Matej Tušak: Glavni problem je, da ljudje karanteno doživljajo kot zapor

Športni pa tudi širši javnosti dobro znani prof. dr. Matej Tušak, psiholog s fakultete za šport, pravi, da bi vsak od nas, ki kaj zna, moral v tem trenutku pomagati za skupno zmago.

Objavljeno
24. marec 2020 07.29
Posodobljeno
24. marec 2020 10.32
Rešitev vidim zgolj v skupnem delovanju politikov, tako pozicije kot opozicije, ki bi v težkih trenutkih spoznali, kaj je demokracija in kaj so izredne razmere. Ko so izredne razmere, stopamo skupaj, ko je demokracija, se borimo za zmago. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Dr. Mateja Tušaka poznamo kot tistega, ki svetuje vrhunskim športnikom in včasih tudi javno pojasnjuje fenomene, ki se pojavljajo v športu, pa tudi rekreaciji. Tokrat smo ga povprašali, kj meni o trenutnem stanju, ko moramo ostajati doma, kaj je treba storiti, da nam bo lažje, in kam umestiti športno rekreacijo.

Predvsem tisti, ki delamo od doma ali smo doma, smo dobili veliko pojasnil in veliko dobrih nasvetov. Profesor si pri tem zgolj želi, da bi se ljudje v teh težkih časih poenotili, da bi sodelovali.

Kar se oblasti in njene vloge tiče, rešitev vidi zgolj v skupnem delovanju vseh politikov, ki bi v težkih trenutkih spoznali, kaj je demokracija in kaj so izredne razmere. Ob tem opozarja tudi na odgovorno delo medijev. In kot je zapisano v podnaslovu: »Vsak od nas, ki kaj zna, bi moral v tem trenutku pomagati za skupno zmago.«
 

Kako bi opisali stanje, v katerem smo se znašli?


Uporabljamo beseda karantena, lahko bi uporabili tudi besedo hišni zapor. Omejeno gibanje, trenutno bolj ali manj samo lokacijsko, časovno še ni omejitev, a večina tako stanje dojema kot ukinitev nekih pravic, ki se jim zdijo normalne in jih dojemajo, da jim brezpogojno pripadajo.
 

Je psihološka opredelitev tega stanja podobna?


Zapor se sliši podobno, čeprav je pravi zapor precej hujša institucija, kot je stanje karantene. Je pa res, da imamo pri pravem zaporu kar nekaj dodatnih razlik v primerjavi s stanjem karantene. Zaporniki načeloma točno vedo, kdaj bodo šli ven, kdaj bo zanje konec zapora. Če so obsojeni na kratko zaporno kazen, to pomeni manj anksioznosti kot v našem primeru, ko ne vemo, kako in kdaj se bo vse skupaj končalo. Je pa res, da je zapor načeloma vedno daljši, kot se pričakuje, da bo karantena.

V osnovi so razlike še v značilnostih totalnih ustanov, kamor štejemo vojsko, zapor ... V teh institucijah se načrtno dela v smeri zabrisanja identitete in samopodobe, v zaporu zaradi želenih sprememb vedenja, v vojski zaradi podreditve skupini, v karanteni so te lastnosti manj izrazite, a vsekakor ne načrtne. Je pa vsakdanjost dneva, v kolikor si ga ne popestrimo, tista, ki spominja na tovrstne ustanove. Pa še nekaj: totalne ustanove so znane iz srednjega veka, ko so nastajali samostani, danes te koncepte najdemo v bolnišnicah, zaporih, vojski, domovih za ostarele ...



Karantena seveda sama po sebi ni totalna ustanova, je oblika in način preživetja, ki ga je medicinska stroka definirala kot trenutno najbolj verjetno možnost preživetja populacije ljudi zaradi grožnje virusa. Pravzaprav je edini razlog za karanteno socialne narave, strokovnjaki verjamejo, da se bo virus zaustavil, če zaustavimo druženje toliko časa, da se bolni in okuženi pozdravijo.

Ključni psihološki občutek, ki ga totalne ustanove pri večini ljudi izzovejo, je občutek izgube svobode. To pa ljudje razumemo kot temeljno pravico, ki nam je ne sme kratiti nihče, če nismo kršili zakonov. In prav ta občutek je v tem trenutku najbolj prizadet, zato tudi toliko težav pri doživljanju karantene. Na racionalni ravni razumemo, da je treba ostajati doma, a hkrati smo na čustveni ravni jezni na tiste, ki so nam to – kar sicer racionalno odobravamo – zapovedali, čeprav posredno niso nič krivi. Prav ti občutki se ustvarjajo v podobnih totalnih ustanovah, za katere je najbolj značilno naslednje; kolektivno življenje v zaprtih prostorih, omejena svoboda, niz pravil in skrbniško osebje.

Karantena je ustvarila občutek, da živimo v totalni ustanovi, da se ločimo na mi in oni, s tem da njih definiramo kot tiste, ki nam omejujejo svobodo in kršijo naše brezpogojne krivice. V totalnih ustanovah smo mi npr. bolniki, vojaki, norci ali npr. zaporniki, oni pa so zdravniško osebje, častniki, psihiatri ali pazniki oziroma na generalnem nivoju je to Vlada Republike Slovenije, ki nas je – ker jo doživljamo kot tisto, ki nam diktira življenje – najbolj razvrednotila. Zelo podobno v bolnišnicah pacienti doživljajo zdravniško osebje, psihiatre, v zaporih so vir gorja pazniki in v vojaki na ta način dojemajo svoje vodje.

Glavni problem vsega tega doživljanja je, da ljudje karanteno doživljajo kot zapor, kamor so jih strpali oblastniki, čeprav racionalno večina podpira ukrepe, ki jih stroka predpisuje. Žal je čustvena komponenta premočna. Je pa res, da je tudi trenutna karantena zelo podobna običajnemu zaporu. Sprva ves čas iščeš krivca zunaj sebe, počasi pa se na stanje adaptiraš in si poskušaš osmisliti življenje z malenkostmi, ki potem naredijo tvoje življenje drugačno od večine.

Prav ta institucionalizacija povzroči občutek, da smo vsi enaki. V času obveznega služenja vojske smo vsi imeli enake uniforme, enake pričeske in identiteta se je izgubljala, da je bilo moč ustvarjati novo identiteto. Seveda današnja karantena ni totalna ustanova, lažje pa razumemo reakcijo in občutke ljudi, če poznamo značilnosti totalnih ustanov.
 

Bi lahko rekli, da je prevladujoča lastnost tega trenutka strah ali pa to, da nismo dovolj resno vzeli nastale situacije?


Strah in občutek pomanjkanja nadzora nad situacijo. Posebno zato, ker tudi strokovnjaki ne zmorejo ljudem potrditi, da bo npr. čez 14 dni zagotovo težava mimo.
 

Večina ljudi je vseeno doumela, da gre zares, da se nekaj dogaja. Številni se držijo navodil, kako skrbeti za higieno, o druženju, o odsotnosti družabnega življenja. A še vedno lahko kadarkoli odidemo na zrak. Je to ječa z odprtimi vrati?


Kot sem že povedal … Na neki način je to hišni pripor, ki je nekoliko manj hud kot pravi zapor, ampak če sprejmemo še ukrepe, da ne smeš iz občine, je to še dodatno občutek pravega zapora, in če se ukrepi stopnjujejo, da bomo imeli policijsko uro in bomo lahko zunaj samo v določenem trenutku, bo to občutek zapora. In zaradi značilnosti doživljanja zapora bomo poiskali krivce zunaj, v oblasti, ker je virus pač preveč abstrakten, da bi ga ljudje razumeli kot konkretno obliko izvora strahu … Vsaj večina tega ni sposobna.
 

Morda se bo slišalo paradoksalno, toda prav v teh težkih dneh se je pokazalo, da je športni, rekreativni način življenja v resnici življenjski slog mnogih. Nadaljujejo z vadbo, večina se drži navodil. V resnici je bila to najboljša naložba v zdravje … Še vedno?


Seveda pa ne zgolj v zdravje, ustvarjaš si smisel življenja, ritual, ki ti daje identiteto, omogoča potrjevati samozavest … Za boljše počutje ga je pač treba adaptirati na prostor, ki ga imamo, in tako, kot je glede okužbe dovoljeno.
 

Kaj se po vašem lahko zgodi, če bo – morda – prišla popolna karantena? To bo povsem druga situacija. Na omejenem prostoru bo veliko ljudi, ki sicer niso vajeni biti skupaj več kot dve, tri ure na dan. Kaj lahko pričakujemo?


Veliko težav, stres, konflikte, komunikacijske težave, spore, najprej verbalne, potem tudi fizična agresivnost, upori … vse, kar se dogaja v totalnih ustanovah. Zato je treba biti previden pri komuniciranju z ljudmi. Pri tem bi bile potrebne usmeritve profesionalcev na tem področju.

image
Na neki način je to hišni pripor, ki je nekoliko manj hud kot pravi zapor, ampak če sprejmemo še ukrepe, da ne smeš iz občine, je to še dodatno občutek pravega zapora ... FOTO: Mavric Pivk/Delo

 

Skoraj celodnevna obsodba na stanovanje je za mnoge, ki brez vsakodnevne porcije športa ne le da ne znajo, pač pa v resnici ne morejo, težka skušnja. Kaj lahko storijo, če bo izhod razen za najnujnejše prepovedan?


Vsekakor naj najdejo drugačne oblike telovadbe in predvsem druge oblike zaposlitve, ki jim osmislijo življenje. Samo ne ostati brez dela in brez smiselnih zadolžitev. Poiščite, denimo, aktivnosti, s katerimi ste odlašali. Morda prebelite stanovanje, specite skupaj sladico ali preberite knjigo, ki ste si jo že dolgo želeli. Samo ne obtičite pred televizijo brez konkretne zadolžitve.
 

Kaj pa otroci, ti bodo po svoje največje male žrtve, ki stvari ne razumejo, starši pa jim morda ne znajo pojasniti; kaj torej storiti, da jim bo lažje?


Ukvarjajte se z njimi, vzemite si čas za vzgojo, delajte stvari skupaj, pojasnite jim pomembne reči, učite se z njimi. Vsekakor čim več časa preživite z njimi. Nenadoma se bo pokazalo, da je to kar težko in da pomembno vsebino vašega življenja spuščate ali pa ji namenite premalo časa.
 

Do pred nekaj tedni smo otrokom trgali iz rok pametne telefone, zdaj jim jih potiskamo nazaj. Ko bo epidemija čez čas minila, jim bo težko razložiti, da telefoni niso zdravi.


Ko preživimo to epidemijo, bo svet drugačen in nenadoma bo iti ven precej bolj atraktivno kot biti na telefonu. Vsaj za nekaj časa. Potem bo pa spet vse enako.
 

Kaj bi svetovali ljudem v blokih, ki vidijo, da nekateri stanovalci ne spoštujejo pravil, se ne zmenijo za ukrepe in se ves dan sprehajajo po stopniščih, brez mask, in postopajo okoli blokov in klepetajo s sebi podobnimi? Kako takim razložiti, da to ni v redu?


Potrpežljivo, velikokrat, ves čas in z zgledi, ki jih ta trenutek tudi TV ponuja polno. Peter Prevc se oglaša in svari, Peter Kavzer in številni športniki ter odgovorni ljudje, zdravniki in taki lahko največ naredijo …
 

Če greva k odraslim: zdi se, da je preveč spremljanja virusa v medijih lahko sprožilec stresa.


Seveda, čeprav največ stresa povzroči občutek zapora. Vsekakor pa ni navodilo, da ves čas gledamo TV, zamotiti se je treba s konstruktivnimi rečmi.
 

Koliko naj bomo pred televizijo, če govorim o informativnih oddajah?


Recimo enkrat dopoldne in ena večerna informativna oddaja, drugo je preveč.
 

Največji prenašalec informacij, in to sploh ne nujno relevantnih, je splet. Kako se zaščititi pred njegovim škodljivim vplivom?


Omejiti čas za splet in predvsem narediti urnik za druge reči.
 

Kako po vašem vpliva na ljudi dejstvo, da slovenska politika ni znala stopiti skupaj niti v teh usodnih časih? Kot bi ne znali vsaj zdaj tolerirati kakšne napake nasprotnikov, ki pa zagotovo niso usodne – v nasprotju z borbo proti virusu?


Nezrelost slovenske družbe za demokracijo in predvsem prevelik vpliv nekdanjega sistema, ki je dolga desetletja ponavljal ene in iste reči. Očitno se ne da v nekaj letih narediti tega, kar zmorejo razvite države.
 

Če že nismo državotvorni, kaj lahko navadni ljudje naredimo, da bomo vsaj, kako naj zapišem, »zdravo družbotvorni?«


Ja, dobro vprašanje. TV Slovenija in tudi druge TV bi morale predvajati vsebine, ki bi združevale in iskale smisel v skupnem sobivanju. Če nacionalna TV v terminu ob 20. uri govori o tem, kako vlada poskuša izrabiti koronavirus z uvedbo diktature, je nemogoče postati družbotvoren. Nacionalni medij ne bi smel biti subjektiven, pri nas pa je.

​Zdaj me bodo spet napadali, kot me vedno, kadar kaj podobnega omenim. To je bil režimski medij od vsega začetka in mnogi so tam še iz časov železne zavese. Starejše ljudi in njihovo miselnost je težko spreminjati.

Mnogi so tam od začetka in danes je dovolj tri dni gledanja TV SLO, da je kristalno jasno, kateri novinarji so objektivni in kateri ne. Zato je nemogoče delati družbotvorno, če medij številka 1 pljuva po trenutno izvoljeni vladi, da ne govorimo o mediju št. 2.

​Zavedati se moramo, da bi tudi mediji morali delovati državotvorno in družbotvorno, morali bi se zavedati, da je njihova odgovornost oblikovanje miselnosti med ljudmi in da je njihov vpliv enormno velik.

In če pogledamo objektivno, je danes v parlamentu med strankami opozicije manj nasprotovanja poziciji, kot se to čuti skozi medije. Neverjeten paradoks, celo opozicijski politiki pozivajo k strpnosti in skupnim naporom, mediji pa absolutno ne, ali premalo odgovorno.

Bojim pa se, da se bodo zavedli svoje negativne vloge šele takrat, ko bo prepozno. Zdaj mi bodo spet očitali, da ne omenjam Nove24. Poudarjam, govorim o nacionalnem mediju, ki pač mora odigrati državotvorno funkcijo, vse druge opcije so neredko samo odgovor na situacijo, ki je pač, kakršna je.

image
FOTO: Dejan Javornik

 

Se vam zdi, da se, ko to mine, utegne zgoditi, da bodo ljudje spoznali, da ni potrebe, da bi bili prestrašeni pred oblastjo, delodajalci, šefi in se bodo postavili zase povsem drugače? Da nekaterih stvari ne bodo več tolerirali?


Se bojim, da sta neracionalnost ljudi in vkoreninjenost sovraštva tako veliki, da nam tega ne bo uspelo doseči, tudi ko bo tega konec. Največ, kar si obetam, je, da se ne bomo »pobili« v realnosti, po socialnih medijih se ta trenutek že od odstopa prejšnjega predsednika vlade bije boj in diskreditacije – na eni ali drugi strani.

Koronavirus nas ne bo streznil, zgolj množica smrti, za katere pa upam, da jim uidemo.

Rešitev vidim zgolj v skupnem delovanju politikov, tako pozicije kot opozicije, ki bi v težkih trenutkih spoznali, kaj je demokracija in kaj so izredne razmere. Ko so izredne razmere, stopamo skupaj, ko je demokracija, se borimo za zmago. Če pa izgubimo, pač ostajamo štiri leta zunaj vlade in opozarjamo ter se trudimo prepričati volivce, da smo boljši in da na naslednjih volitvah izberejo nas.

Seveda na bolj zrelem nivoju, kot pa so to plemena in milice, ki se na Bližnjem vzhodu po koncu vojne stepejo in pobijajo za premoč.
 

Tudi vi ste sklenili ljudem pomagati na področju, kjer ste strokovnjak: kaj pripravljate?


Krajša predavanja in delavnice na temo osame in izolacije ter aktivnosti, s katerimi pomagamo ljudem premagati težavne situacije. Vsak od nas, ki kaj zna, bi moral v tem trenutku pomagati za skupno zmago. Če tega ne zmoremo, potem pač ostane, da se na bojnem polju pobijemo. Tega scenarija pa si ne želim.
 

Veliko bi vas rad še vprašal – se smem oglasiti čez nekaj dni, s še kakšnimi vprašanji? Morda s psihično stisko ljubiteljskih športnikov, ki ne zmorejo živeti brez rekreacije?


Seveda.
 

Hvala in na svidenje, pa zdravi ostanite.


Dragi bralci Poleta, športniki in nešportniki. Pri Poletu verjamemo, da nam zdravje ohranjajo miselna, duševna in telesna prožnost.

Za našteto poskušamo na tem mestu predvsem zdaj poskrbeti, kot se le da.

Dovolite, da sklenemo ta zapis s tistim, kar že dolgo počnejo nekateri modri in dobri možje: čeprav so lahko povsem različnih političnih in svetovnonazorskih prepričanj, brez težav gradijo skupno dobro, ker vedo, kako je to pomembno. In kaj je dobro, seveda.

Da pri tem nimajo težav, so se že davno odločili, da se o politiki in religiji sploh ne pogovarjajo.