Jože Potrebuješ, muzikant in abraham

Glasbenik po prepričanju. In športnik po načinu življenja. Garač, a hkrati hedonist. Asket, ki vendarle ljubi zabavo. In ljudi. 50-letni mož in oče in 30-letni Čuk.

Kot otrok sem bil ves čas v akciji, čeprav sem bil po karakterju dokaj miren. Večino časa sem preživel na vasi in v gozdu, predvsem pa ob vseh mogočih športnih aktivnostih. In seveda ob delu.

Športno sem bil precej nadarjen. Želel sem trenirati nogomet, a je bila Ljubljana predaleč. S sošolci smo vsak odmor in čas med kosili igrali nogomet. Bil sem član šolskih ekip v košarki, nogometu in odbojki, na teku na 60 metrov sem odtekel občinski rekord. Tudi v atletski klub so me vabili. Sem pa na OŠ Dobrova imel odličnega učitelja telovadbe, Stojana, ki nas je res znal motivirati.

Prvo harmoniko sem dobil pri štirih letih za Miklavža. Kot mi danes pravijo, sem zelo rad nastopal, po vasi sem celo nabiral ljudi, da so poslušali; moj prvi oder je bila krušna peč.

Končal sem nižjo glasbeno šolo, vendar ne z veseljem. Skorajda sem zasovražil glasbo. Preprosto mi niso bili všeč način dela in tisti ruski preludiji.

Moja prva kitara je bila v resnici moje birmansko darilo za sestro. Doma sem nanjo igral ure in ure in ji jo zares predal šele za njeno poroko. Prvi bend smo ustanovili eno leto pred vojsko, Alkotest se je imenoval, ker dejansko nihče ni pil alkohola.

V vojski sem spoznal Marka Vozlja, združila naju je ljubezen do glasbe in športa. V vojski sva prešportala ure in ure in še preden so drugi začeli, sva midva že pretekla deset krogov. Po svoje je bil to upor proti ležernosti v vojski.

S Čuki smo začeli leta 1988, ko sem se vrnil iz vojske. Od prvega komada naprej smo že imeli okrog 150 koncertov na leto. Sam sem hodil tudi v službo in seveda nam je pomagalo, da smo bili športno aktivni.

Od leta 2000 sem ustvarjal tudi na televiziji: Raketa pod kozolcem, Ribič Pepe, Na zdravje, Raketa na Planetu, Popolna poroka in Ena po domače. Včasih je moj delovnik trajal tudi 18 ur. Na srečo pa sem vse delal z veseljem.

Mislil sem, da bo glasba le začasno pribežališče, a v glasbenem življenju neizmerno uživam in ga z veseljem živim. Življenje Čuka je posebno agregatno stanje, težko razložim. Na drugi strani pa bi brez televizijskih oddaj brez težav živel.

Moje pesmi so moje življenje, večina je avtobiografska. Moja otroška travma je bila obisk zobarja, ko sem bil majhen, sem hotel biti Indijanec. Ta pesem predstavlja tudi moje prepričanje: »Zdaj divjajo vsi kavbojci in vsi Indijanci v isto smer, eni beli, drugi rdeči, nič ni važn, sam da mamo mir ...«

Srečo imam, da od glasbe lahko živim. Da ljudem polepšam vsaj delček življenja, je pa poseben privilegij. Tega se vsak trenutek zavedam. Lahko rečem, da je bilo res dobro, tudi če se zdaj vse konča …

Vsako jutro naredim sto trebušnjakov in sto sklec, že zadnjih 30 let. Za dobro jutro, poleg zajtrka. Če telo ogrejem, se počutim pripravljenega na dan. Če se le da, vsak dan eno uro posvetim športu: ali je to nogomet, kolo, tek v hrib; Polhograjski Dolomiti so idealni za to. Z ženo Andrejo veliko tečeva skupaj in srečen sem, da je tudi žena športno aktivna.

Poleti je moja velika ljubezen kajak, z Jernejem iz benda sva na vodi ure in ure. Tudi plavam zelo rad. In imam srečo, da lahko po največji vročini tudi tečem ali kolesarim.

Nikoli nisem kadil in nikoli nisem bil pijan. Zame so trenutki na odru najlepši, ne potrebujem še alkohola. In zaradi naših nočnih voženj bi bilo skrajno neodgovorno do vseh bližnjih. Zadnjih deset let niti kave ne pijem; znan sem po tem, da raje naredim 50 sklec, če se me že loteva zaspanost.

Zdrav način življenja so zame predvsem zdravi medčloveški odnosi. Ni vse v tem, da si fit. Prav urednik Poleta Kalček mi je nekoč rekel: »Enim ne pomaga niti to, da dobijo otroka, ali to, da so deset ur na dan na kolesu.« Razumete? Srečo moraš čutiti in kot tak si tudi prijazen z drugimi …

50-letnice v resnici sploh še nisem doživel?! S praznovanjem sem na progi le prvič pritisnil vmesni čas … Sploh prvič sem praznoval rojstni dan in povabil prijatelje. Lepo je bilo, zelo sem počaščen. In slišal sem, da naj bi bilo kot na Viktorjih v najboljših časih …

S Čuki spoštujemo in gojimo slovensko, ne le besedo, tudi pesem. Mislim, da so Čuki v začetnih časih obudili slovensko narodno-zabavno sceno. Imamo veliko hitov, Krokodilčki so gotovo največji. Zame najboljši tekst pa je v pesmi Eno po domače: »… bolj diši domači kruh od tuje nam pogače …«

Letos imamo leto okroglic: mojih 50, band bo imel 30. Zato jeseni pripravljamo velik koncert. Noro bo, komaj čakamo.

***

Če maš pa srečo, se tole ti zgodi,

je ruzak težek, pa kdo pomaga ti,

greš lahkih nog skoz življenje,

je dvojno veselje,

če teža na pol se razdeli.

(verz iz zadnje uspešnice Čukov Ruzak, op. a.)

foto: MMC