Ugotavljamo, ali so diete res odpovedale
Šesti maj je mednarodni dan brez diete. Dan kasneje pa se sprašujemo ali so diete odpovedale.
Odpri galerijo
Spoznanja številnih prehranskih strok jasno kažejo, da so diete, kadar zanje ni stroge medicinske indikacije, dokončno odpovedale. FOTO: Shutterstock
Na mednarodni dan diete se osredotočimo na zdrav življenjski slog, zmerno prehranjevanje in zadostno gibanje, a odločno recimo ne zapovedanim lepotnim idealom. Dan brez diete praznujemo od leta 1992.
Kaj nas je letos medicina naučila o prehrani? Mnogi strokovnjaki s področja klinične prehrane in drugih prehranskih strok se strinjajo, da je letošnji najpomembnejši dosežek prehranskih strok konsenzualni dokument o terminologiji in postopkih klinične prehrane.
Ta dokument je pogled na prehrano z medicinskih osnov. Nekakšen »back to basis«, nazak k osnovam. Nazaj k osnovam za zdravje.
Večina bi kot največji dosežek prehranske stroke pričakovala kakšno čudežno dieto ali vsaj živilo. A bližnjic do zdravja ni. Če niso urejene stvari pri temeljih, nobeno »superživilo« ne bo rešilo našega zdravja. Zato je ta dokument o strokovnih izhodiščih za izvajanje prehranske obravnave posameznika izjemno pomemben. Njegova dodatna vrednost je tudi v tem, da je za strokovno prehransko svetovanje ključno znanje.
Le tako lahko nekdo nekomu svetuje prehrano ali podobno (prehranska dopolnila), ker ima pač potrebno strokovno znanje in lahko ugotovi, kaj posameznik pravzaprav potrebuje. Za zdravje posameznika je torej potrebno kar veliko več kot le ideja o dieti, ki naj bi koristila zdravju. Problem je v tistem »več«, torej v znanju o presnovi in orodjih prehranske obravnave ter v »naj«, ki izraža to, da se nekomu nekaj zdi, da »naj« bi delovalo oziroma koristilo.
Res je, da v medicini vemo, da je učinek placeba zelo koristna terapevtska kategorija, ki deluje v več kot 50 odstotkih, in pri prehranskih manipulacijah je to še bolj izrazito. Marsikomu je kakšna dieta ali živilo všeč zaradi različnih razlogov, med katerimi pomembno mesto zavzemajo tudi osebne frustracije s težo, videzom, športnimi dosežki, v ljubezni in v drugih odnosih do okolice. Druge, neprehranske stroke, kot so psihologija ali celo nekatere pedagogike, znajo razložiti odnos posameznika do diete tudi glede na to, kako se nekdo, ki se počuti krivega ali je v stiski, poskuša reševati tako, da se še bolj kaznuje.
Zato se odloči za dieto in si vzame ugodje s hrano ter se poskuša »poboljšati« tako, da bo jedel »to«, kar trenutno velja za »zdravo«. Njegov kriterij za odločitev je okolica, ki se verjetno iz podobnih nagibov odloča, »da bo nekaj storila zase«. To manipulativno vrednost diet še dodatno ponazarja njihova modna naravnanost. Rastejo kot gobe po dežju, in ker niso učinkovite, se mode pač menjajo. Njihovemu nekritičnemu vplivu množično podlegamo.
Dober primer mejnih prehranskih manipulacij je športna prehrana. Pred nekaj leti so športniki množično podlegali »kandida dieti«, zdaj se zatekajo k brezglutenski prehrani, čeprav nimajo nobenih bolezenskih znakov celiakije. Kljub temu da znanost in tudi vodilni svetovni strokovnjaki na področju klinične prehrane sporočajo, da ta dieta brez indikacije nima nobenih zdravstvenih prednosti. Prej narobe. Je pa tovrstno dietetično prehranjevanje draga prehranska manipulacija in lahko kritično omejuje izbiro hrane, kar je za športnika lahko še dodaten problem.
A če se športnik ali njegov trener oziroma njuni »svetovalci« brez strokovnega (zdravniškega, ker gre za medicinski problem) priporočila tako odločijo, ni boga, ki bi lahko temu oporekal. In država oziroma športne zveze to plačujejo, plačujemo pravzaprav mi vsi. Ko ni uspehov in pridejo bolezni in poškodba, pa so krivci vsi drugi. Marketing in prehransko-farmacevtska industrija pa si maneta roke. Kadar so športniki v težavah, se poleg nekritičnega odnosa do prehrane stopnjuje tudi poraba raznih super suplementov. Njihov trg je še bolj neobvladljiv kakor prehranske obsedenosti in neposredno ogroža zdravje posameznika, ki pade v to brezno nekontrolirane prehrane.
Zaradi teh in podobnih prehranskih dilem pri zdravih, še bolj pa pri bolnikih smo v letih čedalje boljšega sodelovanja prehranskih strokovnjakov z medicinskimi strokovnjaki skupaj prišli in utrdili spoznanja, da sta prehranska obravnava in terapija del medicinske obravnave, ter to tudi zapisali. To smrt nesmiselnih diet smo usklajevali več let. Pred nekaj leti smo predstavniki strokovnih združenj za klinično prehrano z vsega sveta vse dneve sedeli v sejni sobi hotela v Nici in kritično predelovali vsebino konsenza. Zunaj pa je bil sončen januarski vikend in množice kolesarjev so se podajale v hribovje nad Azurno obalo ter uživale prelep januarski dan.
Z nemajhno otožnostjo sem v odmorih opazovala te kolesarske kolege in kolegice, a kolesarjenje vseeno ne bi odtehtalo odličnih strokovnih debat, ki so pomembne za vse in bodo tudi kolesarjem koristile pred marsikatero prehransko zablodo. Pod dokument so se s podporo Evropskega združenja za klinično prehrano podpisali številni strokovnjaki, od nutricionistov in dietetikov do zdravnikov s področja gerontologije, gastroenterologije in intenzivne terapije.
Spoznanja številnih prehranskih strok jasno kažejo, da so diete, kadar zanje ni stroge medicinske indikacije, dokončno odpovedale. Stroga medicinska indikacija pomeni, da ima bolnik skozi proces medicinsko naravnane prehranske obravnave dokazan bolezenski odziv na določeno živilo ali sestavino hrane. V tem primeru potrebuje kvalificirano pomoč dietetika oziroma ustrezno izobraženega prehranskega strokovnjaka, da skupaj nastavita prehransko strategijo, ki mu bo omogočila terapevtski učinek prehrane.
Na primer, bolnik s kroničnim odpovedovanjem ledvic, ki še ni na dializi, potrebuje natančno prehransko vodenje, ne le nasvet, naj uživa manj beljakovin. Če jih bo jedel manj, kot bi jih lahko, ga bo bolezen že bolj zdelovala, če ne bo prilagodil vnosa tudi telesni aktivnosti, bo škoda še večja. Skratka, ti bolniki zaradi številnih dejavnikov, ki skupaj s prehrano vplivajo na potek bolezni ledvic, ne potrebujejo le natančnega zdravniškega oziroma medicinskega vodenja, zanje je prav tako pomembno, da je tudi prehrana vodena z »medicinskim pogledom« in usklajena z osnovnim zdravljenjem in drugimi možnimi terapevtskimi pristopi. Kot so zdravila in gibalna terapija.
Med večje napake, ki jih lahko naredi tak bolnik, spada napaka, da obiskuje različne prehranske »vseznalce«, ki mu svetujejo, naj ne je tega ali onega živila. Živilo, če nanj nismo alergični ali kako drugače preobčutljivi, ni krivo za bolezenska stanja in jih tudi ne preprečuje. Če samo pomislim, za kaj vse naj bi bil kriv recimo ubogi krompir ...
Podobne zgodbe se seveda dogajajo tudi drugim bolnikom, še posebno so na udaru bolniki z rakom. Vendar, ker sem večna idealistka, upam, da bo tudi slovenski zdravstveni sistem sposoben prepoznati ta strokovna spoznanja in izzive in jih približati ljudem tam, kjer za njih lahko storimo največ. To je v primarnem zdravstvenem varstvu. Vključevanje prehranskih strokovnjakov v ambulante družinske medicine je nujno.
Tako bo lahko zdravnik, ki bo seveda najprej moral razumeti pomen prehrane za zdravje, lahko bolniku v nekaj stavkih preprečil posiljevanje zdravja z različnimi modnimi dietami in tistega, ki je prehransko ogrožen, poslal na individualno prehransko svetovanje. In se nato s prehranskim strokovnjakom pogovoril, kaj so tisti prehranski problemi posameznika ali bolnika, ki vplivajo na njegovo zdravje.
Ob tem bo prehranski strokovnjak lahko dal bolniku še kakšen nasvet za prehrano in telesno aktivnost, ki je za večino bolnikov nujna. Vse te zdravstvene ukrepe klinične prehrane pa lahko še izboljša sodelovanje s strokovnjaki javnega zdravja, ki s svojim znanjem in izkušnjami iz javnozdravstvenih ukrepov za izboljševanje zdravja populacije skozi to strokovno prizmo vstopajo v zdravstveni sistem.
Njihovo sodelovanje je ključno pri, suhoparno rečeno, vzgojnozdravstvenih ukrepih za izboljšanje prehrane in drugih dejavnikov varovanja zdravja posameznih populacij in posameznika. Sodelovanje javnega zdravja z zdravstvenim sistemom na primarni ravni zdravstvenega sistema, to se pravi pri ljudeh, tam, kjer imajo resnične probleme, pa daje novo kvaliteto tudi priporočilom javnega zdravja na področju prehrane. Ker bodo tako ljudje tudi bolj verjeli splošnim navodilom za kakovostno in za zdravje primerno prehrano smo spet na začetku, pri osnovah. Če bo medicina oziroma zdravstvo res znala vzeti prehrano v svoje roke, bo tudi naval na nesmiselne diete in prehranska dopolnila tako pri športnikih kot bolnikih veliko manjši.
40 dnevni post je v redu, vendar se raje odločite, da boste jedli normalno, po zdravstvenih priporočilih in po pameti, najboljša bo verjetno kmečka!
Kaj nas je letos medicina naučila o prehrani? Mnogi strokovnjaki s področja klinične prehrane in drugih prehranskih strok se strinjajo, da je letošnji najpomembnejši dosežek prehranskih strok konsenzualni dokument o terminologiji in postopkih klinične prehrane.
Ta dokument je pogled na prehrano z medicinskih osnov. Nekakšen »back to basis«, nazak k osnovam. Nazaj k osnovam za zdravje.
Do zdravja ni bližnjic
Večina bi kot največji dosežek prehranske stroke pričakovala kakšno čudežno dieto ali vsaj živilo. A bližnjic do zdravja ni. Če niso urejene stvari pri temeljih, nobeno »superživilo« ne bo rešilo našega zdravja. Zato je ta dokument o strokovnih izhodiščih za izvajanje prehranske obravnave posameznika izjemno pomemben. Njegova dodatna vrednost je tudi v tem, da je za strokovno prehransko svetovanje ključno znanje.
Le tako lahko nekdo nekomu svetuje prehrano ali podobno (prehranska dopolnila), ker ima pač potrebno strokovno znanje in lahko ugotovi, kaj posameznik pravzaprav potrebuje. Za zdravje posameznika je torej potrebno kar veliko več kot le ideja o dieti, ki naj bi koristila zdravju. Problem je v tistem »več«, torej v znanju o presnovi in orodjih prehranske obravnave ter v »naj«, ki izraža to, da se nekomu nekaj zdi, da »naj« bi delovalo oziroma koristilo.
Placebo za frustracije?
Res je, da v medicini vemo, da je učinek placeba zelo koristna terapevtska kategorija, ki deluje v več kot 50 odstotkih, in pri prehranskih manipulacijah je to še bolj izrazito. Marsikomu je kakšna dieta ali živilo všeč zaradi različnih razlogov, med katerimi pomembno mesto zavzemajo tudi osebne frustracije s težo, videzom, športnimi dosežki, v ljubezni in v drugih odnosih do okolice. Druge, neprehranske stroke, kot so psihologija ali celo nekatere pedagogike, znajo razložiti odnos posameznika do diete tudi glede na to, kako se nekdo, ki se počuti krivega ali je v stiski, poskuša reševati tako, da se še bolj kaznuje.
Zato se odloči za dieto in si vzame ugodje s hrano ter se poskuša »poboljšati« tako, da bo jedel »to«, kar trenutno velja za »zdravo«. Njegov kriterij za odločitev je okolica, ki se verjetno iz podobnih nagibov odloča, »da bo nekaj storila zase«. To manipulativno vrednost diet še dodatno ponazarja njihova modna naravnanost. Rastejo kot gobe po dežju, in ker niso učinkovite, se mode pač menjajo. Njihovemu nekritičnemu vplivu množično podlegamo.
Športne manije z dietami
Dober primer mejnih prehranskih manipulacij je športna prehrana. Pred nekaj leti so športniki množično podlegali »kandida dieti«, zdaj se zatekajo k brezglutenski prehrani, čeprav nimajo nobenih bolezenskih znakov celiakije. Kljub temu da znanost in tudi vodilni svetovni strokovnjaki na področju klinične prehrane sporočajo, da ta dieta brez indikacije nima nobenih zdravstvenih prednosti. Prej narobe. Je pa tovrstno dietetično prehranjevanje draga prehranska manipulacija in lahko kritično omejuje izbiro hrane, kar je za športnika lahko še dodaten problem.
A če se športnik ali njegov trener oziroma njuni »svetovalci« brez strokovnega (zdravniškega, ker gre za medicinski problem) priporočila tako odločijo, ni boga, ki bi lahko temu oporekal. In država oziroma športne zveze to plačujejo, plačujemo pravzaprav mi vsi. Ko ni uspehov in pridejo bolezni in poškodba, pa so krivci vsi drugi. Marketing in prehransko-farmacevtska industrija pa si maneta roke. Kadar so športniki v težavah, se poleg nekritičnega odnosa do prehrane stopnjuje tudi poraba raznih super suplementov. Njihov trg je še bolj neobvladljiv kakor prehranske obsedenosti in neposredno ogroža zdravje posameznika, ki pade v to brezno nekontrolirane prehrane.
Rešitev – strokovna prehranska obravnava
Zaradi teh in podobnih prehranskih dilem pri zdravih, še bolj pa pri bolnikih smo v letih čedalje boljšega sodelovanja prehranskih strokovnjakov z medicinskimi strokovnjaki skupaj prišli in utrdili spoznanja, da sta prehranska obravnava in terapija del medicinske obravnave, ter to tudi zapisali. To smrt nesmiselnih diet smo usklajevali več let. Pred nekaj leti smo predstavniki strokovnih združenj za klinično prehrano z vsega sveta vse dneve sedeli v sejni sobi hotela v Nici in kritično predelovali vsebino konsenza. Zunaj pa je bil sončen januarski vikend in množice kolesarjev so se podajale v hribovje nad Azurno obalo ter uživale prelep januarski dan.
Z nemajhno otožnostjo sem v odmorih opazovala te kolesarske kolege in kolegice, a kolesarjenje vseeno ne bi odtehtalo odličnih strokovnih debat, ki so pomembne za vse in bodo tudi kolesarjem koristile pred marsikatero prehransko zablodo. Pod dokument so se s podporo Evropskega združenja za klinično prehrano podpisali številni strokovnjaki, od nutricionistov in dietetikov do zdravnikov s področja gerontologije, gastroenterologije in intenzivne terapije.
Dober primer mejnih prehranskih manipulacij je športna prehrana. FOTO: Shutterstock
Kritičen pogled na diete
Dober primer mejnih prehranskih manipulacij je športna prehrana. FOTO: Shutterstock
Spoznanja številnih prehranskih strok jasno kažejo, da so diete, kadar zanje ni stroge medicinske indikacije, dokončno odpovedale. Stroga medicinska indikacija pomeni, da ima bolnik skozi proces medicinsko naravnane prehranske obravnave dokazan bolezenski odziv na določeno živilo ali sestavino hrane. V tem primeru potrebuje kvalificirano pomoč dietetika oziroma ustrezno izobraženega prehranskega strokovnjaka, da skupaj nastavita prehransko strategijo, ki mu bo omogočila terapevtski učinek prehrane.
Na primer, bolnik s kroničnim odpovedovanjem ledvic, ki še ni na dializi, potrebuje natančno prehransko vodenje, ne le nasvet, naj uživa manj beljakovin. Če jih bo jedel manj, kot bi jih lahko, ga bo bolezen že bolj zdelovala, če ne bo prilagodil vnosa tudi telesni aktivnosti, bo škoda še večja. Skratka, ti bolniki zaradi številnih dejavnikov, ki skupaj s prehrano vplivajo na potek bolezni ledvic, ne potrebujejo le natančnega zdravniškega oziroma medicinskega vodenja, zanje je prav tako pomembno, da je tudi prehrana vodena z »medicinskim pogledom« in usklajena z osnovnim zdravljenjem in drugimi možnimi terapevtskimi pristopi. Kot so zdravila in gibalna terapija.
Med večje napake, ki jih lahko naredi tak bolnik, spada napaka, da obiskuje različne prehranske »vseznalce«, ki mu svetujejo, naj ne je tega ali onega živila. Živilo, če nanj nismo alergični ali kako drugače preobčutljivi, ni krivo za bolezenska stanja in jih tudi ne preprečuje. Če samo pomislim, za kaj vse naj bi bil kriv recimo ubogi krompir ...
Idealizem v zdravstvenem sistemu?
Podobne zgodbe se seveda dogajajo tudi drugim bolnikom, še posebno so na udaru bolniki z rakom. Vendar, ker sem večna idealistka, upam, da bo tudi slovenski zdravstveni sistem sposoben prepoznati ta strokovna spoznanja in izzive in jih približati ljudem tam, kjer za njih lahko storimo največ. To je v primarnem zdravstvenem varstvu. Vključevanje prehranskih strokovnjakov v ambulante družinske medicine je nujno.
Tako bo lahko zdravnik, ki bo seveda najprej moral razumeti pomen prehrane za zdravje, lahko bolniku v nekaj stavkih preprečil posiljevanje zdravja z različnimi modnimi dietami in tistega, ki je prehransko ogrožen, poslal na individualno prehransko svetovanje. In se nato s prehranskim strokovnjakom pogovoril, kaj so tisti prehranski problemi posameznika ali bolnika, ki vplivajo na njegovo zdravje.
Ob tem bo prehranski strokovnjak lahko dal bolniku še kakšen nasvet za prehrano in telesno aktivnost, ki je za večino bolnikov nujna. Vse te zdravstvene ukrepe klinične prehrane pa lahko še izboljša sodelovanje s strokovnjaki javnega zdravja, ki s svojim znanjem in izkušnjami iz javnozdravstvenih ukrepov za izboljševanje zdravja populacije skozi to strokovno prizmo vstopajo v zdravstveni sistem.
Njihovo sodelovanje je ključno pri, suhoparno rečeno, vzgojnozdravstvenih ukrepih za izboljšanje prehrane in drugih dejavnikov varovanja zdravja posameznih populacij in posameznika. Sodelovanje javnega zdravja z zdravstvenim sistemom na primarni ravni zdravstvenega sistema, to se pravi pri ljudeh, tam, kjer imajo resnične probleme, pa daje novo kvaliteto tudi priporočilom javnega zdravja na področju prehrane. Ker bodo tako ljudje tudi bolj verjeli splošnim navodilom za kakovostno in za zdravje primerno prehrano smo spet na začetku, pri osnovah. Če bo medicina oziroma zdravstvo res znala vzeti prehrano v svoje roke, bo tudi naval na nesmiselne diete in prehranska dopolnila tako pri športnikih kot bolnikih veliko manjši.
40 dnevni post je v redu, vendar se raje odločite, da boste jedli normalno, po zdravstvenih priporočilih in po pameti, najboljša bo verjetno kmečka!
