Dobrodošel v digitalno kolesarjenje

Objavljeno
30. marec 2019 08.03
Posodobljeno
30. marec 2019 08.03
Miroslav Braco Cvjetičanin
Miroslav Braco Cvjetičanin
Pridružil sem se vodeni skupini kolesarjev na električnih kolesih. Krst. Odvzem devištva. Izdaja analognih koles. Izdaja kolesarskih prijateljev…
Slovenija še malce caplja za kolesarskim svetom električnih koles, a kot kažejo nekatere smernice nekaterih zanesenjakov, se bo vse skupaj zelo hitro premaknilo na… na… baterije. Tu sem dodal smeška.


- Si pozabila motor? sem siknil analogni kolesarski, ki smo jo prehiteli.
- Sem še premlada! je siknila nazaj. – Mogoče čez deset let. Je še dodala.



Tudi sam sem tako razmišljal pred desetimi leti in sem zdaj zelo vesel, da so tako hitro minila. Evo me na električnem kolesu, pedalecu, kot mu pravijo tujci, vozim se skupaj s prijatelji, ki so kolesarji a ne tako redni, da bi recimo brili nogi zaradi tega ali hujšali ali živeli le za kolo. Moji občutki so mešani. Zelo sem vesel, ker sem na kolesu in hkrati, da se mi fržmaga ali bodo vmes klanci ali ne. Pravzaprav bi rad videl, da bi bili sami klanci, da končno doživim vrh vzpona živ in ne mrtev na klopi, kot sem to vsakič, ko se kam s kolesom povzpnem. Saj razumete? Na levem koncu balance je bil ekranček na katerem si lahko tipknil eco, eco+, standard, high ali off. Seveda se offa nisem dotaknil niti za sekundo. Zelo me je bilo strah, da bo ta tipka na tej stopnji zaštekala in bom moral to 25 kilsko kljuse od kolesa vleči pod sabo. Ko pa tipkneš recimo na High, postane to težko kljuse, dirkalni konj za najhitrejše galopske dirke. Občutek med off in high je kot noč in dan, vmes je taka vrzel, vmes se gre za biti ali ne biti, kolesariti ali hoditi, kolesariti ali nikoli ne kolesariti…

 




Pot nas je vodila ali natančneje napisano, Gregor nas je vodil iz Gameljn po makadamskih poteh vse do Vogelj in mimo Mlinčkov na Rašico in do Špana na kosilo in potem nazaj k njemu u Gameljne na dimljen viski. Nabralo se je 43 kilometrov, 574 višincev, porabil sem 977 kalorij. Ker smo imeli pravo panoramsko izvedbo kolesarskega izleta je bila povprečna hitrost 18 kilometrov na uro, vozili smo več kot 2 uri. Klanec na Rašico je hud, sploh zgoraj proti vrhu.


Cilj vzpona je bil pri razglednem stolpu. Vsi smo prispeli do vrha, tudi Barbara, ki ni bila prepričana, da bo motor pripomogel ali baterija zdržala. Moji občutki so bili krasni. Ves klanec sem imel maksimalni srčni utrip, ampak moj čas je bil zelo hiter! Tu se pa moram pohvaliti. Na vrhu sem hotel biti utrujen. In sem tudi bil. Povprečna hitrost pa je bila vseskozi okoli 20 kilometrov na uro in če odštejem pavzo na sedlu bi imel rekordni čas Rašice. Zaradi pavze me Strava ni razkrinkala. No, s tem se ne gre hvaliti, le toliko za primerjavo, da niti Tadej Pogačar, ki ima rekord tega klanca, ne more premagati yamahinega motorčka in baterije. Vendar nisem se hotel s tem bahati. Hotel sem povedati le to, da, če goniš zares, ravno tako zakisliš na vsakem klancu, le hitrejši si in kasneje te ta kislina zalije. Tako bi lahko prevedel Lemondov pregovor, ki pravi: it never gets easier you just go faster, mogoče v: veliko lažje gre in hitreje.

 



 

Na vrhu smo se fotkali, tako, da bi ovekovečili Prvo Ljubljansko Digitalno Kolesarsko Druščino. Obiskovalci so nas posmehljivo gledali, češ, da z baterijo se pa da priti do stolpa. Prihajali so analogni kolesarji, ki so bili videti nekaj sekund pred infarktom, vemo, kako strm klanec je to. Spili smo točeno pivo, nazdravili Gregorju, ki se je odločil ukvarjati s kolesarskim turizmom. Nabavil je sedem električnih koles in bo organiziral ture po celi prelepi Sloveniji. Kdo se bo hotel voziti s takim kolesom? Vsi, ki ne ne kolesarijo za trening, sami sebi pravijo panoramski kolesarji, ker okolico raje opazujejo prek in ne izpod balance. No, pa vsi tisti, ki bi radi doživeli nekaj s kolesom vred, kar drugače nikoli ne bi mogli. Kot je rekla Barbara: nikoli si nisem mislila, da bom kdaj prikolesarila na Rašico. Tudi dol se je spustila brez problemov. Vsekakor, če družba ni čisto kolesarsko naravnana, potem je bolje iti na izlet z električnimi kolesi. Manj je težav, več se vidi, več doživi. Zapravi pa se zadovoljivo število kalorij, kar je pomemben podatek za tiste, ki ste prepričani, da se jih sploh ne zapravi.

 




Občutki v cilju? Izdajalski? Jaz sem najprej pomislil na avtomatski menjalnik v avtu. Smešno. Ko sem prvič v življenju vozil avto z avtomatskim menjalnikom sem se vprašal, zakaj hudiča še delajo avte z navadnim menjalnikom? Ni dobra primerjava, ker avto je avto, kolo pa kolo. Zato sem se še naprej spraševal. Zakaj bi na kolesu trpel, če ni nujno? In kdaj je nujno? Verjetno samo takrat, če hočeš nastopiti na sloviti dirki po Franciji, kajne?
Med nami je bil tudi Miha, ki je bil prvič na električnem kolesu. Po klancu navzgor je dejal: tako nekako se na klancih počuti Primož Roglič, a ne? Potem je prehitel analogno kolesarsko in je rekel, da je imel slabo vest. Dejal sem, da mu ni treba imeti slabe vesti ker, če ne bi vozil pedaleca, te punce nikoli ne bi videl…. Potem je Gregor vprašal, če se bo ljudem zdelo zanimivo kolesarjenje z električnimi kolesi. Prikimal sem, ker ne vem s katerim je bolj prijetno kolesariti: ali s kolesom s katerim ne moreš niti čez en klanec ali s takim s katerim lahko prikolesariš celo na zajebano Rašico?

 



Foto: Robert Mostar