Franja je naša vzdržljivostna dirka (2)
Ne mešajte vožnje v enakomernem ritmu s počasno vožnjo. Napake, ki se jim lahko izognemo.
Odpri galerijo
Na Maratonu Franja BTC City je za okrepčila zelo dobro poskrbljeno, vendar je tam lahko na voljo hrana in pijača, ki je niste vajeni, in vam morda ne bo všeč. FOTO: Blaž Samec
Maraton Franja BTC City, naše mokre in hkrati realne sanje, se bliža, za enkrat s počasnimi obrati, a ko se bo otoplilo in ko bo tu konec maja, nas bo že začelo skrbeti. Smo dovolj pripravljeni?
Prejšnjič smo pisali,da vzdržljivostni kolesarji v svojo vadbo vključujejo tudi hitre vožnje in ne le zgolj nizanje neskončnih kilometrov. Napredka brez hitre vožnje ne bo, smo ugotovili.
Tokrat poglejmo, kaj je Chris Costman našel kot naslednjo napako, ki se ji je treba izogniti, da lahko končamo svoj daljinski rekord, recimo dolgo vožnjo na Maratonu Franja BTC City.
Kolesarskim napakam, kot jih je diagnosticiral Chris Costman se bomo na spletni strani Poleta o2 posvetili v nekaj nadaljevanjih. Ne, ne bomo objavljali podrobnega načina vadbe, naši zapisi bodo zgolj v premislek.
Ne mešajte vožnje v enakomernem ritmu s počasno vožnjo. Rekli smo že, da je večurno počasno kolesarjenje za vadbo metanje časa stran. Tako se boste predvsem naučili – voziti počasi. In nič drugega. Dolge počasne vožnje niso isto kot dolgo časa kolesariti v enakomernem ritmu.
Seveda je na začetku sezone, za bazo, treba narediti nekaj počasnih voženj, vendar naj nam to ne pride v navado. Tudi to naj ne bodo počasne vožnje, to naj bo vožnja v enakomernem solidnem počasnejšem tempu.
Ko ste na kolesu, bodite aktivni, ne iščite stalno izgovorov, da se spočijete ali celo ustavite. Sem ter tja pojdite na pedala, na zabušavajte med vožnjo navkreber, glejte na svoj potovalni kolesarski števec, da vam povprečna hitrost ne bo začel nenadoma zelo padati. Če imate merilec srčnega utripa, potem glejte, kakšen je vaš najnižji srčni utrip, ko še lahko vzdržujete solidno hitrost. Če vas prehiti nekdo, ki je hitrejši, se mu nalepite na zadnje kolo – voziti v enakomernem ritmu ne pomeni, da sem ter tja ni potrebno pospešiti.
Z vožnjo v enakomernem, a ne počasnem ritmu, se bo vaše telo začelo prenavljati odznotraj navzven. Povečali boste sposobnost krvno-žilnega sistema in izboljšali vzorce in vrednosti srčnega utripa in dihalnih sposobnosti. To je še zlasti pomembno na začetku kolesarske sezone, saj se takrat postavlja temelj za vse leto.
Na začetku sezone je treba čim prej zaključiti z izborom opreme, ki jo boste uporabljali v sezoni. Če se na kolesu ne boste dobro počutili, potem ne boste prišli daleč. Opremo preizkušajte na treningih in ne na prireditvah oz. tekmovanjih. Pomembni deli so sedež, čevlji, pedala, krmilo, in seveda to, kako je vse nastavljeno. Tudi o tem smo in bomo pisali v Poletu. Morda na tem mestu še enkrat lahko priporočimo po našem mnenju najbolj koristno slovensko knjigo za rekreativne kolesarje. Človek na biciklu. Napisal jo je Gorazd Penko, nekdaj vodja rekreativnih ekip, ki so nastajale pri Poletu, in nekakšen oče nove Franje. Je tudi ustanovitelj in vodja prve ženske slovenske poklicne ekipe.
Zavedajte se, da je našteta oprema, ki vam paše na vožnjah, dolgih 40 do 80 kilometrov, lahko po devetdesetem kilometru tak sovražnik, da si tega ne morete niti zamisliti. To pa pomeni, da bo kdaj treba z novo opremo tudi na daljšo vožnjo, kajne?
Prehrana. Malo se nam že sanja, kako pomembna je, mislimo na jesti in piti na kolesu. Na dolgih vožnjah boste najlažje ugotovili, kakšen način prehrane vam najbolj odgovarja, in kakšna hrana, seveda.
Karkoli že jeste mora iti v vaš zadnji žep na kolesu ali torbico na okvirju, dobro mora zdrseli po grlu, ponuditi vam mora dovolj energije, ki mora v vas prihajati enakomerno (nobenih »šusov«, kot je to pri nekaterih gelih, ko sladkor preide v kri), ves čas pa morate biti dobro hidrirani. Največkrat gre v žepe dovolj hrane in v plastenke dovolj pijače za sto kilometrov – če pa boste ocenili, da vam bo hrane in pijače zmanjkalo, pa se že pred vožnjo odločite, kjer se boste ustavili in obnovili zaloge.
Na Maratonu Franja BTC City je za okrepčila zelo dobro poskrbljeno, vendar je tam lahko na voljo hrana in pijača, ki je niste vajeni, in vam morda ne bo všeč. Izkušeni biciklisti imajo v žepih in torbicah posebne športne energijske ploščice, na kolesu pa v dve plastenki z vodo, tako da jim ni treba jesti druge hrane, kot jo poznajo. Polni plastenki pa pomenita tudi manj potrebe za ustavljanje na okrepčilnih postajah – no, mi bi to vseeno priporočili zato, da se malo odpočijete, zberete, osvežite, nadihate, predvsem pa oskrbite s tekočino.
Divjanje s prazno plastenko za glavnino, ki vam uhaja, je samomorilsko početje in znak zmanjšane inteligence.
Pri nas kolesarjih je to kar pogost pojav – in iz njega smo se nekateri veliko naučili.
Vsekakor naj bo hrana, ki jo imate s seboj, taka, da se bo v ustih, tudi s pomočjo vode, hitro stopila. Veliki kosi hrane in naporno dihanje – ne, ne gre skupaj. Zaletelo se vam bo, zelo verjetno boste ob tem še koga podrli, ko vas bo zagrabil strah, ker za nekaj hipov med vožnjo ne bo dovolj zraka, vi pa na to niste bili pripravljeni.
Jesti in piti je treba počasi, po malem, pa bo.
Prejšnjič smo pisali,da vzdržljivostni kolesarji v svojo vadbo vključujejo tudi hitre vožnje in ne le zgolj nizanje neskončnih kilometrov. Napredka brez hitre vožnje ne bo, smo ugotovili.
Tokrat poglejmo, kaj je Chris Costman našel kot naslednjo napako, ki se ji je treba izogniti, da lahko končamo svoj daljinski rekord, recimo dolgo vožnjo na Maratonu Franja BTC City.
Kolesarskim napakam, kot jih je diagnosticiral Chris Costman se bomo na spletni strani Poleta o2 posvetili v nekaj nadaljevanjih. Ne, ne bomo objavljali podrobnega načina vadbe, naši zapisi bodo zgolj v premislek.
Druga napaka: dooolgi počasni kilometri
Ne mešajte vožnje v enakomernem ritmu s počasno vožnjo. Rekli smo že, da je večurno počasno kolesarjenje za vadbo metanje časa stran. Tako se boste predvsem naučili – voziti počasi. In nič drugega. Dolge počasne vožnje niso isto kot dolgo časa kolesariti v enakomernem ritmu.
Seveda je na začetku sezone, za bazo, treba narediti nekaj počasnih voženj, vendar naj nam to ne pride v navado. Tudi to naj ne bodo počasne vožnje, to naj bo vožnja v enakomernem solidnem počasnejšem tempu.
Ko ste na kolesu, bodite aktivni, ne iščite stalno izgovorov, da se spočijete ali celo ustavite. Sem ter tja pojdite na pedala, na zabušavajte med vožnjo navkreber, glejte na svoj potovalni kolesarski števec, da vam povprečna hitrost ne bo začel nenadoma zelo padati. Če imate merilec srčnega utripa, potem glejte, kakšen je vaš najnižji srčni utrip, ko še lahko vzdržujete solidno hitrost. Če vas prehiti nekdo, ki je hitrejši, se mu nalepite na zadnje kolo – voziti v enakomernem ritmu ne pomeni, da sem ter tja ni potrebno pospešiti.
Z vožnjo v enakomernem, a ne počasnem ritmu, se bo vaše telo začelo prenavljati odznotraj navzven. Povečali boste sposobnost krvno-žilnega sistema in izboljšali vzorce in vrednosti srčnega utripa in dihalnih sposobnosti. To je še zlasti pomembno na začetku kolesarske sezone, saj se takrat postavlja temelj za vse leto.
Na začetku sezone je treba čim prej zaključiti z izborom opreme, ki jo boste uporabljali v sezoni. Če se na kolesu ne boste dobro počutili, potem ne boste prišli daleč. Opremo preizkušajte na treningih in ne na prireditvah oz. tekmovanjih. Pomembni deli so sedež, čevlji, pedala, krmilo, in seveda to, kako je vse nastavljeno. Tudi o tem smo in bomo pisali v Poletu. Morda na tem mestu še enkrat lahko priporočimo po našem mnenju najbolj koristno slovensko knjigo za rekreativne kolesarje. Človek na biciklu. Napisal jo je Gorazd Penko, nekdaj vodja rekreativnih ekip, ki so nastajale pri Poletu, in nekakšen oče nove Franje. Je tudi ustanovitelj in vodja prve ženske slovenske poklicne ekipe.
Zavedajte se, da je našteta oprema, ki vam paše na vožnjah, dolgih 40 do 80 kilometrov, lahko po devetdesetem kilometru tak sovražnik, da si tega ne morete niti zamisliti. To pa pomeni, da bo kdaj treba z novo opremo tudi na daljšo vožnjo, kajne?
Prehrana. Malo se nam že sanja, kako pomembna je, mislimo na jesti in piti na kolesu. Na dolgih vožnjah boste najlažje ugotovili, kakšen način prehrane vam najbolj odgovarja, in kakšna hrana, seveda.
Divjanje s prazno plastenko za glavnino, ki vam uhaja, je samomorilsko početje in znak zmanjšane inteligence. FOTO: Blaž Samec
Karkoli že jeste mora iti v vaš zadnji žep na kolesu ali torbico na okvirju, dobro mora zdrseli po grlu, ponuditi vam mora dovolj energije, ki mora v vas prihajati enakomerno (nobenih »šusov«, kot je to pri nekaterih gelih, ko sladkor preide v kri), ves čas pa morate biti dobro hidrirani. Največkrat gre v žepe dovolj hrane in v plastenke dovolj pijače za sto kilometrov – če pa boste ocenili, da vam bo hrane in pijače zmanjkalo, pa se že pred vožnjo odločite, kjer se boste ustavili in obnovili zaloge.
Na Maratonu Franja BTC City je za okrepčila zelo dobro poskrbljeno, vendar je tam lahko na voljo hrana in pijača, ki je niste vajeni, in vam morda ne bo všeč. Izkušeni biciklisti imajo v žepih in torbicah posebne športne energijske ploščice, na kolesu pa v dve plastenki z vodo, tako da jim ni treba jesti druge hrane, kot jo poznajo. Polni plastenki pa pomenita tudi manj potrebe za ustavljanje na okrepčilnih postajah – no, mi bi to vseeno priporočili zato, da se malo odpočijete, zberete, osvežite, nadihate, predvsem pa oskrbite s tekočino.
Divjanje s prazno plastenko za glavnino, ki vam uhaja, je samomorilsko početje in znak zmanjšane inteligence.
Pri nas kolesarjih je to kar pogost pojav – in iz njega smo se nekateri veliko naučili.
Vsekakor naj bo hrana, ki jo imate s seboj, taka, da se bo v ustih, tudi s pomočjo vode, hitro stopila. Veliki kosi hrane in naporno dihanje – ne, ne gre skupaj. Zaletelo se vam bo, zelo verjetno boste ob tem še koga podrli, ko vas bo zagrabil strah, ker za nekaj hipov med vožnjo ne bo dovolj zraka, vi pa na to niste bili pripravljeni.
Jesti in piti je treba počasi, po malem, pa bo.
