Dušan Mravlje: Ljubljanski maraton je skupinski seks

Dušan Mravlje je diplomirani inženir strojništva v pokoju. V 30-letni tekaški karieri je pretekel več kot 300.000 kilometrov in dosegel vrsto vrhunskih dosežkov, ki ga uvrščajo med nesmrtne ultramaratonce na planetu. Je eden od dveh Zemljanov, ki sta tekmovalno pretekla tri celine, ZDA, Evropo in Avstralijo.

Objavljeno
23. oktober 2019 21.00
Posodobljeno
24. oktober 2019 18.38
Ljubljanski maraton je zame skupinski seks. Pred startom nikoli ne veš, kdo te poriva, kdo se preriva, kdo te stiska … Foto Arhiv: Delo.si
Hudo pri Tržiču leži v hribu, in ne na hribu, čezenj pelje asfaltna cesta z 18-odstotnim naklonom in človek bi rekel, da imajo v kuhinji privezane štedilnike, najpomembnejši sestavni del avtomobila pa je ročna zavora.

Zlahka sem ga našel, športniki smo zelo dojemljivi za koordinate, kar smo se naučili med iskanjem startov tekem po vsem svetu: »V Kovorju levo gor, pa pol še enkrat levo, in pol pr špeglu levo mim bajte brez fasade, čisto do konca dol, boš me najdu.« In sem ga našel na sončni terasi prekrasnega jesenskega jutra.

»Vsak dan, ne glede na vreme, pretečem 15 kilometrov, mogoče dvakrat, trikrat na leto mi ne uspe, ker sem na letalu, v avtu ali kje drugje na poti. Tek je moj vsakdanji ritual, šele po njem lahko funkcioniram.«


»Menda ja nisi postal gorski tekač? Tu okoli je sama strmina, kje sploh tečeš?«

Tikava se, ne vem, zakaj, poznala sva se samo na videz in službeno, vendar ko sem prebral njegovo biografijo, ki jo je napisal sodelavec Boštjan Fon, je bilo jasno, da mu bom šel na živce, če začnem z »vi«. Dušan Mravlje je preveč enostaven, preprost in dostopen za to, kar je v življenju pretekel. Ne smem napisati za to, kar je naredil, ker se je dvakrat ženil in dvakrat ločil in ker zdaj uživa v gorenjskih lepotah, v teku z dvajset let mlajšo punco, popolnoma zdrav, še najbolj pa v glavi, kar je zanj nenavadno. Da, Dušan Mravlje še vedno vsak dan teče. Za tiste, ki pa ne vedo, kdo je in kaj je pretekel, navajam nekaj njegovih uspehov, prepričan sem, da boste po teh vrsticah prebrali vse do konca. Tip je bil in je še vedno norec brez primere v tekaškem svetu!

1. mesto: Trans America-4800 km, Sydney-Melbourne-1060 km, Evropski pokal v teku na 24 ur, Calagari-Sasary-256 km, zmagovalec na več kot 60-ih ultramaratonih po svetu,
2. mesto: Atene-Sparta 245 km, kar trikrat (3x), Colac, 6 dnevna dirka Avstralija, štirikrat (4x), Death Walley - 220 km,
3. mesto Trans Australia - 4360 km
Rezultati, da te kap, se reče po tekaško.



»Ali tečeš zato, da te ljudje poznajo, ali ker je tek del tvojega življenja. Marsikdo teče samo zato, da gre na Ljubljanski maraton in potem to objavi na vseh družbenih omrežjih. Samo zato gre teč, da objavi sliko, kje je bil. Jaz sem še vedno naturščik, ne maram se fotografirati, ne maram družbenih omrežij, ne maram hvale.«

Dušan je že sedem let upokojen, ob svitu že teče s Hudega, pod gorami, po cesti, ki se vije pod Dobrčo, ki ponuja krasen razgled na Brezje in Bled, do preddverja psihiatrične bolnišnice v Begunjah, tam se pofočka, obrne pete in teče domov. Spočije se, bere Alane Forde, potem malica in nato se loti kuhanja kosila. Pravi, da partnerica vse zelo rada dela in je v vsem dobra, edino kuha nerada, on pa naravnost uživa za štedilnikom.
 

Lahko bi se še naprej tržil, imel kako skupinico ultrašev in z njimi delal, jih treniral.

»Jaz sem toliko potržil, da sem videl ves svet, da sem se imel fajn, da sem lahko tekel. A ni to fajn, to je več vredno kot ves denar, če kdo mene vpraša. Če gledam kolege, ki smo skupaj študirali in kasneje delali, vsi so bili direktorji, šefi in so zdaj v penziji in nimajo kaj početi, jaz pa še vedno tečem in zdaj rečem, da se meni pravzaprav življenje ni nič spremenilo. Edina sprememba je bila, ko sem se odločil, da neham tekmovati. Velika odločitev, a hkrati ena najboljših v življenju. Ko sem s pomočjo Boštjana Fona napisal knjigo z naslovom: Dušan Mravlje, Tek – moja norost, je padla odločitev, da je konec pripenjanja startnih številk, da bom tekel le še rekreativno zase in nič več za kilometre in uro.«
 

Kako pa je to mogoče?

»Tekmovanj sem imel poln kufer. Vsak trening je bil povezan s tekmo, vedno sem moral razmišljati, kako bom šel čez dva meseca na tekmo, ki je na drugem koncu sveta. Ni bilo težko oziroma sem vedel, da bom pretekel dirko, vendar je vse povezano z logistiko in vse, kar spada zraven, me je že resno utrudilo. Knjigo sem izdal za svoj šestdeseti rojstni dan in tako končal tekmovalno poglavje svojega življenja.«

image
Množičnih maratonov res ne maram niti jih ne potrebujem za kakršno koli dokazovanje. Celo ne maram videti take množice tekačev na kupu. Foto: Jure Eržen

 

Kar tako?

»Enkrat moraš nehati, ni lahko, ampak moraš. Padla je ideja, da sedmič pretečem Špartatlon, pa je nekdo rekel, ali ni dosti, da sem ga šestkrat. In sem se zamislili in si rekel, madona, saj ima prav, šestkrat je dosti, zakaj sedmič? Popolnoma brezveze, kaj bom dokazal, če ga pretečem še sedmič? Sploh če veš, da ne moreš zmagati niti biti drugi, ampak bom petdeseti in kaj imam od tega, pač z leti ne gre več in enkrat si je treba priznati, da tekmovalna številka ne sodi več na tvojo tekaško majico.«
 

Kako je bilo v glavi?

»Zlahka se da brez tekem. Težko je reči ne. Namesto da bi tekmo pretekel v petih, šestih urah, bi jo v osmih, ker nisem več konkurenčen, to me pa ne veseli preveč. Odločil sem se, da bom še vedno vsak dan tekel, nikoli nehal, le tekmoval ne bom več. Težko je to piz…. Vedno ko sem pretekel dirko, sem že na poti domov razmišljal, katera bo druga, vedno! Ampak enkrat moraš reči stop in začeti teči brez pritiska, ki ga izvaja ritem tekem. V bistvu se mi je to zgodilo, ko sem razlagal drugim, kako je treba teči, nikoli ne smeš negativno razmišljati, se spraševati, zakaj mi je tega treba pa koliko je še do konca, moraš razmišljati samo to, da boš prišel v cilj in da si tega zelo želiš. In sem šel leta 2011 okrog Blatnega jezera, čisto normalno sem tekel, nič posebnega se ni dogajalo, tekma kot tekma, in potem se mi je okoli 90. kilometra v glavi začelo vrteti tisto, kar sem drugim govoril, da se ti ne sme plesti v mislih, in sem Neži, hčerki, ki me je spremljala, rekel: V cilju bom nehal! Kaj nehal, me je vprašala. Nehal bom dirkati. Ko sem pritekel v cilj, sem se usedel, spil pivo in ji rekel: To je bila moja zadnja tekma! Potem sem tekel le še dvakrat, ker me je partnerica zvabila, da sem jo spremljal na kakem polmaratonu, vabili so me vsepovsod, in sem rekel, da sem lahko le štarter ali da se samo pokažem, da sem še živ, tekmoval pa nisem nikoli več. Za tekmo nimam nobene motivacije več.«


Zato ker ne moreš več zmagati?

»Niti ne zato, bolj ker sem pretekel vse, kar sem hotel preteči, in to v zelo dobrem času. Če bi nadaljeval, bi lahko to še pretekel, vendar v veliko slabšem času, za to pa ni motivacije, ni mi treba tega, ni mi treba dokazovati, da lahko pretečem ne glede na porabljen čas, bil sem izvrsten tekač, zdaj sem samo tekač.«
 

Naj verjamem?

»Če hočeš ali pa ne, kakor hočeš. Veš, kako je zdaj fajn iti teč po tistih poteh, po katerih sem včasih treniral? Desetletja sem tekel in nisem ničesar opazil, zdaj pa vse opazim in uživam, kot bi tekel na novih poteh v drugi deželi. A tole tu obstaja!? Prej si osredotočen samo na uro in kilometre, zdaj pa nič več na to, ampak samo na lepoto dežele, neobremenjen, se ustaviš, spiješ vodo, občuduješ naravo, vse štiri letne čase, tečeš naprej.«

 

Še enkrat vprašam, zakaj ne bi bil trener, imel skupino ultrašev, jih treniral, hodil po tekmah, nabiral sponzorje, in vse to objavil na medmrežju?

»To sovražim! So me vabili, kako da ne, bodi trener, so me prepričevali. Rekel sem, da sem lahko samo mentor, in ne trener, najprej preberi knjigo, temeljito jo preberi, in če ti kaj ne bo jasno, pridi k meni in ti bom povedal svojo filozofijo. Ampak če prebereš knjigo, ti je vse jasno. V njej ni nobenega recepta za uspeh, pove ti samo, da moraš delati sam s sabo, moraš trenirati toliko, kot misliš, da moraš, moraš jesti tisto, kar ti ustreza. Ne pa da moraš jesti to in ono, da moraš trenirati tako, kot sem jaz. Zakaj? Vsakdo mora prepoznati najprej sebe in samo sebe in potemtakem se ne more primerjati z mano ali s kom drugim. Tako kot sem jaz treniral, ne more nihče drug, ker je bilo vse to skregano z logiko, današnjo logiko pa sploh. Niti dneva počitka nisem imel, v 365 dneh nisem tekel samo takrat, ko sem bil ves dan na poti na drugi konec sveta, tekel sem tudi dan pred tekmo, ki je bila dolga več sto kilometrov. In zdaj naj zahtevam od nekoga drugega, da enako dela, vsakdo me bo poslal v tri božje matere! Trenirati moraš toliko, da boš vedel oziroma da boš prepričan, da boš tekmo zmogel do konca. V trenutku dileme, da ne bo šlo, da nisi dosti treniral, pa je ne boš pretekel. Med ultraši sem spadal med tiste, ki 'srednje' trenirajo, na primer Rusi so pretekli 400 kilometrov na teden, jaz okoli 200, ampak med nami so bili tudi taki, ki so tekli le sto kilometrov na teden in so bili vseeno zelo konkurenčni in meni in Rusom, torej kilometrina ni bila toliko pomembna.«

 

Kaj pa potem, kaj pa je bilo oziroma je pomembno?

»Med ultraši je psiha pomembnejša od kilometrine. Ko se v glavi prepričaš, da zmoreš, in opraviš osnovno fizično pripravo, pride uspeh. Prebral sem knjigo Jureta Robiča, ekstremnega kolesarja, v njej opisuje tudi, da je treniral po osem, deset ur na dan in še več, to je noro, to nima nobenega smisla, trenirati moraš toliko, da lahko po treningu še normalno funkcioniraš, nespanca ne moreš natrenirati, nihče me ne bo prepričal, da se to da naravno. Pri ultraših boli vse telo, prej ali slej se bolečine pojavijo, ampak spočiti moraš možgane, in ne samo nog. Ni nujno, da spiš več ur med tekmo, nujno pa je, da spočiješ možgane. Ko to narediš, greš lahko naprej.«

 

Si se »rodil« kot ultraš ali si se tega priučil?

»Med študijem sem pešačil samo do pivnice. Nikoli nisem tekel. V vojski sem se nekako znašel v športni četi, tam sem pa moral teči, ni mi bilo všeč, ampak sem. Tudi ko sem se vrnil v civilko, sem trikrat na teden tekel, postalo mi je všeč. Prijatelja sta me kmalu nagovorila, naj se jima pridružim v Ljubljani na Teku trojk. Sem rekel, zakaj pa ne, in smo šli. Eden je odstopil na Orlah, drugi je bil tudi v težavah in potem smo vsi trije pri Figovcu pili pivo. No, tam sem srečal še enega prijatelja, ki je ob ne vem katerem pivu vprašal, ali grem z njim v Švico teč stotko. Prikimal sem, pijan sem bil in sploh se nisem zavedal, čemu sem prikimal. In me res pokliče čez 14 dni in reče, gremo. Kam gremo? Ja na stotko! In smo šli in sem tekel in pretekel.«
 

Pretekel si sto kilometrov. In je bila ljubezen na prvi tek, na prvo stotko?

»Kje pa! Po tekmi sem bil, kot bi me buldožer povozil, po stopnicah nisem zmogel, vsem sem rekel, nikoli več, da so me dobro nafuk…, da je moja ultraška kariera nepreklicno končana.«

image
Ljubljanski maraton je pozitivna zadeva. Marsikdo sploh ne bi tekel, če ne bi bilo lublanca, marsikdo ne bi tekel do konca oktobra, če ne bi bilo lublanca, in to je pozitivna plat. Foto Osebni Arhiv


 

In ni bila?

»Ne. Spočil sem se in postal nekako ponosen na Švico oziroma na stotko. Potem so me zvabili na maraton v Bovec in tam sem zmagal.«
 

Zmagal?

»Ja, prvi bovški maraton sem jaz osvojil, to je bilo leta 1981, potem sem šel na Čazmo, bil sem drugi, za pol minute prepočasen za zmago. Naslednje leto sem zmagal, nato smo šli na stotko v Varaždin, bil sem četrti, naslednje leto sem zmagal z novim rekordom proge in potem se je začelo … Začeli smo tekmovati v Avstriji in Italiji, zmagoval sem na vseh stotkah, po šest, sedem stotk na leto sem tekel. Do leta 1991 sem bil redno zaposlen, imel sem odgovorno službo, potem sem v vojski dobil status športnika in samo še tekel.«
 

Nikoli te ni mikalo postati maratonec?

»Nikoli, maraton je nekaj čisto drugega. Jaz sem ultraš, to nima nobene zveze z maratonom.«

 

Danes je moderno biti ultraš.

»Ja, danes pretečejo 50 kilometrov in so že ultraši, vsi vedo, da so face, ker so povsod objavili slike, da so pretekli 50 kilometrov. Med ultramaratonom in maratonom je supermaraton, stotka je supermaraton, ultramaraton je tek, ki ga dobro treniran tekač lahko preteče v 24 urah, to nosi naziv ultramaratona, potem si ultraš, tako nekako se pogovarjamo med sabo tekači ultraši. Do 200 kilometrov je supermaraton, naprej pa ultra, to je moje mnenje. Ne sodelujem na forumih, da bi vedel točno, ali so kake spremembe (smeh).«

 

Hud si na medije, družbena omrežja, tudi časopise?

»Ne, kje pa, nisem hud, brez medijev tekač, ki tekmuje, ne more preživeti, teka, ki ga ni v medijih, ni! Govorim samo, da mi ni treba več biti aktiven, biti objavljen, ker ne tekmujem več, kaj delam za svoj gušt, za svojo rekreacijo, pa nikogar ne zanima, to ni zanimivo, zanimive so tekme in zmage, ni zanimivo, če nekdo na FB objavi, da je pretekel 50 kilometrov okoli svoje vasi ali v Avstraliji, no, vsaj zame ni, zaradi takih včasih bentim, ker mi gredo na živce. Nisem na FB, hčerka Neža mi včasih kaj pove, ravno toliko, da mi dvigne tlak. Takrat o stotkah nihče pojma ni imel in sem zato postal zanimiv za medije. Najprej sem bil norec, potem pa sem postal zanimiv. Ko sem začel še zmagovati, pa so začeli pisati. Šele nato so prišli za mano … plavajoči hlod, Robiči in drugi ekstremisti. Prav oddahnil sem si, ko sem nehal tekmovati, da se mi ni več treba bojevati za medijsko pozornost. Potem pa, ko sem nehal, so me vsi hoteli imeti v oddajah, revijah, časopisih … Ja piz.., kje ste bili pa prej, ko sem vas nujno potreboval?«
 

Torej ne bi bil trener?

»Vsakemu pomagam, z veseljem, vsakemu tekaču svetujem, ker sem vse pretekel, in zdaj hočejo oni preteči to in ono in ne vedo, kako. Vse jim povem in potem se mi niti zahvalijo ne. Predaval sem jim, tudi o Špartatlonu, štirje so ga pretekli in to je to, zdaj je v modi Dolina smrti, svetoval sem jim in so ga zmogli ali pa ne, ampak to je 20 let po tem, ko sem ga jaz že pretekel.«


Ampak tek je danes v Sloveniji res modni dodatek življenju.

»Zdaj vsi tečejo, najprej pogledajo, kaj je v vrečki, ki jo podarja organizator, in potem se prijavijo. Takih je ogromno. Ali pa gredo samo na start, da se slikajo za facebook, sploh ne pritečejo do cilja. Mi smo po dirki šli na pivo in nas nisi spravil od mize, zdaj dobijo medaljo, vrečko in izginejo, nobene družabnosti v cilju, samo slikanje za FB in konec, nobenega gušta. Pretekel sem tri celine, nič nisem dobil, plaketo, kakšno vrečko, dva meseca sem tekel čez Ameriko in dobil plaketo, nobene vrečke (smeh). Vsi tečejo tam, kjer so boljše darilne vrečke. Mi smo v teku uživali, zdaj pa tečejo zaradi vsebine vrečk, tako je to danes.«
 

No, pa sva pri Ljubljanskem maratonu, kakšno je tvoje mnenje o njem?

»Ljubljanski maraton je pozitivna zadeva. Marsikdo sploh ne bi tekel, če ne bi bilo lublanca, marsikdo ne bi tekel do konca oktobra, če ne bi bilo lublanca, in to je pozitivna plat. Drugače pa, Ljubljanski maraton je zame skupinski seks. Pred startom nikoli ne veš, kdo te poriva, kdo se preriva, kdo te stiska … Kot živino te usmerijo na start, tam čakaš na pok pištole in potem greš … To ni zame, eno uro prej se gnetejo, porivajo, zmrzujejo in potem se slikajo in … Lej, tukaj pa se obuješ in si že v gozdu, na cesti sam ali pa s prijateljem, prijateljico.«
 

Nisi nikoli tekel na Ljubljanskem maratonu?

»Enkrat sem, ker sem prek TV Paprike eno punco vso sezono pripravljal za maraton. Bil sem njen spremljevalec. Lepo je bilo opazovati nekoga, ki si je želel preteči polmaraton, potem pa, ko sem jo nagovoril, da je polmaraton kur.., je z lahkoto pretekla pravi maraton. To se mi je zdelo imenitno, vendar potem ni postala tekačica, morda je zdaj; naslednje leto, ko sem jo srečal, je rekla, da ne teče več.«
 

To je bil tvoj edini stik z Ljubljanskim maratonom?

»Da, edini, množičnih maratonov res ne maram niti jih ne potrebujem za kakršno koli dokazovanje. Celo ne maram videti take množice tekačev na kupu.«
 

Končava. To je revija, posvečena Ljubljanskemu maratonu, nič slabega ne smeva napisati.

»Saj ne boš, povedal sem, zakaj je pozitiven in zakaj jaz ne maram maratonov, ampak jaz sem itak norec, ki ga nihče ne posluša. No, mogoče bo zdaj še kak ljubitelj seksa več na startu.«
 

Torej, tvoja filozofija teka je:

»Tek je tako enostavna stvar, da res nima smisla komplicirati. Vsak tekač naj posluša sebe, svoje želje in to tudi poskuša uresničiti; če mu ne uspe, naj prebere mojo knjigo ali me vpraša za nasvet. Če tekač ne vidi cilja, naj se nikar ne poda na pot.«