Kako pretentanti samega sebe ali letos grem na maraton!

Objavljeno
08. januar 2015 10.01
Posodobljeno
13. marec 2015 11.03
Klemen Laurenčak
Klemen Laurenčak
Lani sem s svojo tekaško ekipo podpisal zaobljubo, da bomo v letu 2014 pretekli polmaraton. Moji tekači prvič, jaz pa spet po dolgem času. Po svoje je bilo tudi zame prvič, saj sem se zadeve loteval kot rekreativni tekač in ne kot tekmovalec. Razlika je predvsem v tem, da kot tekmovalec tečeš res po svojih najboljših močeh, kot rekreativec pa poskušaš razdaljo preživeti lagodno, vendar najhitreje možno. V mojem primeru ni bilo hitro, bilo pa je lagodno. Vendar je bil izid povsem nepomemben. Izpolnil sem zaobljubo in to šteje. Zaobljubo so izpolnili tudi moji tekači. Čestitam še enkrat.

Vse to opisujem, ker sem se iz te izkušnje naučil nekaj življenjskih resnic in dobil bogate izkušnje kot trener. Vse se je začelo že leto nazaj po Ljubljanskem maratonu, kjer je moj del Poletove tekaške ekipe večinoma nastopal na desetki. Nekaj dni po prireditvi smo se dobili pri večerji ter se spomnili vseh lepih tekaških trenutkov, ki so se nam zgodili v preteklem letu. Polni evforije še od maratona smo začeli iskati cilje za naprej. Beseda je nanesla na polmaraton, kako se pripraviti in podobno. Preden smo se zavedali, smo bili vsi podpisani na listek, ki nas je za leto 2014 obvezoval, da bomo pretekli polmaraton. Imeli smo leto časa da se pripravimo. S strokovnega stališča povsem sprejemljivo in dosegljivo. Čez zimo smo na zaobljubo malce pozabili, nato pa je z vsakim tednom več besed naneslo na podpisan listek papirja, ki sem ga skrbno hranil v predalu.

Nekaj iz »starega« Poleta

Saj veste, leto gre hitro naokoli, jesen se je bližala, s tem pa tudi naš skupni cilj. Reči moram, da smo v zadnjih šestnajstih tednih priprave trenirali dobro, kakovostno in predvsem redno. Skupini tekačev in tekačic, ki so se pripravljali na polmaraton zaradi obljube, se je pridružilo še več drugih tekačev in tekačic, saj jim je bila ideja všeč. Kot trener moram reči, da takšne povezanosti v ekipi, kot sem jo doživel s to ekipo, še nisem videl. Tekači in tekačice so imeli cilj, bili so osredotočeni, bili so odgovorni do svojih obljub. Tudi to šteje veliko v tem času. Na koncu sezone sem bil zelo vesel, ker sem omogočil tej skupini ljudi, da so se imeli lepo, da so uživali. Prava nagrada v mojem delu je v pozitivni energiji tekačev, ko jih kar razganja, ko dosežejo svoje cilje, pa naj se zdijo še tako nedosegljivi na začetku. Naj se sliši še tako klišejsko, je brez te pozitive delo precej prazno.

Jaz sem v »starem« Poletu konec prejšnjega leta zapisal, da se bom prihodnje leto lotil maratona. Čas zame spet ne bo pomemben, pomembna bo pot do maratona. Vse ure treninga, ki jih opravimo za naše cilje, niso povsem stran vržen čas. V kilometrih, ko ste z mislimi sami s sabo, ko poslušate in čutite svoje telo, se izpopolnjujete. Eni duhovno, drugi psihično, vsi pa fizično. Nekaj ur teka na teden iz nas gotovo naredi boljše ljudi, predvsem pa se takšni ljudje več smejejo. Nasmeh na obrazu pa je velikokrat vse, kar v življenju potrebujemo.

Moč zaobljube

Zaobljuba je močno dejanje, saj vas obveže, da izpolnite svoj cilj. Zelo pomembno je, da postane zaobljuba javna. Le tako bo odgovornost prava. Ljudje smo taki, da obljube, ki jih damo sami sebi, včasih z lahkoto prekršimo. Ne vsi, eni so zelo dosledni in do sebe dokaj neizprosni. Večina nas pa zlahka goljufa. Sebe! Ko pa naša družba izve za obljube, je stvar drugačna, spremeni se pristop do te teme. Predstavljajte si, da svojemu tekaškemu kolegu poveste, da se pripravljate na polmaraton, on vas potem podpira, teče z vami v vetru, snegu, dežju … Mu boste dva tedna pred maratonom rekli, da ne boste šli? To je moč javne zaobljube.

Letos smo z ekipo spet imeli zaključno večerjo, vendar nove zaobljube še nismo podpisali. Vsekakor jo bomo, saj je bila letošnja izkušnja zelo lepa. Zaobljuba nas je povezala, postali smo skupnost, postali smo prijatelji v pravem pomenu besede. Imamo področje, ki nas združuje, in v tem okolju se počutimo dobro. Premislite, kaj si lahko obljubite, nato še premislite, komu boste to zaupali, da vas bo držal za besedo. Premislite in si postavite jasen, nedvoumen in predvsem dosegljiv cilj. Pot do tega cilja vam mora življenje obogatiti, ne pa ga obrniti na glavo. Jaz grem na maraton.
Ne vem še, na katerega, vendar bo v letu 2015. Recimo, da je to moje darilo samemu sebi v tem letu. Kaj boste pa vi storili?