Kako športniki preživljajo dneve v karanteni 3. del

Virus nesebičnosti in dobrote. Upokojeni veslač Jani Klemenčič je zaprl restavracijo in bo dostavljal obroke tistim, ki jih potrebujejo. V prostem času pa razmišlja pozitivno!

Objavljeno
21. marec 2020 08.54
Posodobljeno
21. marec 2020 09.14
Jani je zaprl lokal, zdaj kuha za one, ki rabijo pomoč. Upa, da bo lahko športal - če ne, bo pač doma. Ker je tam najlepše.
FOTO: Špela Ankele
Zelo dolgo je bil eden najprepoznavnejših obrazov najbolj nasmejanega dela slovenskega športa. Z olimpijsko slavo, ujeto v kovino. Tisti, ki ga dobro poznamo, vemo, kaj je včasih na drugi strani smejalnih gub - a mu vedno uspe stopiti naprej. In, če je človek v stiski, je prvi, ki bo priskočil n pomoč.
Kaj počne v teh dneh? Pismo z Bleda.


"Na skoraj današnji dan leta 1998 sem s počasnimi, komaj premikajočimi koraki zapuščal našo največjo bolnšnico. Žal je danes veliko bolj zasedena kot je bila takrat. Po slabih treh mesecih, petih operacijah, ki so trajale malo manj kot se sonce in luna zamenjata, z 59,6 kg sem dihal zame svež ljubljanski zrak. V ušesih so mi odmevale zdravnikove besede: »Zahvali se, da ti močno srce še bije, poslovi se od veslanja.« Potem sta se zgodili še dve olimpijadi.

Sonce me je slepilo, tako kot me je danes, ko sem na terasi svoje hiške kuril žar in pekel najboljši kos govejega mesa. V dobri družbi sem si privoščil kozarček rdečega bordojca in rekel: več pa ni! Po tem znam ceniti življenje, znam ceniti vsak trenutek, ki mi je poklonjen. Od nekoga že. Kar je bilo, obstaja samo še v spominih.

Danes so drugačni časi, tako in drugače. Ne samo zame, ne samo za prijazne sosede, niti ne za prijatelje Down under, za celo človeštvo. Brez pretiravanja. Ampak ali ni nekaj posebnega, samo pomislite, biti del te zgodbe, ki se bo za vedno zapisala v zgodovino človeštva.
 

Tako kot se je začelo štetje, ko je Marija povila prvorojenca?


Živeti je potrebno za trenutke. Sedanji trenutki, so edino kar imamo! Obrabljena faza, ki počasi ob prekomerni rabi izgublja svoj pomen. Kakor za koga. Ne zanima me zakaj se nam to dogaja. To preprosto je! Hočemo ali nočemo. V nas samih je, da čim hitreje (bolje za nas) preklopimo, v drugačen “mode”. Kako naj se feniks dvigne iz pepela, če ne iz pogorišča?



V vrhunskem športu ni prostora za mevže. Vrhunski šport te nauči skoraj več kot vojska. Edina razlika, žal, je, da so v vojnah potrebne žrtve. Tudi v vrhunskem športu so, samo da žrtve preživijo. Danes se moramo boriti za preživetje.

Še nekaj mesecev nazaj, smo bili še kako živi. Ob jutranji kavici smo razglabljali kako dobra sezona se nam obeta. Od novega leta naprej bo malo zatišja, potem bo pa trajalo in trajalo in trajalo. Vsak bo pristavil svoj lonec (včasih so bili lončki), novembra pa bomo spet šteli cekine.

Ma nemoj! Se spomnite Barbapape in njihovega hip hip hip, strašni trik? Kako hitro so se spremenile v kar koli so hotele? Mi si tega, kar imamo, vsekakor nismo želeli. Niti v najhujših nočnih morah se nam niso prikazovale izropane police v trgovinah, samotne ulice, varnostna razdalja med najboljšimi prijatelji... Zdaj to imamo. Se več, s tem moramo živeti.

Bili smo med prvimi, ki so zaprli restavracijo. Že prejšnji petek zvečer. Odločitev sploh ni bila težka. Predobro vem koliko let sem potreboval, da sem postavil temelje dobre ekipe. Koliko odrekanja, koliko spreminjanja. Samega sebe.
Sedaj pa bi zaradi teh nekaj evropskih centov, ki so tem trenutku končno izgubili boj proti zdravju, še sam izgubil pol ekipe. Čisti idiotizem! Priznam, v tem trenutku mi ni lahko. Poskrbeti za 15 enkratnih ljudi, ki je vsak za sebe zelo drugačen, vsak za sebe enkraten. Brez njih ne gre! Ampak bom zmogel, tako kot vsak izmed nas.

 

Sam spadam bolj med “kavbojce”, kar se tiče določenih stvari 


Ta covid je živ dokaz. Do prejšnjega četrtka sem bil še na čisto drugi, varni strani zgodbe. V zagovor, pametovanja med brati, sem zagovarjal tezo, da zaradi gripe vsak dan umre 1780 ljudi. Kar me je treslo in me še trese je, da zardi lakote umre vsak dan 25.000 ljudi!? Ne razumem!

Tako kot več ne razumem nas samih. Ni nam pomoči. Tudi ta, ki nas (kakor) čuva, je že zdavnaj odmaknil roke, od človeške neumnosti, brezbrižnosti, človeškega hlastanja po še in vedno več, do smrtonosnega pohlepa.
Sami držimo lopato v rokah. Vsak dan, enkrat več, drugič še več, vse več je zemlje, ki jo odmetavamo in si kopljemo globoko jamo.

Jamo, iz katere je kot opozorilo prišel sam hudič. Lastnoročno vzel šalo, nam dal misliti. Klofuta, ki smo jo dobili, je bila močnejša od desnega krošeja. Pristali smo na drugem planetu, daleč proč od Zemlje. Prebivalstvo iz velikega mesta je kroše zadel zadnji. Oni to težje razumejo. Vpliv mesta je prevelik. Ponosno streljajo rakete in nazdravljajo, kljub temu, da je tudi Kitajsko novo leto že zdavnaj mimo.

image
Naš veliki vodja in večji šarmer kot slovenski zet, človek z večjo karizmo, mali Josip, je że dolgo nazaj rekel: »Obnašajte se tako, kot, da bo jutri vojna in živite tako, da jo nikdar ne bo.« FOTO:Polona Pirc



V naslednjem trenutku je preko knjige obrazov, tristo lajkov in devetsto delitev. D' best stari. Pravijo, da vladni mojstri pretiravajo? Nisem ne na levi, ne na desni, ne na sredini. Pristop ljudi v tem trenutku je pravi. Če ne verjamemo politikom, je potrebno poleg vojske aktivirati vse znane obraze sveta športa, glasbe in malih ekranov, da bomo končno razumeli, da moramo ostati doma. Zaprti smo. Eni bolj, drugi manj. Tisti, ki me ne dobro poznajo pravijo, da zdržim dlje pod vodo kot doma?

Rad sem (včasih) doma. Daje mi zavetje pred neurji stresa. Pred viharji prehitrega vsakdanjika. Odpirajo se pogledi v prihodnost. Kraj, kjer se vse rojeva. V sedanjosti prihaja vedno bolj v ospredje. Toplina domačega kamina, ki ogreje vse štiri stene. Na stežaj odprta velika balkonska okna, ki spustijo v notranjost vsak sončni žarek. Najlepši balkonski razgled, kar so ga videle moje oči.
 

Doma je vedno isto, z virusom ali brez


Na vasi je vse malo drugače. S prvim tekaškim korakom sem v stiku s travniki, polji in gozdovi, ki so v tem trenutku najbolj srečni - poleg ozračja. Tudi dobre stvari se dogajajo. Na nebu letala ne puščajo več dolgih belih črt za seboj, na rumeni celini so se po dolgem času zopet prepričali, da je sonce okroglo in da sončni žarki oddajo toploto. Poleg kavbojca, sem včasih tudi nejeverni Tomaž.

Težko bodo trdo Gorenjsko bučo prepričali o bliskovitem rojstvu covidka, na neki tržnici, kjer prodajajo vse kar lazi in gre, živo in mrtvo. V času trgovinske vojne, globalnega segrevanja, prenaseljenosti ter ostalih stvari, o katerih se mi niti sanja ne.
Mali covidek je zrasel s svetlobno hitrostjo. Dobil velike oči, še večje zobe in oznako 19. Cel svet mu leži pod nogami, ko s koso v roki, trka na vrata.

Ponovno se bomo prešteli, ponovno zaživeli. Zagotovo drugače. Če mene vprašate, bolje. Končno smo dobili lekcijo, ki jo je brez ene same učne ure razumel cel svet. Končno tudi najbolj znani slovenski zet, na drugi strani mlake, razume kako majhni smo.

Naš veliki vodja in večji šarmer kot slovenski zet, človek z večjo karizmo, mali Josip, je że dolgo nazaj rekel: »Obnašajte se tako, kot, da bo jutri vojna in živite tako, da jo nikdar ne bo.«
Skrb za zdravje je bila do včeraj zadnja stvar za kar nas je skrbelo. Vedno smo lagali sami sebi, si govorili: »Zdravje je na prvem mestu - pa ničesar za to naredili.« Sedaj je skrajni čas.

 

Tudi zadnji vlak je enkrat zadnji


Ne bom se predal, ne bom vrgel puške v koruzo, ker nimam ne puške in ne koruze. Belo zastavo imam, a jo ne bom obešal. Poslušal in gledal bom, vsak dan, ampak samo enkrat na dan. Zvečer pri dnevniku na tv slo 1, kaj je potrebno narediti.

Prevečkrat na dan, te lahko vrže “u bed”. Tega pa ne rabim. Kar rabim je, šport. Brez tega mi živeti ni. Tečem na smučeh na zimski Pokljuki v pomladnem vremenu. Tečem po travnikih in občudujem zeleno travo, ki jo okoliški kmetje pridno zalivajo z gnojnico. Kolo sem si pripravil za naslednje dni. Vse proč od potencialnih prenašalcev!

Kavbojc se tokrat drži navodil. Kuham. Kuhanje je moja strast. Rad dobro jem. Rad imam odlično predelan grozdni sok.
Nekateri ljudje, tudi v tem stoletju, si vsega tega ne morejo privoščiti. Sedaj so še bolj sami. Živijo v še bolj negotovem svetu. Denis (ne poznam ga še) gostinec iz Vipave, iz Podfarovža, me je okužil z virusom. Virusom nesebičnosti in dobrote.

Pri poročilih je z nasmehom na obrazu razlagal, koliko porcij toplega obroka bodo razdelili, ljudem, ki to potrebujejo. Vztrajali bodo toliko časa, kolikor bo potrebno. Vsak dan. 40, 50 porcij. Ni pomembno.
Okužen sem bil z virusom hitreje kot od neoriginalnega kitajskega. Ta je pravi! Vsaki dan bom in bomo kuhali za dva, sedem, ducat....

S pomočjo ljudi, ki vodijo Bled, s spoštovanjem vseh ukrepov bomo dostavljali tople obroke na dom. Najmanj, kar lahko naredim. Za svoje veselje, za notranje zadovoljstvo. Želim, da se ta originalni virus razširi med čim več sester in bratov

P. S.
Aja, kaj še delam, ko nič ne delam? RAZMIŠLJAM POZITIVNO, in če bom ostal doma, bom obstal!«


.