Kolesarska metla: Dobri kolesarji sploh ne vedo, da obstaja
Župca in njegova metla. Če ga ne poznate, potem ste dober kolesar.
Odpri galerijo
Ja, vsaj verigo naj podmažejo, če gredo na Franjo. Resno. FOTO: Arhiv KK Rog
Kolesarska metla: Dobri kolesarji sploh ne vedo, da obstaja, veliko slabšim pa je to nočna mora. Včasih pa tudi življenjska rešitev.
Metla se imenuje spremljevalno vozilo kolesarske dirke ali maratona, ki se vozi zadnje. In ker se vozi zadnje, pomete s tistimi, ki ne morejo več, ki ne zmorejo ohranjati niti podpovprečnega tempa dirke, ki izpadejo iz vseh časovnih okvirjev dirke ali pa nekomu pomagajo, zelo pomagajo, včasih tudi rešiti življenje.
Uradnega imena za metlo ni, ker je metla pač metla, kombi, v katerem je dovolj prostora za kolesa in onemogle kolesarje. Da, na tem kombiju piše konec dirke in na vidnem mestu je zataknjena metla.
Franja je pač kolesarski maraton in dirka za rekreativce, tudi amaterje, kot se nekateri poimenujejo, zato mora imeti svojo metlo. Ker pa je Franja BTC City najbrž najbolje organiziran kolesarski maraton na svetu, ima metla svojega pomočnika, tako da se pred njo vozi še minibus, ker se lahko zgodi, da je v kombiju premalo prostora za kolesarje. Da, česa podobnega ne boste nikjer srečali. Povsod po Evropi metla samo pomete z opešanimi kolesarji, še prej pa jim odpne številko s hrbta. V Sloveniji, na Franji, pa je za opešane zelo lepo poskrbljeno, šofer jim celo ponudi hrano, predvaja jim dobro muziko in prižge klimo, ker pot do cilja je lahko dolga.
Poiskali smo Franjino metlo. Zadnjih 18 let je ista: Uroš Zupančič iz Zgornjega Kašlja, elektrotehnik, bivši dirkač, zdajšnji rekreativni kolesar, oče treh predšolskih otrok, mož in mož z metlo, pometač.
»Nekaj let sem bil aktiven dirkač v ljubljanskem Rogu, vendar ni bilo ne vem kakšnih uspehov, zato sem prekinil kariero, a sem še vedno hotel ostati blizu, aktiven, na razpolago klubu. In ker je Rog organizator Franje, sem najprej vozil medicinsko sestro,« je povedal Uroš.
»No, še prej sem postavljal transparente in štartno-ciljno kuliso in vse mogoče zraven,« je dodal, ko se je spomnil, da medicinska sestra ni bila prva ljubezen.
»Že naslednje leto pa so iskali voznika metle. Vsi se izogibajo tej funkciji in razlog je jasen: to je najdaljša služba na Franji, traja od jutranjega štarta pa vse do petih, šestih popoldne, ko pride v cilj zadnji kolesar. Le kdo bi hotel to delati? Pa sem se predlagal sam in predlog je bil takoj sprejet. In tako sem že polnoleten voznik metle na Franji,« je razložil Župca, kot ga kličejo prijatelji.
Pod Kladjem se metla ustavi za kake pol ure, da gredo zadnji v boj s klancem, potem pa spet za njimi, lepo v njihovem ritmu. Spodbujamo zadnje, sodelujemo in vsi so zadovoljni, ker niso ostali sami.
Odvisno od vremena, slabše ko je, več je tehničnih okvar, padcev, ki ne potrebujejo zdravniške oskrbe, zato jih poberem jaz. Zadnjih nekaj Franj sem bil skoraj sam v kombiju. Ne vem, ali so kolesarji postali boljši, bolj pripravljeni, bolj ozaveščeni ali je pač tako naneslo. Lahko se zgodi skupinski padec in metla je hitro polna. Bolj ko je polna, bolj pestro je, kolesarji se družijo, pogovarjajo.
Poberem ga, ko se sam odloči. Če je po dveh urah šele na Vrhniki, ga še spodbujamo, pri Idriji pa ga že poberemo. Ko vidimo, da ne bo zmogel, mu najprej predlagamo sprejem v metlo, in če je za, se zmenimo, da ga nekje spet spustimo na traso, ko si opomore, spočije, da, zakaj pa ne, naslednje leto pa bo prevozil celo, v kosu. Enkrat smo tako pomagali tudi invalidu, ki je opešal šele v Valburgi. Ni šlo več, pobral sem ga v kombi, da si je opomogel, in ga pred Žalami spet spustil na cesto. Bilo je smeha, ko je videl, da gre ven ravno na Žalah.
Tudi, vsako leto, nič ne de, jeziti se ne smeš. Lepo ga opozorim o cestnoprometnih predpisih, vzamem mu številko in gremo dalje. Ni več udeleženec maratona, a če pride pravočasno v cilj, ravno tako dobi medaljo. Vendar se to ne zgodi velikokrat.
Zgodilo se je tudi, da je bil prazen, 10 do 15 jih je kar precejkrat, kar pa ni veliko, če jih je na startu 2000, nekaj se mora zgoditi. Organizirani smo tako, da če kdo do Vrhnike odstopi, ga pobere drug kombi in se vračajo po avtocesti. Enkrat je bilo polno na družinskem maratonu. Dež je bil in je bilo veliko opešanih.
Moških je vedno več, ženske so, kot kaže, bolj borbene ali pa bolj pripravljene pridejo na maraton. No, saj je tudi veliko več moških prijavljenih, kajne?
Največkrat je to kolesar težje kategorije, ki je precenil svojo pripravljenost ali podcenil Franjo, na kolesu, ki ni primerno za tak maraton, in če sam ni brihten, mu pač moraš pomagati. Nič ni narobe, tak ne pride več, dokler ne shujša in si nabavi boljše kolo. Pred nekaj leti je Franjo prekolesaril možakar na poniju. In sploh ni bil zadnji. Vse sorte vidiš na repu Franje, ja.
No, enkrat je bila situacija, ko nisem vedel, ali bi se smejal ali jokal, ali ga tolažil ali … Nekje na sredi Kladja dohitim možaka, ki rine kolo, pravzaprav se bolj opira nanj, imel ga je za hoduljo, ves bled v obraz, izmučen, na koncu vseh moči na svetu. Povabim ga v kombi in še prej vprašam, kaj se mu dogaja, odgovori, da mu je strašno slabo, da mu gre na bruhanje in se mu želodec obrača kot centrifuga v pralnem stroju. No, na koncu ugotoviva, da je – misleč, da je energijski gel – stisnil v usta mažo za noge, ki jo je sponzor dal v vrečko, ki jo dobiš ob plačilu štartnine. Pač ni prebral, kaj piše na njej.
Ne, klical sem zdravnika, kaj narediti, pa je rekel, naj spije veliko vode in bo mogoče bolje. In je res bilo, potem sva bila nekaj časa tiho, ker je vedel, kakšno neumnost je naredil, no, na koncu sva se že smejala.
Pred nekaj leti je bil isti kolesar vedno zadnji, rdeča lanterna, kot se mu reče v kolesarskem žargonu. Kakih pet Franj, enaka zgodba. Nikoli ni hotel pomoči, čeprav smo mu jo vedno ponujali. Trmast, ko sam vrag. Ni in ni hotel v kombi, frckal je nožici čez vrhniški klanec, do Idrije, daleč zadnji. Ustavili smo ga in ga lepo prosili, naj gre v kombi, in ni hotel, nismo si pa ga upali pustiti, ker nam ni deloval, da bi vsaj približno vedel, kam mora iti. Bali smo se, da bi se izgubil, če ga ne bi usmerjali, in smo šli za njim. No, zdaj ga že nekaj let ni, ne vem, ali je natreniral in nima več težav ali pa je obupal.
Seveda, zato sem redko kdaj sam v kombiju, moram imeti sovoznika, ki je še posebej pozoren in mi pomaga, da koga ne spregledam. Med sabo smo telefonsko zelo dobro povezani, vsi imamo številke vseh, vsi damo števce na ničlo, ko štartamo, da lažje vemo, ko se pogovarjamo, na katerem kilometru se je kaj zgodilo, komu in kje pomagati ipd.
Ja, vsaj verigo naj podmažejo, če gredo na Franjo. Resno. Vsaj gume naj bodo polne. Enkrat, na družinskem maratonu, je omagal 15-letni fant, ni mogel nikamor več, ne naprej ne nazaj, čisto izmučen je bil. Skočim ven, da bi mu pomagal v kombi, in glej ga, zlomka, kolesa niti riniti nisem mogel do kombija, tako močno zarjavelo je bilo. Kako je fant sploh prišel do tja, nimam pojma, kolo se je komaj premikalo.
Neki očka je svojega petletnika postavil na napačen štart. Namesto da bi ga postavil med mulce, ki enkrat obkrožijo halo v mestu nakupov, ga je postavil na štart družinskega maratona in otrok je krenil s tisoči drugih kolesarjev na 25-kilometrsko pot. Nimam pojma, kako ga je policist našel in pripeljal nazaj med toliko kolesarji. Kapo dol policistu, res.
Torej, moj nasvet je, naj ne precenjujejo svojih zmogljivosti in ne podcenjujejo Franje. Kolo mora biti tehnično brezhibno, pamet pod čelado, primerna kolesarska oprema – in srečno!
Metla se imenuje spremljevalno vozilo kolesarske dirke ali maratona, ki se vozi zadnje. In ker se vozi zadnje, pomete s tistimi, ki ne morejo več, ki ne zmorejo ohranjati niti podpovprečnega tempa dirke, ki izpadejo iz vseh časovnih okvirjev dirke ali pa nekomu pomagajo, zelo pomagajo, včasih tudi rešiti življenje.
Preberite še:
Športni rekreativec zavarovan kot kočevski medved
Športni rekreativec zavarovan kot kočevski medved
Uradnega imena za metlo ni, ker je metla pač metla, kombi, v katerem je dovolj prostora za kolesa in onemogle kolesarje. Da, na tem kombiju piše konec dirke in na vidnem mestu je zataknjena metla.
Kdor tega avta ne pozna, je dober kolesar
Franja je pač kolesarski maraton in dirka za rekreativce, tudi amaterje, kot se nekateri poimenujejo, zato mora imeti svojo metlo. Ker pa je Franja BTC City najbrž najbolje organiziran kolesarski maraton na svetu, ima metla svojega pomočnika, tako da se pred njo vozi še minibus, ker se lahko zgodi, da je v kombiju premalo prostora za kolesarje. Da, česa podobnega ne boste nikjer srečali. Povsod po Evropi metla samo pomete z opešanimi kolesarji, še prej pa jim odpne številko s hrbta. V Sloveniji, na Franji, pa je za opešane zelo lepo poskrbljeno, šofer jim celo ponudi hrano, predvaja jim dobro muziko in prižge klimo, ker pot do cilja je lahko dolga.
Poiskali smo Franjino metlo. Zadnjih 18 let je ista: Uroš Zupančič iz Zgornjega Kašlja, elektrotehnik, bivši dirkač, zdajšnji rekreativni kolesar, oče treh predšolskih otrok, mož in mož z metlo, pometač.
»Nekaj let sem bil aktiven dirkač v ljubljanskem Rogu, vendar ni bilo ne vem kakšnih uspehov, zato sem prekinil kariero, a sem še vedno hotel ostati blizu, aktiven, na razpolago klubu. In ker je Rog organizator Franje, sem najprej vozil medicinsko sestro,« je povedal Uroš.
»No, še prej sem postavljal transparente in štartno-ciljno kuliso in vse mogoče zraven,« je dodal, ko se je spomnil, da medicinska sestra ni bila prva ljubezen.
»Že naslednje leto pa so iskali voznika metle. Vsi se izogibajo tej funkciji in razlog je jasen: to je najdaljša služba na Franji, traja od jutranjega štarta pa vse do petih, šestih popoldne, ko pride v cilj zadnji kolesar. Le kdo bi hotel to delati? Pa sem se predlagal sam in predlog je bil takoj sprejet. In tako sem že polnoleten voznik metle na Franji,« je razložil Župca, kot ga kličejo prijatelji.
Tradicionalni voznik metle
Pod Kladjem se metla ustavi za kake pol ure, da gredo zadnji v boj s klancem, potem pa spet za njimi, lepo v njihovem ritmu. Spodbujamo zadnje, sodelujemo in vsi so zadovoljni, ker niso ostali sami.
No, enkrat je bila situacija, ko nisem vedel, ali bi se smejal ali jokal, ali ga tolažil ali … FOTO: Joe Ferrer/Shutterstock
Koliko kolesarjev pometete na Franji?
Odvisno od vremena, slabše ko je, več je tehničnih okvar, padcev, ki ne potrebujejo zdravniške oskrbe, zato jih poberem jaz. Zadnjih nekaj Franj sem bil skoraj sam v kombiju. Ne vem, ali so kolesarji postali boljši, bolj pripravljeni, bolj ozaveščeni ali je pač tako naneslo. Lahko se zgodi skupinski padec in metla je hitro polna. Bolj ko je polna, bolj pestro je, kolesarji se družijo, pogovarjajo.
Kdaj je kolesar »zrel« za v metlo?
Poberem ga, ko se sam odloči. Če je po dveh urah šele na Vrhniki, ga še spodbujamo, pri Idriji pa ga že poberemo. Ko vidimo, da ne bo zmogel, mu najprej predlagamo sprejem v metlo, in če je za, se zmenimo, da ga nekje spet spustimo na traso, ko si opomore, spočije, da, zakaj pa ne, naslednje leto pa bo prevozil celo, v kosu. Enkrat smo tako pomagali tudi invalidu, ki je opešal šele v Valburgi. Ni šlo več, pobral sem ga v kombi, da si je opomogel, in ga pred Žalami spet spustil na cesto. Bilo je smeha, ko je videl, da gre ven ravno na Žalah.
Ali kdaj kdo ni hotel v metlo?
Tudi, vsako leto, nič ne de, jeziti se ne smeš. Lepo ga opozorim o cestnoprometnih predpisih, vzamem mu številko in gremo dalje. Ni več udeleženec maratona, a če pride pravočasno v cilj, ravno tako dobi medaljo. Vendar se to ne zgodi velikokrat.
Je bil kombi kdaj bil poln? Koliko je v povprečju kolesarjev?
Zgodilo se je tudi, da je bil prazen, 10 do 15 jih je kar precejkrat, kar pa ni veliko, če jih je na startu 2000, nekaj se mora zgoditi. Organizirani smo tako, da če kdo do Vrhnike odstopi, ga pobere drug kombi in se vračajo po avtocesti. Enkrat je bilo polno na družinskem maratonu. Dež je bil in je bilo veliko opešanih.
Največkrat je to kolesar težje kategorije, ki je precenil svojo pripravljenost ali podcenil Franjo, na kolesu, ki ni primerno za tak maraton, in če sam ni brihten, mu pač moraš pomagati. FOTO: Juan Aunion/Shutterstock
Se v metli nabere več kolesarjev ali kolesark?
Moških je vedno več, ženske so, kot kaže, bolj borbene ali pa bolj pripravljene pridejo na maraton. No, saj je tudi veliko več moških prijavljenih, kajne?
Kakšen je »klasičen« kolesar v metli?
Največkrat je to kolesar težje kategorije, ki je precenil svojo pripravljenost ali podcenil Franjo, na kolesu, ki ni primerno za tak maraton, in če sam ni brihten, mu pač moraš pomagati. Nič ni narobe, tak ne pride več, dokler ne shujša in si nabavi boljše kolo. Pred nekaj leti je Franjo prekolesaril možakar na poniju. In sploh ni bil zadnji. Vse sorte vidiš na repu Franje, ja.
Kaj posebnega?
No, enkrat je bila situacija, ko nisem vedel, ali bi se smejal ali jokal, ali ga tolažil ali … Nekje na sredi Kladja dohitim možaka, ki rine kolo, pravzaprav se bolj opira nanj, imel ga je za hoduljo, ves bled v obraz, izmučen, na koncu vseh moči na svetu. Povabim ga v kombi in še prej vprašam, kaj se mu dogaja, odgovori, da mu je strašno slabo, da mu gre na bruhanje in se mu želodec obrača kot centrifuga v pralnem stroju. No, na koncu ugotoviva, da je – misleč, da je energijski gel – stisnil v usta mažo za noge, ki jo je sponzor dal v vrečko, ki jo dobiš ob plačilu štartnine. Pač ni prebral, kaj piše na njej.
Je pobruhal kombi?
Ne, klical sem zdravnika, kaj narediti, pa je rekel, naj spije veliko vode in bo mogoče bolje. In je res bilo, potem sva bila nekaj časa tiho, ker je vedel, kakšno neumnost je naredil, no, na koncu sva se že smejala.
Se spomnite še kakšne podobne cvetke?
Pred nekaj leti je bil isti kolesar vedno zadnji, rdeča lanterna, kot se mu reče v kolesarskem žargonu. Kakih pet Franj, enaka zgodba. Nikoli ni hotel pomoči, čeprav smo mu jo vedno ponujali. Trmast, ko sam vrag. Ni in ni hotel v kombi, frckal je nožici čez vrhniški klanec, do Idrije, daleč zadnji. Ustavili smo ga in ga lepo prosili, naj gre v kombi, in ni hotel, nismo si pa ga upali pustiti, ker nam ni deloval, da bi vsaj približno vedel, kam mora iti. Bali smo se, da bi se izgubil, če ga ne bi usmerjali, in smo šli za njim. No, zdaj ga že nekaj let ni, ne vem, ali je natreniral in nima več težav ali pa je obupal.
Morate biti zelo pazljivi, da koga ne spregledate na cesti?
Seveda, zato sem redko kdaj sam v kombiju, moram imeti sovoznika, ki je še posebej pozoren in mi pomaga, da koga ne spregledam. Med sabo smo telefonsko zelo dobro povezani, vsi imamo številke vseh, vsi damo števce na ničlo, ko štartamo, da lažje vemo, ko se pogovarjamo, na katerem kilometru se je kaj zgodilo, komu in kje pomagati ipd.
Odvisno od vremena, slabše ko je, več je tehničnih okvar, padcev, ki ne potrebujejo zdravniške oskrbe, zato jih poberem jaz. FOTO: Shutterstock
Imate kak nasvet za tiste kolesarje, ki bi se radi izognili metli?
Ja, vsaj verigo naj podmažejo, če gredo na Franjo. Resno. Vsaj gume naj bodo polne. Enkrat, na družinskem maratonu, je omagal 15-letni fant, ni mogel nikamor več, ne naprej ne nazaj, čisto izmučen je bil. Skočim ven, da bi mu pomagal v kombi, in glej ga, zlomka, kolesa niti riniti nisem mogel do kombija, tako močno zarjavelo je bilo. Kako je fant sploh prišel do tja, nimam pojma, kolo se je komaj premikalo.
Neki očka je svojega petletnika postavil na napačen štart. Namesto da bi ga postavil med mulce, ki enkrat obkrožijo halo v mestu nakupov, ga je postavil na štart družinskega maratona in otrok je krenil s tisoči drugih kolesarjev na 25-kilometrsko pot. Nimam pojma, kako ga je policist našel in pripeljal nazaj med toliko kolesarji. Kapo dol policistu, res.
Torej, moj nasvet je, naj ne precenjujejo svojih zmogljivosti in ne podcenjujejo Franje. Kolo mora biti tehnično brezhibno, pamet pod čelado, primerna kolesarska oprema – in srečno!
