največkrat, če trezno pogledamo, tudi nepotrebno, če ne celo škodljivo.

Ko gre za športe, kot so hokej, nogomet, košarka, moramo ravnati previdno. Tekmovalna čustva, ki se porajajo med odraslimi organizatorji vadb, pa gledalci in seveda starši zelo pogosto pokvarijo izkušnjo majhnih otrok, pa četudi se le manjšina odraslih preveč razburja.

image
Preden starši pogledamo v športni program, za katerega se nam zdi, da bi bil ustrezen zanj, se moramo prepričati, ali je naš otrok na to pripravljen. Foto Shutterstock


»Zakaj ta stari norijo, če se hočem le igrati in zabavati in če pravijo, da je šport zdrav in samo veselje?«
Obsedenost odraslih z zmago zelo negativno vpliva na otroke, šport se jim lahko priskuti za vedno.
Povprečni pet- ali šestletnik ne vidi zmage kot »predloga, kako živeti ali umreti, in to je povsem zdravo«. Zanima ga igra v najčistejšem pomenu besede. Poleg tega, kar zadeva psihološki in kognitivni razvoj, pogosto ne zmore dojeti osnovnih pravil športa ali bistvenih igralskih konceptov, kot je sodelovanje s soigralci. Mnogi od teh so koncepti, narejeni za odrasle, in večina otrok teh idej ni pripravljena ceniti, dokler niso malce starejši.

To je dober opomnik, da moramo fazo razvoja vsakega otroka spoštovati ne samo fizično, temveč tudi kognitivno in čustveno. Pravzaprav je to osnova za model dolgoročnega razvoja športnikov.
 

Vsak otrok je drugačen

Res je vsak otrok drugačen, vendar bo večina najmlajših razvila boljšo povezavo s športom, če se začnejo preprosto igrati doma s starši, sorojenci in prijatelji. Igra staršev in otrok je pravzaprav odličen način za učenje temeljnih veščin v zabavnem, sprejemljivem in varnem okolju. Ko se odloči, da bo športal s prijatelji v šoli ali se pozneje pridružil organizirani ekipi, pravi vadbi, lahko nato samozavestno sodeluje.

Predvsem pa moramo poznati svojega otroka. Zelo malo jih je, ki so pripravljeni na organiziran šport pri štirih ali petih letih, večina bo veliko bolj vesela, če bomo počakali do šestega, sedmega ali osmega. In celo dlje. Naj »telesne dejavnosti« trajajo, dokler ne izzvenijo, potem pride šport. Seveda pa je nujno, da starši čim prej poskrbimo za otrokovo osnovno gibalno pismenost. Če mu bomo branili vsak skok, preval ali plezanje, bo to teže doseči.

Zdi se, da nam to v Sloveniji trenutno ne gre najbolje, precej otrok je gibalno manj spretnih, kot bi bili, če bi se več in pravilneje gibali. In to ni njihova krivda, torej krivda otrok – ampak naša.

Če se jih odločimo vključiti v organiziran šport, ne smemo pozabiti pregledati elementov, ki so nujni za kakovosten program v izbranem športu. Ko otroci vstopijo v programe, ki se ne ujemajo ali se ne pokrivajo z njihovo razvojno starostjo, imajo zelo pogosto negativne izkušnje, ki jih odvrnejo od nadaljevanja – in to preprosto samo zato, ker je program slabo prilagojen njihovi stopnji razvoja.

Negativno izkušnjo pa žal lahko da tudi človek, ki tega ne bi smel, tisti, ki jih v organiziranem športu vodi – pa nima smisla za mlade športnike. Tudi to se velikokrat zgodi.

Prisluhnite svojemu otroku, da bo lahko bolje slišal življenje; in sploh ne zgolj tistega dela, ki se mu včasih nespretno reče šport.
Gibalno radoživ otrok bo tudi zvedav za vse drugo in novo in lepo. In bo to znal razlikovati od slabega. Da bo spoznal, da je le ferplej pot, ki vodi skozi življenje, da je na tej poti treba biti potrpežljiv, da uspeh ne pride čez noč, da je tudi za poraz treba trdo delati, da je trdo delo v športu nekaj povsem običajnega, ne pa izjemnega, da od športa lahko pričakuješ le toliko, kolikor vložiš vanj, in da so porazi pomemben del zmage, kot jo prinese le šport. In da je šport, ko ga začneš razumeti, ne le tekmovanje ali rekreacija, ampak način življenja, ki se lepo dopolnjuje s šolanjem in razgledanostjo, kakršno pridobimo, če imamo oči za naravo, kulturo, naravoslovje in družboslovje, za svet okoli sebe pač.

Pri Poletu na kisiku verjamemo, da se skupaj z našimi najmlajšimi v prihodnjih mesecih podajamo na zanimivo in spoznanj polno pot. Seveda skupaj z njihovimi starši.

Prezrta knjiga: Šepetalec športnim otrokom