Ego dobiva bitke, telo pa vojno

Pravijo, da je vse drugače, in dodajajo, da nič več ne bo, kot je bilo.

Objavljeno
11. julij 2020 09.14
Posodobljeno
11. julij 2020 09.14
Nekaj dela s samim sabo bomo imeli, tu ni kaj, naša samozaverovanost je močan in trdoživ nasprotnik. FOTO: Roman Šipić
Če kaj ni res, je to, da je vse drugače. Sonce se še vedno rojeva iz noči v svetlobo skozi maternico zore in hodi spat za zadnji rob našega pogleda.



Tudi če zamudimo sončni vzhod in zahod, nam ostane ves čas vmes. Tako kot je vedno tudi bilo. Druga stvar je, kako smo s tem časom ravnali, kako radi smo ga imeli in kako hitro smo živeli. In če smo, večina, živeli hitro, nam je bržkone malo zmanjkalo polnosti življenja, vsebine, esence dneva.

Zato zdaj lahko začne veljati tista, da nič več ne bo, kot je bilo.Zato, ker je lahko veliko bolje, kot je bilo. Verjetno si ljudje še nikoli nismo bili bolj enaki kot zdaj. Vsi imamo iste skrbi, ne glede na to, od kod smo, za kaj se imamo in za  kaj nas imajo drugi in kaj v resnici smo.

Po svoje smo s to novo uravnilovko prehiteli smrt – ne, nič groznega ne mislim. Če je doslej veljalo, da smo si po smrti vsi enaki, nas je nenadoma zadel neki nov sijajen socializem, egalitarizem – v času virusa smo si enaki že daleč pred dnem, ko nam sprevodnik odtrga zadnjo dnevno vozovnico.
Letošnje poletje je na trenutke videti kot kaos, ruši naš naučen, privzgojen red, kako ga porabiti. Morda še nikoli nismo imeli toliko težav z dopusti kot prav zdaj.

Prisiljeni smo, da začnemo malo razmišljati, kam bomo šli. Včasih je bilo enostavno, odrinili smo na jug, se zleknili na sosedovih skalah in se potopili v slanico, dva dni opečeni ležali v senci, potem pa ponovili to divjo rutino.

»Desetkrat imaš mačka, pa si doma,« je prijatelj opisal dva taka prosta tedna. Jap, pogrešal bom to. Morje in veter čez tople skale, ko dnevu že malo pešajo moči, mi pašeta, uživam, ko sedim ob vodi in gledam nekam daleč in v resnici nič ne vidim. Ampak ob morje se spravim tudi v pozni jeseni, pozimi, rano v pomladi, rad se vozim tam, po robih, kjer se mešata mraz časa kratkih dni in lepota pogleda na neskončnost morja.

Drugačno poletje, ki prihaja, je lahko le zmeda ob težavnem iskanju drugačnega dopusta v domovini, lahko pa je veliko več.
Dejstvo je, da se v teh časih v velikih skupinah zbirajo le tisti, ki jim v glavi primanjkuje nekaj natrija, v srcu pa empatije.
V velikih skupinah in v črednem nagonu nekateri mislijo, da moraš misliti z njihovo glavo – in to velja tudi za športno rekreacijo.

Novi čas, ki prinaša fizično distanco, nikakor pa bi ne smel podaljševati socialne, je priložnost, da se malo pozabavamo v glavi, kdo smo in kaj v skupini pomenimo. Se tam dobro počutimo, si tam želimo biti ali smo prišli le zaradi želja in pričakovanj drugih?
To lahko velja tudi za Franjo in Ljubljanski maraton.


image
FOTO: Jure Eržen



Zame sta to redki ogromni skupini, kjer sem se vedno dobro počutil. Ampak pot do množice sester in bratov po znoju je bila vedno samotna, nekdaj v dolgih tekih, in enako velja za kolesarske vožnje. Največkrat sam, s svojimi mislimi in v lastnem znoju, včasih z željo priti na start dobro pripravljen, včasih pa le, da sem tam in da odtečem ali odpeljem s kom, ki si tega doslej ni upal; to sem tudi najraje počel.

Zdaj, se mi zdi, je podobno, gibam se največkrat v dva, zdi se, da se v božjem miru pripravljam za veliko prireditev, ki je sploh ni.
Zalotil sem se, da sem pri nekaterih športnih početjih začel ponavljati osnove, bolje, po desetletjih se jih želim pravilno naučiti. Kar dobro poznam omejene sposobnosti in robove lastnega telesa, a zelo dolgo nisem vedel, kako to telo v resnici deluje – tudi to je razlog, da sem se začel učiti osnov.

Koraka iz korak v hitri hoji. Drsenja na tekaški smučki. Obrata na kolesu, ritma poganjanja, ki ga doslej nisem poznal. Gibanj z rokama in nogama, ki jih desetletja nisem dobro razumel, zato sem kot potujoča ortopedska klinika. Če na eni strani podaljšaš, moraš na drugi stisniti, skrajšati. Vsa moč, bolje, sposobnost opravljenega giba prihaja iz sredice telesa. Ja, od tam, pod sarkopeničnim špehom, ki nemarno polni športne majice.

Tolažim se lahko, da je bistvo očem skrito – ja, v sredici je vse.
Sredica je naša športna duša.

Letošnje poletje bom skušal – kolikor mi bo bog dal prostih dni – preživeti v popravljanju narobe naučenega in v učenju novega, ki bi se me moralo prijeti že davno. Če bi ne bil tak ego, a ne? Za to mi ni treba na jug. Ja, saj me neznansko vleče na moj otok, a moje bližnje je tega časa zdaj strah.

Učenje ne potrebuje niti posebnega kraja niti posebnega letnega časa. Vse to lahko počnemo kjerkoli, kadarkoli.
Če želite svojo športno izobrazbo nadgraditi ali samo ponoviti naučeno, pa morda pozabljeno, bo morda domači dopust, kjerkoli, najboljša možnost.

Bi si upal celo trditi, da si tako kakovostnega vložka, kot je zavestno delo na samem sebi, že dolgo niste privoščili. Morda nikoli.
Aleš Ernst, ki ljudi uči razumeti gib in dih, nam ponuja v razmislek sijajen napotek: »Bolečina vedno opozarja na nered pri gibanju, hkrati je ta nered razlog za bolečino pri somatskem gibu. Razlog za boleč gib je torej premajhna urejenost, nadzorovanost in slaba občutenost, na kar vse nas telo opozori.

Ob tem pa lahko začnemo razumeti, kako napačen odnos do bolečine imamo. Če ga ne spremenimo, se bodo opozorila samo stopnjevala, saj telo nima druge izbire. In na koncu se stanje potencira do te mere, da nas telo ustavi, ne glede na to, kako močan ego imamo.«

Če je med njima preslaba povezava in je razlika med podzavestjo in zavestjo prevelika. Nekaj dela s samim sabo bomo imeli, tu ni kaj, naša samozaverovanost je močan in trdoživ nasprotnik. Ko ga, ego, obvladamo, je zdravje samo logična posledica.

Aja, pa še to. Strah je odveč, velja pa previdnost. Nekaj natrija v piksni in empatije v srcu. Vse bo v redu.