Kaj nam sporoča brezvoljnost
Telesna aktivnost je hecna stvar. Zdrava ali nezdrava, z njo je približno tako kakor z vsako stvarjo v življenju. Vedno gre za mero, ki je zdrava takrat, ko je dobimo pravi odmerek in ob pravem času.
Odpri galerijo
Ne le da uživamo v gibanju, srečni smo, ko garamo in se po hudem treningu čisto zdelani zleknemo na kavč. Le da nas zadnji čas telo ne uboga preveč. Foto: Shutterstock
Vadbenih scenarijev je veliko. Vemo, da bi se morali premakniti, z listkom za vadbo ali brez njega. Ljubljanski maraton, Franja ali celo velika tekmovanja, kot so svetovna in podobna prvenstva, so naša ura resnice, zato poberemo še zadnje koščke volje in se podamo tudi v rano jutro in mrzel deževni dan. Večina je takrat doma.
Vsak trenutek izrabimo za vadbo ali pripravo nanjo. Ne le da uživamo v gibanju, srečni smo, ko garamo in se po hudem treningu čisto zdelani zleknemo na kavč. Le da nas zadnji čas telo ne uboga preveč. Večkrat se počutimo, kot da bi nas napadel virus, kakšen dan imamo celo povišano telesno temperaturo, praska nas po grlu, tudi srce nam včasih razbija, kakor da tečemo ciljni sprint.
Pa še žena (mož?) je vedno sitna, trdi, da pretiravamo, zato spimo kar v otroški sobi. Zdravnik pravi, da ni znakov za bolezen. Res je, da se nekoliko bolje počutimo po nekaj dnevih počitka, a potem nimamo le slabe vesti, ker smo počivali, enako bedno počutje se pojavi znova. Kolegi se odpeljejo v klanec in spet smo sami s svojim še slabšim počutjem. Saj bi vadili več, a kaj ko res nikamor ne gre. Kvečjemu navzdol.
Zmanjkuje nam volje za vadbo. Takrat ugotovimo, da pomanjkanje volje za vadbo ni le značajska lastnost, da se nam ne da. Lahko je tudi simptom, ko enostavno pokleknemo pod težo vadbe. Brezvoljnost torej ni samo škodljiva, češ da ne bomo vadili dovolj. Ko je naše telo že zelo vneto in izčrpano zaradi vadbenega pretiravanja, ko se v njem kopičijo negativni učinki stresnih hormonov, nam sporoča, da je čas za počitek. Če si tega ne priznamo in se še živciramo, potem le zelo počasi zlezemo iz vadbene preutrujenosti. Ali pa nikoli. Tako si slejkoprej moramo priznati, da je počitek del vadbe, in pri vadbenih naporih upoštevati tudi svoja občutja. Razumevanje teh občutkov je ključno, kadar imamo pred sabo kakšen pomemben športni cilj in težko najdemo motiv zanj. Takrat ne smemo dovoliti, da bi nas utrujali še življenjske okoliščine ali stres, ki ga povzročajo spori in nerazumevanje.
Učinki »telesnega« stresa vztrajnostne vadbe na telo so znani. Kadar telesa ne preutrudimo, je to »dober« stres, ki poleg fizičnih izboljša tudi kognitivne sposobnosti telesa. S hitrostjo in močjo treniramo tudi pamet. Manj smo depresivni in še veliko pozitivnega bi se našlo. Kadar pa smo pod vplivom psihičnega stresa, ko nas nekaj muči, ko ne najdemo rešitev, problemi pa se vlečejo in se iz njih nikakor ne izkopljemo, stres pa nam počasi pronica pod kožo, takrat je zelo verjetno, da nas ne bo rešila še tako dobra in kakovostna vadba.
Lahko imamo najboljši vadbeni program na svetu, precej prilagojen nam in našim značilnostim, a ker je vpliv stresnih hormonov, predvsem kortizola, nenehen, bo regeneracija slaba in neuspeh vadbe nas bo še bolj potrl. Danes vemo, da je ključna razlika med psihološkim in fizičnim stresom (to je stres zaradi vadbe) različen nevroendokrini odziv. Na primer, hormon kortizol, ki se sprošča pri telesnih naporih, se pri večjih količinah inaktivira v inerten kortizon.
Kortizol, ki nastaja kot posledica psihičnega napora, pa se ne inaktivira in njegovi škodljivi učinki motijo obnovitvene procese v telesu ter načenjajo imunski sistem. Podobno je različen učinek psihološkega in telesnega stresa na endokanabioidni sistem v telesu. To je tisti sistem, ko pravimo, da telo proizvaja opiate, in zato je telovadba za nekatere kot droga. Pri psihološkem stresu je ugoden vpliv tega sistema vse manjši, in slaba volja je še bolj na pohodu.
Vrhunsko trenirani športniki so ponavadi zelo »močni« tudi v glavi. Praviloma se znajo ustaviti že ob začetnih znakih preutrujenosti in pretreniranosti. Potem pa se pojavi majhen dodaten stres v življenju ali pa se kakšen prejšnji vleče predolgo, in samo močna psiha ni več dovolj. Tisto, kar je bila včasih navadna preutrujenost, ki je izginila po krajšem počitku, se lahko zaradi psiholoških dejavnikov razvije v hudo pretreniranost. Še posebej ker so ob slabem počutju, ki spominja na bolezenska stanja, še bolj zaskrbljeni, zdravnik pa ne najde nič takšnega, kar bi lahko prijeli v roke s tabletami, in športnikova kariera se začne rušiti kot hišica iz kart.
Zato mora športnik dobro poznati znake preutrujenosti in pretreniranosti. Profesionalni in rekreativni. Dobro mora poznati tudi sebe in vplive svoje okolice na njegovo psihično stanje. Drugače šport načenja zdravje in dušo.
Vsak trenutek izrabimo za vadbo ali pripravo nanjo. Ne le da uživamo v gibanju, srečni smo, ko garamo in se po hudem treningu čisto zdelani zleknemo na kavč. Le da nas zadnji čas telo ne uboga preveč. Večkrat se počutimo, kot da bi nas napadel virus, kakšen dan imamo celo povišano telesno temperaturo, praska nas po grlu, tudi srce nam včasih razbija, kakor da tečemo ciljni sprint.
Pa še žena (mož?) je vedno sitna, trdi, da pretiravamo, zato spimo kar v otroški sobi. Zdravnik pravi, da ni znakov za bolezen. Res je, da se nekoliko bolje počutimo po nekaj dnevih počitka, a potem nimamo le slabe vesti, ker smo počivali, enako bedno počutje se pojavi znova. Kolegi se odpeljejo v klanec in spet smo sami s svojim še slabšim počutjem. Saj bi vadili več, a kaj ko res nikamor ne gre. Kvečjemu navzdol.
Brezvoljnost
Zmanjkuje nam volje za vadbo. Takrat ugotovimo, da pomanjkanje volje za vadbo ni le značajska lastnost, da se nam ne da. Lahko je tudi simptom, ko enostavno pokleknemo pod težo vadbe. Brezvoljnost torej ni samo škodljiva, češ da ne bomo vadili dovolj. Ko je naše telo že zelo vneto in izčrpano zaradi vadbenega pretiravanja, ko se v njem kopičijo negativni učinki stresnih hormonov, nam sporoča, da je čas za počitek. Če si tega ne priznamo in se še živciramo, potem le zelo počasi zlezemo iz vadbene preutrujenosti. Ali pa nikoli. Tako si slejkoprej moramo priznati, da je počitek del vadbe, in pri vadbenih naporih upoštevati tudi svoja občutja. Razumevanje teh občutkov je ključno, kadar imamo pred sabo kakšen pomemben športni cilj in težko najdemo motiv zanj. Takrat ne smemo dovoliti, da bi nas utrujali še življenjske okoliščine ali stres, ki ga povzročajo spori in nerazumevanje.
Tisto, kar je bila včasih navadna preutrujenost, ki je izginila po krajšem počitku, se lahko zaradi psiholoških dejavnikov razvije v hudo pretreniranost. Foto: Shutterstock
Psihični stres zmanjša učinek vadbe
Učinki »telesnega« stresa vztrajnostne vadbe na telo so znani. Kadar telesa ne preutrudimo, je to »dober« stres, ki poleg fizičnih izboljša tudi kognitivne sposobnosti telesa. S hitrostjo in močjo treniramo tudi pamet. Manj smo depresivni in še veliko pozitivnega bi se našlo. Kadar pa smo pod vplivom psihičnega stresa, ko nas nekaj muči, ko ne najdemo rešitev, problemi pa se vlečejo in se iz njih nikakor ne izkopljemo, stres pa nam počasi pronica pod kožo, takrat je zelo verjetno, da nas ne bo rešila še tako dobra in kakovostna vadba.
Lahko imamo najboljši vadbeni program na svetu, precej prilagojen nam in našim značilnostim, a ker je vpliv stresnih hormonov, predvsem kortizola, nenehen, bo regeneracija slaba in neuspeh vadbe nas bo še bolj potrl. Danes vemo, da je ključna razlika med psihološkim in fizičnim stresom (to je stres zaradi vadbe) različen nevroendokrini odziv. Na primer, hormon kortizol, ki se sprošča pri telesnih naporih, se pri večjih količinah inaktivira v inerten kortizon.
Kortizol, ki nastaja kot posledica psihičnega napora, pa se ne inaktivira in njegovi škodljivi učinki motijo obnovitvene procese v telesu ter načenjajo imunski sistem. Podobno je različen učinek psihološkega in telesnega stresa na endokanabioidni sistem v telesu. To je tisti sistem, ko pravimo, da telo proizvaja opiate, in zato je telovadba za nekatere kot droga. Pri psihološkem stresu je ugoden vpliv tega sistema vse manjši, in slaba volja je še bolj na pohodu.
Glava nas lahko hitreje potolče
Vrhunsko trenirani športniki so ponavadi zelo »močni« tudi v glavi. Praviloma se znajo ustaviti že ob začetnih znakih preutrujenosti in pretreniranosti. Potem pa se pojavi majhen dodaten stres v življenju ali pa se kakšen prejšnji vleče predolgo, in samo močna psiha ni več dovolj. Tisto, kar je bila včasih navadna preutrujenost, ki je izginila po krajšem počitku, se lahko zaradi psiholoških dejavnikov razvije v hudo pretreniranost. Še posebej ker so ob slabem počutju, ki spominja na bolezenska stanja, še bolj zaskrbljeni, zdravnik pa ne najde nič takšnega, kar bi lahko prijeli v roke s tabletami, in športnikova kariera se začne rušiti kot hišica iz kart.
Zato mora športnik dobro poznati znake preutrujenosti in pretreniranosti. Profesionalni in rekreativni. Dobro mora poznati tudi sebe in vplive svoje okolice na njegovo psihično stanje. Drugače šport načenja zdravje in dušo.
