Ko pretečeš ciljno črto maratona, nisi več isti
Ko pretečeš ciljno črto maratona, nisi več isti. Tako pravijo. Menda se posloviš od starega jaza in pozdraviš novega, boljšega, samozavestnejšega, bolj odločnega, bolj sistematičnega ... Predvsem pa se ta nova samospoznanja izražajo v prepričanju, da je vse možno, če hočeš. Seveda se je za kar koli dobrega v življenju treba potruditi. Zato je v maratonu in tistih dvainštiridesetih kilometrih ter nešteto kapljicah znoja toliko simbolike. Na poti do cilja se tako rekoč vsakdo sooči s trenutkom ali okoliščinami, v katerih še ni bil, v katerih se še ne pozna. Na novo spoznava svoj prag bolečine in svojo voljo, ki mu iz prej neznanih rezerv pomaga iztisniti zadnje atome energije.
Vse te čudovite občutke doživljajo vsi tisti tekači, ki se udeležijo na primer tekaškega praznika po ljubljanskih ulicah. Na tisoče jih je vsako leto. Ali tečejo na deset, enaindvajset ali dvainštirideset kilometrov, pravzaprav sploh ni pomembno. Bistvo je skrito v njihovi odločitvi, da se pojavijo na startu in se podajo na pot. Če odmislimo tiste afriške gazele, ki tudi na asfaltu naše prestolnice prikažejo vso lepoto teka in pokažejo, zakaj je tek pravzaprav najbolj elegantno gibanje, in se za zmago pomerijo v divjem finišu, še vedno velja pravilo, da na maratonu ne tekmuješ z drugimi, ampak s seboj. Ne gre za to, da boš nekoga prehitel, ampak da si boš dokazal, da zmoreš. Dejstvo je, da vsakdo, ki preteče polmaraton ali maraton, spada v elitno skupino telesno najbolje pripravljenih Zemljanov. Vsi, ki so kdaj prečkali ciljno črto, so v zgornjem promilu.
A rezultat pri vsem tem še zdaleč ni nepomemben. Je najbolj natančen in pošten pokazatelj trenutnih sposobnosti. Tekači se pogosto ukvarjajo z mislimi, kje bi lahko pridobili še kakšno sekundo ali celo minuto. A po bitki je lahko biti general. Na določen dan si bil pač sposoben točno toliko, kolikor je pokazala ura. Veter, vročina, mraz, dež, slab spanec, gel napačnega okusa so le nepotrebni izgovori. Pogoji so bili za vse enaki in tisti dan je bilo to to. Nekateri so z doseženim izidom zadovoljni, izpolnili so cilj in si dokazali, da so dobro, predvsem pa pravilno in pametno trenirali. Spet drugi so razočarani. Morda so napačno ocenili svoje sposobnosti, nepravilno razporedili moči ...
A za oboje je rezultat odličen pokazatelj. In oboji takoj začnejo razmišljati, kako bi ga izboljšali. Ta želja bo boljšem je pač del človeške narave, ki nas žene naprej ne samo v maratonu, ampak tudi precej širše. Pravzaprav se priprave na naslednji maraton začnejo skoraj v trenutku, ko pritečeš v cilj. Ko si mišice nekoliko opomorejo, se nepričakovano znajdejo na višjem pragu. Prag bolečine se prestavi, hitrost se poveča, motivacija se dvigne. Pravi užitek je gledati posameznike, ki bi še pred nekaj leti zase težko trdili, da so športniki, danes pa se pohvalijo z izklesanim telesom in hitrim korakom. Precej zaslug za takšne miselne preskoke imajo tudi tekaški prazniki, kakršen je tudi vsakoletni maraton v Ljubljani. Hkrati smo ponosni, da je bil v vseh teh letih tudi Polet aktiven spodbujevalec množične tekaške mobilizacije v Sloveniji.
