Ko odbojka dvigne kocine vsej državi

Drži, da je Slovenija športna dežela, vendar kar se je zgodilo na tekmi z Rusi, se je zgodilo prvič!

Objavljeno
24. september 2019 10.03
Posodobljeno
24. september 2019 13.49
Arena Stožice med četrtfinalno tekmo Rusija - Slovenija.Foto Uroš Hočevar
Ljubljanske Stožice so bile polne navijačev, napetost je bila na vrhuncu, četrtfinale z branitelji evropskega naslova, z Rusi, ki so »nas« na tako velikih tekmovanjih vedno premagali, tudi na letošnji uvodni tekmi evropskega prvenstva, in to s 3:0. Nadigrali so slovenske reprezentante in kdo je potem lahko pričakoval, da bodo klonili v četrtfinalu? Nihče, razen 11.000-glave množice v Stožicah in Slovenije pred televizijskimi ekrani, radiem, na medmrežju …

Pri nas je odbojka v družino prišla z najmlajšo članico. Na drugi strani ceste ob policijski postaji je vse poletje visel napis: Punca, pridruži se ženskemu odbojkarskemu klubu! Tamala je bila stara sedem let in vsakič, ko smo jo peljali mimo reklame čez cesto, je vprašala, kaj je to odbojka.

Ker sem odbojko igral samo za oceno pri telovadbi in mogoče tisočkrat na piknikih, sem jo podučil, da je to igra z žogo, ki se igra z rokami in žoga mora čez mrežo, ki je precej visoka, in žoga ne sme pasti na tla in … Razumela je in zahtevala, da jo vpišemo v klub. Veste, v Kranju obstaja odbojkarski klub, ki je rezerviran samo za ženske, na srečo je vsaj nekaj moških trenerjev, če ne, bi se počutil diskriminiranega. Včlanili smo jo, to je bilo pred štirimi leti in zdaj moramo vsako odbojkarsko tekmo, ki je po televiziji ali v kaki dvorani, nujno gledati. Ni težko, ženska odbojka je lepa, moška pa neverjetno brutalna, nobene elegance, samo surova moč, nabijane uboge žoge, točke so edino merilo, lepota športa je šla v franže. Včeraj pa je bilo lepo nekaj drugega.

»Rusov ne moremo premagati, prehudi so, boste videli unga trometraša, kaki je,« nas je podučila tamala, ki je pripravila čips s kokakolo zero za vse. Športnice pazijo na kilograme. Žena je še brskala po kuhinji, sin je imel slušalke v ušesih, jaz sem gledal tisto pijačo zero in se oziral po pivu, upal sem na ženo v kuhinji.

»Prid'te začel se bo, himna bo, prid' mami, pust' zdej kuhno!« Ubogal sem jo, sin je buljil v telefon s slušalkami v ušesih, žena je še ropotala v kuhinji …

Zazveneli so prvi takti Zdravljice, navijači so vstali, predsednik Pahor tudi. In potem se je zgodilo. Mati so iz kuhinje prišli in gledali televizijo, nepremično, sin je dvignil pogled s telefona in najprej odčepil en uhelj in potem še desnega, tamala me je pogledala, prsti so zastali v škrniclu čipsa …
Čez minuto …

»Kej tacga, fak, kr kocine mi gredo pokonc,« je rekel sin. »Meni gre kar na jok,« je rekla žena. »To ti je odbojka, dragi moji,« je rekla tamala. Končno sem zdrobil čips v ustih in priznal, da česa podobnega še nisem doživel, čeprav sem v življenju gledal na stotine tekem.

Osupli smo se posedli po sedežni in potem, kaj je sledilo, že veste …



P. s.: Na koncu tekme so vse strani na medmrežju, ki prodajajo karte za polfinale, kolapsirale! Tudi mi jih nismo mogli kupiti.

image
Klemen Čebulj Foto Uroš Hočevar


image
Tine Urnaut, kapetan Foto Uroš Hočevar


image
Gledalci in navijači med četrtfinalno tekmo Rusija - Slovenija. Foto Uroš Hočevar


image
Slovenska reprezentanca med četrtfinalno tekmo Rusija - Slovenija. Foto Uroš Hočevar