Luka Snoj

Objavljeno
27. februar 2019 08.02
Posodobljeno
27. februar 2019 08.02
Polona Strnad
Polona Strnad
Fizik, doktor znanosti, vodja edinega slovenskega reaktorja Triga, od majhnih nog rekreativec in hkrati zaprisežen znanstvenik. Večni iskalec ravnovesja med umom in telesom. Zagovornik znanosti kot vrednote, ki bi morala prevladati v družbi. Piše Polona Strnad

Kot otrok sem bil knjižni molj.
Bral sem že pri štirih letih in vse, kar mi je prišlo pod roke in smo imeli doma: od Antene, Dela do Cicibana in pravljic. Bil sem bolj ali manj povprečno aktiven otrok, a zelo zvedav, radoveden, kar sem še danes.

V četrtem razredu sem začel trenirati košarko pri Olimpiji in zaradi višine in deloma tudi veščin hitro napredoval. Treniral in igral sem jo tudi za osnovno šolo, s katero smo bili v sedmem razredu državni prvaki. V drugem letniku gimnazije pa sem košarko pustil zaradi poškodbe kolena.
Oče mi je kupil eno prvih gorskih koles v Sloveniji in pri mojih osmih letih sva že šla s kolesi na Vršič. Bilo je težko, a občutek, ko sva prišla na vrh, čudovit in nepozaben. Oblečen sem bil v bombažno majico s kratkimi rokavi in bombažne kratke hlače, s seboj sem imel stekleničko vode in vitergine. Za spust mi je oče dal Delo pod majico, da me ni prepihalo, od tiščanja zavor pa so me boleli prsti.

Med študijem fizike je imel šport izjemno pomembno vlogo. Po celodnevnih predavanjih in učenju sem zvečer plaval v Tivoliju, da sem se sprostil in uredil misli. In tudi svojo ženo sem spoznal prav na bazenu Tivoli …

Moje raziskovalno področje danes je reaktorska fizika, ukvarjam se s preučevanjem procesov v jedrskih (fuzijskih in fisijskih) reaktorjih. Razumevanje teh procesov nam omogoča uporabo jedrskih tehnologij od medicinske diagnostike in terapije pa do proizvodnje elektrike v jedrskih elektrarnah. In lahko nam uspe, da bodo energetski problemi človeštva preteklost, saj bo gorivo voda, ki je razširjena po vsem svetu.

Sodelavcem pogosto rečem, da so raziskave tek na dolge proge, nič se ne zgodi z danes na jutri in rezultati pridejo počasi in le s trdim delom.

Znanost je veliko več kot sam proces raziskovanja ter uporaba velikih in kompleksnih naprav; znanost je tudi skupek vrednot, kot so upoštevanje objektivne resnice, poštenost do svojega dela in dela drugih, univerzalnost, zavračanje dogme, preseganje socialnih, rasnih in nazorskih razlik med ljudmi, zavzemanje za dobro vsega človeštva. Vedno bolj se zavedam izjemno močne vloge znanosti in njenih vrednot na razvoj družbe in se zavzemam, da bi vrednote znanja prevladale nad vrednotami dogme in ekonomskega pragmatizma.
Za telesno kondicijo redno skrbim s kolesarjenjem v službo, vodno košarko enkrat tedensko, tedensko hojo na bližnji hrib in med vikendi s sprehodi z družino, hribolazenjem in seveda dopusti, ki so vedno aktivni. Redno se rekreiram ne glede na vreme, tudi v dežju in mrazu. Blizu mi je rek, da ni slabega vremena, le slaba pripravljenost ali oblačila.

Službene sestanke in pogovore pogosto organiziram med sprehodom. Tudi s kolegi se večinoma ne dobivamo več po gostilnah ali barih, temveč skorajda izključno med športom. Tuje raziskovalce, ki pridejo k nam na znanstvene obiske, pogosto peljem na kak hrib in tam se razvijejo najboljše debate.

Kadar se soočam s problemi, tako znanstvenimi kot življenjskimi, jih laže rešim med športom, ko imam čas za kontemplacijo, ko misli tečejo drugače, ko je um manj obremenjen in bolj dovzeten za pozitivne misli in rešitve. Menim, da je v življenju izjemno pomembno iskati zdravo in razumno ravnovesje med poslovnim in zasebnim ter seveda tudi športom. To je ravnovesje, ki ga vseskozi loviš in nikoli ne dosežeš. Po mojem mi za zdaj uspeva.
V zadnjih letih so me zaznamovale knjige Alojza Ihana o psihonevroimunologiji, ki zelo celostno gleda na človeka; ta pristop mi je blizu. Pri sebi sem opazil, da nisem več tako tekmovalen kot nekoč in da mi pri športu ni več pomemben čas za dosego cilja ali samo doseganje ciljev, temveč pot oziroma samo izvajanje športa.

Na otroke prenašam to, da je šport sestavni del življenja, da je zdrav. In športno kulturo, da se je v življenju treba truditi, da je treba biti vztrajen, da se po padcu pobereš, da je trpljenje del življenja, da je pot pomembnejša od cilja …
Vsak dan prihajam do novih odkritij, spoznanj, doživetij. Vse to mi daje energijo, notranjo energijo, ki me žene naprej. Sem optimist in verjamem, da se da na svetu še precej stvari izboljšati, seveda pa moramo začeti pri sebi.
Življenje je kot kolesarjenje, ves čas moraš poganjati oziroma delati, sicer padeš oziroma se ustaviš.

 

Foto: ijs.si