Kolesarski izlet do jezera Cancano

Ljudje velikokrat vsaj na pol živimo v sanjah, se predajamo željam… ko bi jaz bil tam, ko bi sam to naredil, kako lepo bi bilo, če bi bilo… Toliko če-jev… in navadno ni seveda nič uresničenega.

Ob gledanju kolesarskih dirk sem tudi sam malce sanjal, se spraševal, bom kdaj tudi sam kaj podobnega vozil, mogoče na kakšen drugi način obiskal te kraje. Bom sploh sposoben prevoziti kakšen klanec, preko katerega se profesionalni kolesarji dobesedno »pihnejo« preko?

Danes v globalni komunikaciji hitro najdeš željeno oz. je to našel kolega Igor. Že lani mi je predlagal, da bi šla v Italijo vozit te legendarne vzpone, kot so: Stelvio, Mortirolo, Gavio… Pa sem ga dokaj hitro zavrnil, da je to organizacijsko zelo težko, da ne poznava terena, da lahko hitro gre kaj narobe. Veliko neumnosti sem natrosil verjetno nekaj sekundah. Hitro me je pomiril in povedal, da obstaja človek, bivši kolesar Adrie Mobila, kateri organizira take izlete, potovanja oz. če se že hoče, take muke. Torej, bivši kolesar Klemen Štimulak preko spletne strani »natekmi.si« nudi razne destinacije in samo izbrati si je potrebno željeno. Naj bo to Francija, Romunija, Jadranska magistrala, Italija?

Vmes sva z Igorjem pridobila še kolego Bojana in vsi trije smo se prijavili, plačali kotizacijo in bili prepričani, da zagotovo gremo, zato tudi nismo vplačali tistega običajnega zneska kot garancijo, če si zadnji hip premisliš. Vmes sem Klemnu še malce zakompliciral zadevo glede mojih želja za fotografiranje in na moje veselje je pristal, da mi pazi aparat, da vmes kaj fotografira. Če sam ne bi mogel in na samem potovanju se je izkazalo, da več ali manj… nisem mogel osebno fotografirati.

Že prej smo seveda naredili neki načrt, kako se pripraviti na te res zahtevne vzpone. Pa je čas tekel, tekel, sam pa se glede tega nisem ravno pretegnil. Vozil sem res običajne ture, tudi z nekoliko več vzponi, vendar je bil osnovni problem, da kile niso ravno šle dol, kakor temu pravimo. Koliko sta se trudila ostala dva glede tega ravno nisem bil na tekočem, vendar mislim, da sta bila vseeno bolj resna.


 

Hitro je prišel datum odhoda…

Na pot smo morali zelo, zelo zgodaj, saj je bilo zbirno mesto v Celju. Dobili smo družbo še dveh kolesarjev, dva ostala pa sta se nam priključila v Ljubljani in v Kopru oz. Fernetičih. Malce zares, bolj pa za šalo sem opazoval kolesarje in nekako upal, da se v Ljubljani in Fernetičih priključi kakšen moje starosti in predvsem mojih kilogramov. Da bom imel konkurenco, sem si rekel. Uh… v Ljubljani dobimo druščino sicer skoraj šestdesetletnika, vendar mi je povedal, da tehta manj, kakor šestdeset kil. Joooooooooooooj…. Dodal je še informacijo, da je vozil vse najvišje vrhove v Združenih državah, bil tam in tam… in takoj sem doumel, da on pa res ni moja konkurenca. Dobro… morda bo zadnji kolesar nekaj željenega. Pa tudi ni bil… mlajši za kakšnih trideset let in petindvajset kil lažji. Pa nič, se bom pač sam vozil po tistih hribih. Ne bi bilo prvič.

Tako nas je bilo v avtomobilu sedem in Klemen, tri kolesa smo imeli v kabini, štiri pa na nosilcih zadaj. Vso opremo in ostalo, kar spada zraven je Klemen vzorno zložil v avto, nekaj pa na streho. Ja, človek ima res izkušnje s tem. Nič ni na silo porival, za vse je bilo mesto. Mejo smo hitro prevozili, nato pa so se nizala mesta ob avtocesti… kot prvo večje Benetke, pa Padova… Napoved vremena je bila slaba… Dokaj hitro je začelo hudo deževati in tako je bil s presledki več ali manj vse do Prata, kjer bi se morala začeti prva etapa oz. prvi vzpon s te strani na Stelvio. Tekom poti, predvsem v zadnjem delu so se nizali neskočni nasadi jabolk… tega je toliko, da verjetno oskrbujejo najmanj celo Italijo, če že ne Evropo.



Zaradi hudega naliva smo se v Pratu spravili v neko gostilno in pili kave, čaj… Ker danes internet  deluje malodane vsepovsod, novice se hitro širijo… zvemo, da na Stelviu sneži. Se zmenimo, da nima smisla voziti vzpon, da prelaz prevozimo z avtom in vidimo v Bormiu, kako bomo nadaljevali ta dan. Več kakor pametna odločitev. Že nekje na pol poti proti Stelviu srečamo enega kolesarja, kateri je deloval milo rečeno obupno. Verjetno se obrniti ni mogel, kajti po mojem je imel destinacijo, torej vse, kar je imel s sabo nekje v Bormiu.

Nekoliko višje, nekje nad Berghotelom pa je začelo močno snežiti. Nekaj motorjev je bilo prevrnjenih, nekateri motoristi so s težavo rivali svoje konjičke proti zunanjim robovom ceste na ovinkih, kjer je bila seveda naklonina manjša. Voziti se  z motorji skoraj ni dalo, mi smo prelaz prevozili z nekaj ustavljanji na ovinkih serpentin in se začeli spuščati proti Bormiu. Po nekaj kilometrih se cesta razcipi in v desno vodi proti Švici in prelazu Umbrail.Takrat še nisem vedel, da bom drugi dan tu s kolesom.



V Bormiu smo se namestili v manjšem hotelčku, meni je bil zelo všeč. Vreme se je izboljševalo, še je bil čas, da se nekam zapeljemo in odločitev pade, da izoristimo tisti dodatek prvega dne, torej vzpon proti jezeru Cancano nad Bormiom.

Dvakrat ni bilo nikomur potrebno povedati, ga vzpodbujati, da se pripravimo za turo proti jezeru Cancano. Do tja je bilo od hotela nekih sedemnajst kilometrov… o, pa to bo mala malica, sem si rekel. Že na začetku sem zaostal, saj je že tu cesta vodila malce navbreker. Navigacije si seveda nisem naložil, zakaj to počnem in zaradi tega sem imel že težave, pa si ne morem razložiti. Pač trma oz. bolje… lenobnost v smislu, saj tudi brez tega gre. Ko sem ostale vseeno ujel… pa me je zaustavil semafor, oni malce dlje zavijejo nekam dol na levo, naše vozilo pa vozi naravnost.

 

Kam pa sedaj?

Vseeno najbolj verjamem Klemnu in za njim. Me usmeri in hkrati pove, da je Bojan zavil narobe, vendar bo verjetno hitro ugotovil, da se pelje na Stelvio, namesto nekoliko za zahod proti jezeru. Vmes se še najdem z Igorjem, če ne bi bilo njega… bi se na enem križišču odpeljal naravnost proti zahodu in Švici. In začene se vzpon, v začetku dokaj položen, brez nekih serpentin. Stalno sva tudi pogledovala proti dolini, če se je Bojan že obrnil in se kje drugje vzpenja. Kilometri so se vlekli… pogled gor proti stari trdnjavi pa me je opominjal, da je do vrha še dosti. Da vzpon zame ne bo ravno mala… malica. Proti koncu so se serpentine kar nizale… prispeva do vrha in trdnjave.



Ker sva hotela videti jezero sva krenila naprej, cesta se je naenkrat spremenila v makadam, bilo je nekaj blata, samo jezero pa tako na začetku in pri jezu… nič posebnega. Za boljši razgled in uživanje… bi bilo potrebno kreniti naprej, časa pa več ni bilo, saj se je ura bližala še sedmi zvečer. Pri trdnjavi tuhtamo, kje je Bojan… in čeprav že slabše vidim, tudi na daleč, zagledam kakšnih sto, dvesto metrov nižje na eni serpentini kolesarja, po oblačilih bi lahko bil naš kolega. Se zaderem: »Boooooooooooojaaaaaaaaaaaaaaan!« Kolesar se obrne in hvala Bogu, ni se dokončno izgubil. Prileze tudi on gor, malo ga pokaramo, skrb se nam je vseeno odvalila od srca. Klemen naredi nekaj fotografij z mojo kamero oz. fotoaparatom po domače… in krenemo zavzdol, do Bormia.



Večerje so bile v lastni režiji, krenemo skupaj v eno gostilno. Vidi se, da je Bormio turistično mesto, pozimi smučarsko središče tega dela, poleti pa je tu veliko kolesarjev. Vse polno, komaj smo dobili mesto oz. se mi zdi, da je Klemen celo rezerviral naprej, pa še vedno so bili problemi. Cene so bile seveda višje, kakor pri nas, ni pa to bilo tudi za »otla spadnote« (dol pasti), kak bi rekli Prekmurci. In ker se nam je načrt za prvi dan porušil, torej vpona s severne strani na Stelvio nismo opravili, so se že delali načrti za drugi dan. Več ali manj sta Klemen in Smiljan poznala vse vrhove in prelaze daleč naokoli in ni bilo težko, da se je dogovorila trasa za naslednji dan. Takrat seveda niti približno še nisem vedel, kaj me čaka. Malce heca, vseeno bi se mogoče naredil za bolanega?

Drugi dan je bil načrt, da nadoknadimo vzpon s severne strani na Stelvio. In… opa, da izvedemo tudi vnaprejšnji načrt za drugi dan, torej vzpon na Stelvio iz Bormia. Vsi zelo optimistični, mene pa je vseeno skrbelo. Za moja leta in težo… to vseeno ni mačji kašelj. Pa dobro… v avto lahko še vedno grem, če omagam.











Dušan Dundek je kolesar, fotograf, košarkaški sodnik in Poletov kolesarski poročevalec iz Prekmurja ... in okolice.