Biti suh je danes že skoraj tako pomembno kot biti bogat

Pot v suhost ni prava smer. V strokovni literaturi najdemo veliko člankov, ki proučujejo psihološke in sociološke razloge, zakaj si nekdo želi biti suh.
Fotografija: V raziskovalnem članku s pomenljivim naslovom You have to be slim! (Biti moraš suh!) so avtorji analizirali vzroke, ki vodijo v mrzlično iskanje vitkosti pri ženskah v srednjih letih (30–50). FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
V raziskovalnem članku s pomenljivim naslovom You have to be slim! (Biti moraš suh!) so avtorji analizirali vzroke, ki vodijo v mrzlično iskanje vitkosti pri ženskah v srednjih letih (30–50). FOTO: Shutterstock

Sprejeti sebe takšne, kot smo, in se imeti radi v svoji podobi, učijo znanstvena spoznanja obvladovanja debelosti. To je prva stopnica k obvladovanju bolezenske debelosti. Ne dopuščajte, da vas suhost zasužnji!



Pretirana vitkost, lahko bi jo poimenovali tudi suhost, je mantra številnih. Je tudi »kruh« različnih tiskanih in spletnih vsebin. Nemalokrat je tem vsebinam dodana še marketinška značka.

V strokovni literaturi najdemo veliko člankov, ki proučujejo psihološke in sociološke razloge, zakaj si nekdo želi biti suh. Nasprotno pa je zelo malo strokovnih člankov o zdravstvenih dilemah in problemih suhosti. Dodatna razloga za slabo podučenost sta splošna obsedenost in zaslepljenost s hujšanjem.

Raziskave o zdravstvenih – in drugih – težavah zaradi pretirane vitkosti spadajo na področje podhranjenosti in krhkosti. Klinični učinki slabe prehranjenosti večine ne zanimajo, ker imamo oprane možgane.
Pa to res drži?
 

Kako se dojemamo


Biti suh je danes že skoraj tako pomembno kot biti bogat. V zahodnem svetu se vitkost in mladost dojemata kot koncept lepote in zdravja. Zato je razumljivo vprašanje: »Koga problem suhosti sploh zanima, če je pa res fino biti suh?«
Večine res ne! Dokler kdo resno ne zboli …

Ugodja ob občutku, da smo res suhi, pa ne določajo samo kilogrami, ki jih preberemo na tehtnici. Ključno ogledalo nam nastavljajo možgani, kar je bilo leta 1994 opredeljeno (Schilder) kot predstava o lastnem telesu, ki je nastala v naših mislih o sebi.

Ob tem, ko razumemo, kako si predstavljamo sami sebe, se moramo zavedati, da je tudi nezadovoljstvo z lastnim telesom opredeljeno kot nezadovoljstvo posameznika s telesno maso in obliko. Nezadovoljstvo s svojo podobo se lahko prenese v nezdravo zaskrbljenost za svojo podobo. Tudi če je postava dokaj v redu ...

Ker je torej zadovoljstvo/nezadovoljstvo s svojo podobo plod naših predstav, je lahko paradoks nezdravega pogleda nase še večji, ko v klinični praksi ugotavljamo, da so številni bolniki povsem zadovoljni, ko med boleznijo začnejo hirati. Tega, da se med bolezenskim stradanjem izgublja predvsem funkcionalna masa, ne razumejo, tega jim velikokrat tudi nihče ne razloži. Bolniki so si všeč, ker so bolj suhi, bolezenska stanja pa so »srečna«, ker ob izgubi funkcionalne mase zmagujejo, posameznik pa slabše obvladuje številne bolezni.
Za starostnike je že znano, da je hujšanje tudi brez očitne bolezni hitrejša smer v funkcionalno opešanje, odvisnost in grob.
 

Indeks telesne mase


Ob suhosti se ponovno pojavi indeks telesne mase ali ITM. Danes, ko v klinični praksi znamo uporabljati metode meritev sestave telesa, je uporaba ITM lahko zelo zavajajoča in tudi zdravstveno škodljiva. Zato velja strokovni konsenz, da za prehransko obravnavo izhajamo iz objektivne ocene (meritve) telesnih mas, ki hkrati nakazujejo presnovno stanje posameznika. Prav tako velja, da je ITM uporaben samo v svojih skrajnih številkah, ki relativno dobro nakazujejo, da je v telesu nekaj narobe.
Epidemiološki podatki, ki povezujejo smrtnost z vrednostjo ITM, grafično predstavljajo sliko, podobno črki U. Na obeh straneh spektra ITM-vrednosti, prenizkem in močno previsokem, je smrtnost večja.

Danes, ko v klinični praksi znamo uporabljati metode meritev sestave telesa, je uporaba ITM lahko zelo zavajajoča in tudi zdravstveno škodljiva. FOTO: Shutterstock
Danes, ko v klinični praksi znamo uporabljati metode meritev sestave telesa, je uporaba ITM lahko zelo zavajajoča in tudi zdravstveno škodljiva. FOTO: Shutterstock


Ker se večina zahodnega sveta ukvarja s »previsokim« koncem in ob tem pogosto pretirava, je javnosti dostopnih zelo malo podatkov o bolezenskih težavah, povezanih z nižjim koncem ITM.

V resnici bi nas moralo skrbeti za zdravje, ko se začne ITM nižati proti številki 20, pri starostnikih pa že prej, okoli 22. Ob tem naj omenim še, da ni vse v telesnih masah, pomembna je tudi funkcija. Nekateri imajo že pri bistveno višjih številkah ITM kot 20–22 tako slabo funkcionalno zmogljivost, da cilj njihovega zdravljenja ni uravnava telesnih mas, temveč predvsem krepitev tiste funkcionalne mase, ki jo imajo.

A to spada med bolj zahtevne izzive zdravstvenega sistema, ki jim brez strokovnega znanja medicine, posebej klinične prehrane v povezavi z znanjem kineziologije, nismo kos. Kakšno zdravstveno škodo ob tem delajo mediji in številni drugi, ki posameznike nagovarjajo k nekritičnemu hujšanju in iskanju svetega grala vitkosti, pa si verjetno sploh ne predstavljamo.
 

Namesto sklepa


V raziskovalnem članku s pomenljivim naslovom You have to be slim! (Biti moraš suh!) so avtorji analizirali vzroke, ki vodijo v mrzlično iskanje vitkosti pri ženskah v srednjih letih (30–50). Med njimi ni bilo skoraj nobenega, ki bi bil res zdrav. Pri iskanju vitkosti jih najpogosteje vodijo negativne pripombe o njihovem videzu, te se pogosto začnejo že v zelo mladih letih.

Naslednji dejavniki so glorificiranje vitkosti, ki vključuje tudi nezdravo poudarjanje suhosti in njeno povezavo z uspešnostjo v življenju, pretirano poudarjanje pomena zunanjega videza in, kar je razumljivo, pogosto je iskanje vitkosti povezano tudi z ločitvami.

Zato: ne pustite, da vas suhost zasužnji! Sprejmite sebe takšne, kot ste, in se najprej imejte radi v svoji podobi, saj tudi znanstvena spoznanja o obvladovanju debelosti kažejo, da je to prva stopnica k obvladovanju bolezenske debelosti.
Hlastanje za suhostjo je povsem napačno!


***
Doc. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med., je zdravnica, specialistka anesteziologije, intenzivne in perioperativne medicine ter terapije bolečine, ustanoviteljica in vodja enote za klinično prehrano na onkološkem inštitutu in predsednica slovenskega ter članica evropskega in ameriškega združenja za klinično prehrano.

Je tudi zdravnica slovenskih olimpijskih reprezentanc in svetuje o pravilni športni prehrani. Tudi sama se ukvarja s športom, udeležila se je več triatlonov, teče, kolesari in plava.

Preberite še:

Komentarji: