Kolo in ves svet okoli njega

Objavljeno
14. december 2018 12.12
Posodobljeno
14. december 2018 12.12
Miroslav Braco Cvjetičanin
Miroslav Braco Cvjetičanin
Verjetno ste ravnokar na emajlirani školjki. Preverili ste email pošto. Bibšorte imate pod koleni, pod zizami pa zapet pulzmetrov trak. Ravnokar ste pojedli kosmiče, mogoče jajce na oko in spili nekaj proteinskega. Čakate še na espreso. Pride na vrsto, takoj, ko boste na redko izpraznili svoje črevesje. Vrstice berete na pametnem telefonu ali tablici. Opazili ste šopek neobritih kocin pod desnim kolenom. Razmišljate, da bi se končno preobuli v dolge kolesarske nogavice. Te, tik nad gležnji,  so pase. Čaka vas sto petdeset kilometrov skupaj s točno takimi, ki se v tem trenutku pripravljajo na enak način kot vi. Bojite se jih, ker so vas zadnjič  kar dobro raztegnili čez klance. Ne bojite se jih, ker veste, da so slabši. Trasa je izbrana. Klancev je čez glavo, kar vam ustreza. Končno imate pravo težo, zdaj napadate še nižjo. Uspelo vam bo, ker ste končno prišli do spoznanja, da kolesar ne potrebuje veliko hrane, da potrebuje več prehranskih dopolnil kot pa mesa, na primer.

Potegnete vodo.

Ne gledate več, kaj je prišlo iz vas. Izkušeni ste v vseh pogledih.

Oblečete, spodnjo majico in čez svojo priljubljeno kolesarsko. V žep vtaknete, dva gela in tri Frutabele. Poveznete čelado in očala. Ne pozabite na rokavičke. Preverite ali sta oba bidona res polna. Kolo je seveda brezhibno, tehnično in estetsko. Imate pumpico in rezervno zračnico, ravno tako montir ključka in deset evrov in telefon. Vetrovke danes ne boste potrebovali. Mogoče brezrokavnik? Nogavici sta krasni, zelo dolgi in svetleči. Prižgete vatmeter in preverite srčni utrip. Od nervoze kaže več kot si želite. Pozdravite ženo, otroci še spijo.

"Kdaj prideš?", vpraša ona nejevoljno.

"Čez pet ur." Odgovorite in že se sliši prvi in takoj za njim že drugi klik v pedalo. Vpeti ste, prestavite tri lažje, navzven raztegnete najprej desno koleno in potem še levo. Jajčka sedeta na svoje mesto. Vsi podatki na vatmetru so pred očmi. Do zbornega mesta imate štiri kilometre ogrevanja.

Spomnite se, da ste stari že leto več kot imate vneseno v personalnih nastavitvah. Zaskrbi vas točnost. Ustavite se in številke premaknete na leto več. Nikakor se ne počutite starega.

Pozdravite prijatelje. Morske pse s čeladami. Zdi se vam, da so njihova kolesa boljša. En prasec,  si je omislil 80 milimetrsko zadnjo feltno.  Stisne vas v grlu, ko vidite, da je drugi prasec, nabavil 850 gramski okvir in nanj privijačil nekaj skalpule in klavikule. Vsi so že na tubularjih, samo vi na klinčerjih.

Prvih deset kilomterov je ravninskih in vaše povprečje kaže 36 kilometrov na uro. Tempo, ki ste mu zlahka kos. Zmoti vas pogled na sotrpina, ki stalno vozi dve prestavi težje. Le kaj ima za bregom? Trenira moč? In ravno danes? Je tako suveren? To mu bo še žal, danes je že tako preveč klanca.

Prvi klanec in vi ste na čelu. Dva se ne zmenita za vaš tempo in vas prehitita. Ej, saj nisem dal izmene? Kaj se pa gresta? Ne upate zavpiti, ker bi to izrazilo vašo šibkost. Vati kažejo slabo. Poženete se za njima, a gre vse težje. Kdaj sta tako napredovala? K sreči ju ujamete in skupaj nadaljujete proti vrhu. Spust je strm in ovinkast. Vsi ste še skupaj. Ne ozirate se na gostoto hiš ob cesti. Drvite v dolino. Če vam otok ali pes ali mačka ali kura prečka pot, ste mrtvi. Vendar vam se to ne more zgoditi. Še hitreje se spuščate, še manj se dotikate zavor.

 



V dolini je dolgčas.

Spogledate se in jasno je, da greste na krožno smeno, do filtra. Kar najhitreje je treba do naslednjega klanca.

Odlični ste v klanec, ravnina vas pa jebe. Vedno vas je. Zdaj veste, zakaj tisti prasec, ni prešaltal iz klasike na kompakt. Tistih 53 zob vrti kot Tony Martin. Vati kažejo dobro, vendar vi se ne počutite dobro. Komaj čakate klanec.

Pride klanec in vaši vati kažejo slabo. Ravnina vas je uničila. Kako je to možno? Od seksteta ostane trio. Vi ste v tistem, ki lovi prvega. Kako je to mogoče? Ta klanec so poimenovali po vas, vi pa ste dovolili, da so vam se odpeljali trije prasci!? Kako je to mogoče?

Na vrhu vas počakajo. Ponižani ste. Boli vas koleno. Vsem daste jasno vedeti, da je vaš kampa menjalnik res zrel za zamenjavo. Slabo ste fruštkali in danes na sploh ni vaš dan. Ne morete spregledati, njihovega nasmeška. Oni cuzajo bidon, vi pa dobro veste, da ste lažnivec.

Na spustu greste na radar. Na vse ali nič. Nihče vas ne bo zajebaval, nihče! Seveda v dolino pridrvite prvi. Smehljate se. Gledate nazaj in jim mahate, naj pohitijo. Sklonite se nad balanco in jih pustite loviti vas. Slabo jim gre. Vi ste ubežnik. Vi ste rouleur. Vi ste bog i(n) batina. Vi ste neulovljivi. Drop that hammer down!

Ko vas končno ujamejo, vas niti ne pogledajo. Komaj priključite k repu, že vam je jasno, da ste v iberturi. Kaj bo zdaj? Pride štajg, vas odpihne. Niti elastike niste doživeli, kar zmanjkalo vas je. Oni se ne ozirajo za vami. Sami ste. Me bodo sploh še počakali? Kje je naslednji klanec? Šele čez dvajset kilometrov? Nemogoče.

Počakajo vas pred gostilno.

Pijete espreso in vi najglasneje bentite nad menjalnikom in kolenom. Bivši prijatelj vam reče, da se po klancu dol še drek kotali. Pravi kolesar, se na ravnini prepozna. Espreso traja zgolj sedem minut. Greste naprej. Strah vas je. Vse vas boli. Kaj bo z vami v naslednjih sedemdesetih kilometrih.

(Se nadaljuje)