Ko ne veš, ali je kolo električno ali ne

Lapierre Ezesty je vsegorsko kolo, spada med električna, vendar je lahko tudi čisto običajen bicikel, s katerim boste uživali v enduro in trail vožnjah. 

Z baterijo tehta 19 kilogramov, če jo snamete, na hitro shujša. Namen lapierra ezesty AM 9.0 je jasen: imeti običajnega vsegorca (all-mountain kolo), ki pa ti po potrebi le pomaga premagati kako strmino. Vozil sem ga in lahko iz prve roke ali že po prvi vožnji povem, da je to tisto, kar so čakali največji skeptiki glede električnih koles. Če sem malce zbadljiv, je to najboljši približek specialke, ki jo je vozil Fabian Cancellara, le da gre za vsegorsko kolo.

Hec ni ravno na mestu, vendar sem na tem lapierru motor zagnal zgolj iz radovednosti. Turo, na katero sem se napotil, bi s tem kolesom prevozil tudi brez motorne pomoči. Torej je šlo za potuho. Potem pa sem zavil na pot, ki bi jo težko prehodil, kaj šele prevozil … in prižgal pogon. Ne rečem, da me je odpihnilo na vrh, le pripomoglo je, da sem se prekucnil čez koreninasto klancarsko skalnato potko. Brez pomoči elektrike tega ne bi zmogel, lahko zagotovo prikimam.

Kar želim bralcu sporočiti, je, da so Francozi naredili električno kolo, ki bo popolnoma premešalo karte med najboljšimi tovrstnimi modeli. Presenetili so z izdelavo, težo in pogonom. Torej če se zgodi, da nočete električnega pomagala, baterijo preprosto pustite doma in vozili boste na eno človeško moč, čeprav tega početja ravno ne svetujem, ker je razlika v teži z baterijo ali brez nje skoraj zanemarljiva. Razlika je 4 kilograme, ogromno za specialkarje, za kolesarje, ki uživajo enduro vožnje pa ta razlika ni tako velika, vsaj tako so mi trdili.



»Kolo bo zadovoljilo tudi vse skeptike glede uporabe električnih koles s svojo agilnostjo, nezaviranjem motorja pri vožnji več kot 25 km/h in odlično vsegorsko geometrijo. Motor nemškega proizvajalca Fazua ponuja pogon z največjim navorom 55 nM in baterijo 250 Wh,« so me pospremili iz prodajalne. Priznati moram, da spadam med velike oboževalce električnih koles, in če se samo spomnim, kako smo komaj pred dvema letoma modrovali o zelo lahkih kolesih, ki bodo imela električno pomagalo ... Tu je lapierre ezesty.
 

Kakšna je vožnja

Čisto drugačna kot z »zmogljivejšimi mrcinami«, ki sem jih vozil. Tale ti da ravno toliko pomoči, da prideš čez. Ali natančneje povedano, zadostuje, da v miru prideš na vrh hriba, brez hudega truda, ampak počasi, na tem kolesu ne potrebuješ štoparice, ko se pelješ v klanec, ampak je nujna, ko se spustiš navzdol. In ravno v tem je finta tega kolesa, sem prepričan; kolo je za enduraše in podobne, ki hočejo na vrh brez žičnice, a nujno zahtevajo odlično kolo za spust. Če ste take vrste kolesar potem je tole res odlična izbira.



Moja prva vožnja z njim je bila na Svetega Jakoba nad Preddvorom. Peljal sem se po »avtocesti« proti vrhu s sinom, ki je vozil običajnega gorca, torej brez motorčka in baterije. Njegova prva pripomba je bila, da je moje kolo videti, kot bi ne bil električen. To mi je godilo, potem me je rotil, naj grem zraven s pametjo, da mi ne bo izdihnil, medtem ko me bo skušal slediti. Tu nisem prikimal, celo željo sem imel, da ga čim prej pustim za sabo, ker vedno preveč govoriči. A glej jo nepredstavljivo situacijo! Že prvi klanec, ki pelje proti jezeru, je bil nekam čudno zahteven, in zato sem moral prestaviti na rožnate barve lučk (bele lučke na ekrančku pomenijo, da kolesariš brez pomoči motorčka, zelene lučke pomenijo, da je pomoč minimalna, modre, da je pomoč občutna in rožnate, da se kolo trudi biti tvoj najboljši prijatelj).
 

A ta reč sploh deluje?

Sem se spraševal. Bolj, ko sem poganjal, bolj utrujen sem postajal, kar je logično, vendar nisem bil nič kaj hiter, sin me je z lahkoto dohajal. Sem si dopovedoval, da sem se tako hudo zredil, da mi niti motor ne pomaga in sem molčal. Potem klanec preide na makadam in strmina se postavi tik pred balanco in še vedno sem bil na rožnatih lučkah in še vedno mi je sin sledil in celo govoril vmes. Hitro sem se začel odpenjati, sem že ves plapolal, kar je prvi znak ugriza kondicije, seveda je fant navajen teh reakcij in zdaj že dobro ve kdaj je foter v težavah. V takih priložnostih, nikoli ne pozabi na pikro besedo: »Bo treba na Kawasakija, a? Kile so kolesarjev nepridiprav, a? Samo čakam, kdaj ti bo zadaj pokukal špiralni repek?« Odgovoril mu nisem, samo krasen dan za kolesarjenje sem opisoval. 



Pogledal sem proti motorju in bateriji in se skušal spomniti, ali sem jo sploh napolnil. Potem sem pod švic majico začel preklinjati strmino in pedali nehal tiščati na vso moč. In potem se je zgodilo. Potem ko sem se sprostil, ko se nisem več trudil slediti sinu, sem občutil, da mi kolo pomaga proti vrhu. Torej v tem je štos, to ni morilec strmin, ampak samo obvezna prva pomoč, ki jo potrebuješ v najnujnejših primerih. Hočem reči, da sem potem z lahkoto šibal proti koči na Jakobu, a hude brzine ni bilo. Tudi bolje pripravljen kolesar ne bi šel hitreje, ker mašina tega enostavno ne ponuja. Takrat se mi je posvetilo, to je kolo za uživanje v spustih in ima pomoč motorja le zato, da ti ni treba plačevati žičnic. 


 

Se vidiva v dolini

Sem sinu pomahal v slovo in se odrinil v brezno proti Preddvoru. Naj mi sledi, kdor zmore. Sin je dober spustaš, vendar si ni upal življenja zastaviti zato, da bi mi sledil, ker je naslednji dal pisal test kemije, in ga za nič na svetu ni hotel zamuditi. To so tista piflarska prepričanja. No, pri tem užitkanju pa tale Ezesty zaživi. Odlična geometrija, plašča, obročnika, vzmetenje, krmilo, sedež in vse ostalo, pride do izraza, svojega pravega poslanstva.

Kolo je dirkač smukač prve vrste! Kakšen spust? To je bila res odlična premiera. Baterije je ostalo za še en vzpon, ampak morala sva proti domu, sin se je moral užiti kemijo, med mano in Lepierrom ezesty AM 9,0 pa se je tudi ustvarila najboljša vrste kemije. Poklical sem v A2U kjer sem si izposodil kolo, da bi vam ga predstavil in jim povedal, da se bo moj test raztegnil na sedem in ne dva dni. Dovolili so, prijazni so, vedeli so, kaj se bo zgodilo, zagotovo so vedeli. 




 

Po vrnitvi Lapierra ezesty AM 9.0

Slabe volje sem vrnil kolo, prej sem ga seveda očedil do prepoznavnosti, veliko ran mu nisem zadal. Fantje v A2U so me spraševali za mnjenje. V nekaj stavkih sem jim povedal, kar sem vam tu zapisal. Kolo je odličen spustaš, ni pa za tiste električarje, ki od takega kolesa pričakujejo odličnega pomagača. Da se razumemo, nikoli vas ne bo pustil na cedilu, vendar s tem kolesom boste enako zašvicali v breg kot pa z običajnim.

Razlika je le v tem, da boste prišli povsod tam, kjer z navadnim gorskim kolesom ne pridete več. Priporočam ga vsem enduro užitkarjem, baterije res ne boste opazili kot moteč dejvnik na spustih, priporočam ga tudi običajnim gorskim kolesarjem, ki od električnega kolesa ne pričakujejo podiranja hitrostnih rekordov, ampak samo prvo pomoč pri najhujših preizkušnjah. Med te spadam tudi sam, ker sem si vedno želel kolo, ki mi bo pomagal le tam, kjer bo šlo res za nohte ...

Vozil sem ga zato, da bi vam predstavil novo dimenzijo kolesarjenja z električnim kolesom. To je kolo, ki mu bodo sledila še mnoga. Zagotovo. Trend električnih koles bo šel v ezesty smeri, to pomeni, da bodo vedno lažja in opremljena z baterijami, ki bodo vzdržljivejše, a ne tako močne, da boste leteli čez klance in po ravnem. S tem se bodo električna kolesa vrnila h kolesom in ne približala mopedom.