Kolesarjenje je nova Planica

Morda je več od uradne zmage vredno to, da je prebudil zdravega navijaškega duha.

Objavljeno
04. julij 2019 11.10
Posodobljeno
04. julij 2019 11.25
Družinsko kolesarjenje na maratonu Franja. Foto: Uroš Hočevar
Kdor se je konec tedna, v nedeljo, spravil na katero od Franj na dveh kolesih, je lahko videl nekaj povsem novega.
Letos se je zgodila sprememba, ki je morda na prvi pogled ni mogoče takoj razumeti, po premisleku pa. Prvič, se zdi, je Franja dobila nacionalni, domovinski, slovenski naboj – čeprav bi ga že v preteklosti ob vsaki omembi imena dr. Franje Bidovec lahko.

Ne vem, ali je na svetu kakšen kolesarski maraton, na katerem ob poti plapola toliko državnih zastav.

Bile so povsod, vseh velikosti, različnih oblik, obešene, nataknjene na drogove in palice ali pa so jih gledalci ob progi preprosto držali v rokah, jih tresli, in nas, zariple, preznojene in od življenja obrabljene, spodbujali s tistim slovenskim, znanim in malo hecnim: »Dej, dej ...«

Leto, ki se piše, utegne biti za slovenski šport in rekreacijo prelomno. Kaj se je zgodilo, da je ob traso maratona prišlo toliko ljudi, navijat za nepoznane, stat v hudi pripeki ob progi, vse dokler se niso prikotalili mimo tudi najpočasnejši? Se je Franja, ena najbolje pripravljenih kolesarskih prireditev na stari celini, nenadoma dvignila nad svoj, recimo temu prešvicani nivo in postala »Franja nazionale«, ker so ljudje nenadoma dobili božje sporočilo in vesoljsko razodetje, kako neskončno veliko dela je vtkano v te kolesarske loke, ki junija povezujejo osrednji del domovine?

Ne. Zadnje dogajanje nima povezave s tokratno Franjo. Vse velike stvari se gradijo počasi in nekoč dosežejo svoj vrhunec. Velikokrat je tako, da ko so na vrhuncu, na vrhu, ko bolje ne more več biti, ne dobijo priznanja, kot bi ga morale.
Tudi s Franjo utegne biti tako. Dve leti manj kot štiri desetletja je najpomembnejši gradnik slovenskega kolesarjenja in kolesarstva, ves ta čas pa je bila povezana predvsem z ljudmi, ki jih je kolesarstvo tudi zanimalo.

Letos je nenadoma dobila nacionalni naboj, zastave ponosa, ki so vihrale ob cestah, je Franja res tkala 38 let, a končal jih je nekdo drug.

image
Spoznavanje najmlajših z maratonom. Foto: Uroš Hočevar


Mislim, da so brezštevilni ljudje prišli z zastavami zato, ker so videli, kaj je na italijanskem krogu storil Primož Roglič. Fant, ki je v laške klance spravil tisoče navijačev. Da so bili dolomitski vzponi po barvi slovenski, se je zgodilo prvič. Prvič so prišli naša v roza odeta spodbujat tisoči.

Zna biti, da Primož Roglič brez navijačev te dirke sploh ne bi končal. Znana Slovenka, ki ga je videla priti iz hotela, je mislila, da ne bo naredil niti pet korakov, da bo padel. Pa ni. Morda bo kdaj, ko bo sklenil kariero, povedal, kaj vse se je dogajalo na letošnjem giru, če bo želel. Ja ... svet poklicnega kolesarstva je tako umazan, da se običajnim smrtnikom niti ne sanja – če bi se jim in če bi Slovenci to vedeli, bi zadnje dni prišlo Primoža spodbujat še nekaj deset tisoč rojakov. Verjemite. Slovenci smo za krivice, razen postkomunizma, občutljivi.

Ne da bi Primož italijansko dirko lahko zmagal, za tiste, ki obračanje pedalov kot biznis poznajo do obisti, jo tudi je.
Pa naj bo o tem dovolj.

Morda je več od uradne zmage vredno to, da je prebudil zdravega navijaškega duha. So ljudje, ki so se ob tem zmrdovali in posmehovali, in to je njihova pravica. Razumem: kdo normalen pa rine peš ali z biciklom v klanec precej debelih ur, preden pridejo kolesarji, ko ceste še niso zaprte, stoji ob progi, prepuščen vremenu, ne da bi šel lahko gor ali dol, in svoje življenje trenutka posveti tistemu, ki mimo njega švigne v nekaj sekundah? In če je preveč zavzet, ga lahko kakšen kolesarski talec še oklofuta?

image
Kladje kot najtežji del maratona. Foto: Blažž Samec


Posmehuje se tistemu, ki mu domovina in občutek, da pripada skupnosti – skupnosti, ne čredi –, nekaj pomenita. Ki ve, da v malo nesrečni državi živi kar nekaj sicer ne vedno srečnih ljudi, ki bivajo povsod, od mest do popolne divjine, ki živijo svoja mala življenja, obenem pa so veseli, da pripadajo narodu, ki je malo hecen, se rad krega, je nevoščljiv, včasih zategnjen – v resnici pa za svojo robatostjo in nespretnostjo dober.

Kdor bo dvignil svojo rit in spustil svoj ego in si upal narediti krog po nepozidani Sloveniji in šel med navadne ljudi, bo pravkar zapisano lahko razumel.

Morda se bo ob tem spomnil na leto 1991. Ko smo bili še eno, ne glede na to, kako polne hlače smo imeli zaradi tistega, kar bi se nam zlahka primerilo. Hvala bogu, da se ni.

Od takrat se znamo poenotiti, v svoji podalpski preprostosti, žal ponavadi le marca v Planici. Malo navijamo, veliko pijemo in smo ponosni, da nas in naše in našo domovino vidi ves svet.

Zdaj imamo novo Planico. Ne romanja za Primožem na giro ali tour, ampak – kolesarjenje. Morda je čas, da sedete na kolo, če še niste. Toliko žepkov naše domovine lahko spoznate, skupaj z najdražjimi, na zraku, do svojega zadnjega sprinta v nebesa, da boste tam rekli, da ste že prej živeli v nebesih.

image
Okrepna postaja je nujna. Foto: Roman Šipić


Ko boste enkrat sedli na kolo, ne boste nikoli več volili nikogar, ki v svojem programu nima začrtanih kolesarskih stez, po katerih se bodo lahko varno vozili otroci, družine, vsi, ki pripadamo mali zeleni piki sredi Evrope.

»Koliko močnih kolesarjev pa imate v Sloveniji,« mi je med girom osuplo pisal zelo znan italijanski novinar, ko sta si Jan Polanc in Primož Roglič izmenjevala roza majico.

Za nekaj Planic, dragi Roberto, upam, za nekaj Planic. In mu v mislih še dopisal, da državo, ki zunaj mest ne gradi cest tako, da po njih otroci varno hodijo v šolo, in kjer se popoldne lahko brez skrbi preganjajo na biciklu, vodijo taki, da je v primerjavi z njimi italijanska mafija začetni tečaj kvačkanja.