Mama kolesarka: »Mama, jaz grem na bajk«

Biti mama je primarna služba poleg plačanega osemurnega delovnika. Biti mama kolesarka pa dopolni to različico še z neplačano »službo« na kolesu. 

Objavljeno
14. avgust 2019 11.00
Posodobljeno
14. avgust 2019 11.30
Zlato poporodno pravilo, na katero prisega medicinsko osebje, pravi, da se šest tednov po porodu izogibajte pretiranemu fizičnemu naporu in aktivnosti ne glede na težavnost poroda.
dr. Marjetka Conradi
dr. Marjetka Conradi
Jasnega odgovora na vprašanje, kdaj po porodu je varno začeti kolesariti oziroma se ukvarjati s športom, ni. Zlato poporodno pravilo, na katero prisega medicinsko osebje, pravi, da se šest tednov po porodu izogibajte pretiranemu fizičnemu naporu in aktivnosti ne glede na težavnost poroda.

V tem obdobju je namreč maternica še vedno povečana in v fazi krčenja, maternični vrat še ni povsem zaprt, svoj davek celjenja pa zahteva tudi epizotomija, če je bila potrebna.

Po carskem rezu se zaradi zahtevnosti posega to obdobje podaljša na tri mesece. Seveda so to splošne številke, vsaka novopečena mama zase najbolje ve, kdaj je pripravljena. Ozavestiti morate le, da mesec po porodu ne boste, kar ste bile pred nosečnostjo. Nepisano pravilo pravi, da potrebujete za vrnitev v prednosečniško stanje, torej da bo vse približno tam, kjer je bilo, toliko časa, kolikor je trajala nosečnost. Devet mesecev. Da pa ne bo slabe volje, si raje vzemite eno leto.

Če ste bile aktivne in fit pred in med nosečnostjo, bo seveda vrnitev na kolo bistveno lažja. Ključ do uspeha pa se vseeno skriva v potrpežljivosti, zmernosti in postopnosti. Najtežje je prvo leto, predvsem zaradi privajanja vsem novostim v življenju ali zaradi lovljenja spanca po neprespani noči.

Velik problem so tudi nosečniški hormoni, ki »zrahljajo« mišice in vezi, zato morate biti posebno previdne, ko se ponovno začnete resneje ukvarjati s športom. Če se je v nosečnosti vaše težišče zaradi trebuha postopoma prestavljalo naprej, se bo po porodu v trenutku vrnilo na staro točko, zato se vam zna zgoditi, da vas bo to prvo vožnjo ali prvih nekaj voženj na kolesu oviralo. Biti morate torej previdne, da ne boste lovile ravnotežja po asfaltu.
 

Kaj pa dojenje?

Edina omejitev doječih kolesark je čas. Ker je dojenje simbiotični odnos med materjo in otrokom, se je temu treba prilagoditi, zato izkoristite in optimizirajte čas za kolesarjenje med obroki. Običajno so otroci, vsaj na začetku, naravnani na dve- do triurni interval hranjenja, kar pomeni, da imate z dobro organizacijo uro in pol do dve za kolesarjenje. Paziti morate le, da zaužijete dovolj hrane in tekočine čez dan in tudi med treningi. S polnim dojenjem lahko namreč dnevno porabite tudi do 500 kilokalorij, kar je treba nadomestiti za nastajanje mleka.

image
Edina omejitev doječih kolesark je čas.


S prvim rojstnim dnem otročička pa je za večino mamic rutina že usvojena in prilagojen urnik optimiziran do podrobnosti. Seveda je precej laže, če vaše kolesarjenje podpira otrokov očka, včasih pa na pomoč priskočijo še babice in dedki. Vseeno je najpomembneje, da si čas organizirate in optimizirate same ter tako, da ga z otrokom preživite največ.

To pomeni, da se med koncem tedna, ko imate največ časa za kolesarjenje, podate na kolo, denimo, takrat, ko otrok spi. Če ste jutranje ptice, lahko zapedalirate tudi navsezgodaj in ste s treninga ravno po sobotnem ali nedeljskem zajtrku. V poletnih mesecih, ko je dan daljši, pa lahko na kolo skočite v večernih urah in zamudite le otrokovo večerjo. Poleg tega ne pozabite, da noge pedalirajo, tudi če greste na izlet s kolesom in peljete otroka v sedežu. Zagotovo bo užival z vetrom v laseh, ve pa tudi.
 

Izzivi hladnih dni

V zimskih mesecih je vse to malce težje izvedljivo, ampak večina mam mi bo pritrdila: tam, kjer je volja, je vedno tudi pot. Pozimi lahko pedalirate doma na trenažerju ali oprtate otroka v nahrbtnik in izkoristite lep sončen dan za zimski sprehod na bližnji hrib. Pazite le, da otroka dovolj oblečete in da ste previdne pri obremenitvah hrbtenice.

Še bolj zabavna je telovadba doma, pa naj bodo to vaje za trebušne mišice, sklece in še kaj. Za vas bo to trening, za otroka, ki vas bo poskušal posnemati, pa igra. Vmes bo kdaj tudi splezal na vas in vam malce otežil izvajanje vaj, ampak naj vas to ne ustavi. Naj bo nov izziv, izkoristite otrokovo težo za dodatno obtežitev in se zabavajte. Še enkrat pa poudarjam, da med izvajanjem vaj pazite na obremenitev hrbtenice, saj se lahko otrokova teža povečuje hitreje, kot ste se ji sposobne prilagoditi.


Poudariti velja, da se vam bo kdaj vse skupaj zdelo brezupno in težko izvedljivo. Ko pride takšen »nizkoenergijski« dan, bo dovolj tudi, če greste na sprehod ali »coffee ride« same ali s prijateljico. Zavedati se morate, da je vaš čas pomemben. Omogoča vam, da ohranjate fizično in psihično ravnovesje, šport skrbi tudi za srečo in le srečna mama je lahko dobra mama.
* * *
Na koncu pa, občutek je neprecenljiv, ko pride skoraj triletna hčerka k tebi in reče: »Mama, jaz grem na bajk.« Debelo pogledam, od kod ji to izrazoslovje, in počakam, da naredi krog okoli hiše s svojim poganjalčkom in navihano zakliče: »Mama, sem že z bajka, kam greva pa zdaj?«