Marjan Bolhar – borec v pravem pomenu besede
WAKO kickboxing je najmočnejša kickbox organizacija na svetu, edina priznana s strani Olimpijskega Komiteja, organizacija, v kateri nastopajo borci iz 135 držav. Med njimi se za več kot uspeh in slavo bori Marjan Bolhar, mož, oče dveh fantov, borec, poklicni gasilec, človek, ki mu v mirovanju srce na minuto udari 41-krat, dvakratni dobitnik bronastega odličja iz svetovnih prvenstev, medicinski čudež in poosebitev pravega borca na vseh življenjskih nivojih.
Antalija, turistična destinacija na jugu Turčije, je leta 2013 gostila SP v kickboxu pod okriljem organizacije WAKO. Marjan Bolhar ni nikoli skrival svojih ciljev in želja, zato je bilo celotni odpravi že pred začetkom turnirja jasno, da bo napadal ultimativno nagrado, zlato medaljo. Vsi treningi, vse bolečine, odrekanja, solze in neprespane ure se morajo obrestovati, mar ne? Tako je kazalo, vse do borbe z Italijanom Ginaluco Monnijem, proti kateremu si je Bolhar med neumornim bojem potrgal kolenske križne vezi … in zmagal. Ja, zmagal v solzah, in to s poškodbo, ki za mnoge športnike pomeni konec kariere. Seveda je kasneje ob posvetu z zdravniško službo in slikanju ugotovil, da je zanj prvenstva konec in da se je za zlato odličje njegov naslednji nasprotnik boril brez polfinalnega koraka na tatamiju.
Nesrečno prvenstvo pa je vseeno imelo dokaj zadovoljiv konec, saj je Marjan Bolhar dobil nagrado za najboljšega borca na prvenstvu v vseh kategorijah, kar si še vedno šteje kot največji uspeh v njegovi karieri.
Dejstvo, da je 38-letni Domžalčan utrpel resno poškodbo kolena, ga ni ustavilo pri nadaljnjih pripravah, saj je še vedno vzdrževal formo z dvema treningoma na dan, pa čeprav se je lahko gibal le omejeno. Ker pa je usoda želela preizkusiti njegovo voljo in željo, pa si je na enem izmed treningov za nameček potrgal kolenske vezi še na drugi nogi. Kaj pa zdaj?
Operaciji sta bili neizbežni in njegova odsotnost na domačem evropskem prvenstvu v kickboxu, ki se je lani odvil v Mariboru, prav tako. Na dan pred prvo operacijo kolena, ki jo je opravil poletov sodelavec as. mag. Klemen Stražar, dr. med., je Marjan odšel na trening, kajpak. Zadnji treningi pred operacijo so izgledali tako, da je čepel na zadnjici z razkrečenimi nogami in krepil udarce z zgornjim delom telesa. Operacija desnega kolena je bila uspešna, a kaj, ko se je moralo zopet zalomiti. Ker zavarovalnica ni krila stroškov druge operacije, je bil Bolhar na začetku letošnjega leta primoran prodati svoj avto, dodati še nekaj sto evrov in »popraviti« drugo koleno. Svetovno prvenstvo 2015 v Beogradu se je namreč približevalo in ekstremna želja ga je gnala tudi do točke, kjer se razum za običajnega človeka začne megliti, a zanj je bilo vse jasno od prvega dne. Pri rehabilitaciji po dveh operacijah v dveh mesecih, mu je s svojim neprecenljivim znanjem in izkušnjami pomagal dr. Mitja Bračič, s katerim še danes sodelujeta in, kot pravi Marjan, je zaslužen, da ga je postavil nazaj na noge, za kar mu je neizmerno hvaležen.
Leto 2015 je podredil rehabilitaciji in oktobrskem nastopu na svetovnem prvenstvu v sloviti beograjski dvorani Pionir, ki je sicer videla že nešteto vročih košarkarskih obračunov svojih domačinov, Crvene Zvezde in Partizana.
Tokrat se je zdelo, da ga ne more ustaviti nihče. Še dan pred odhodom v Beograd, je kot poklicni gasilec kot prvi prispel na prizorišče grozljive prometne nesreče in v rokah držal fanta, ki se je boril za življenje. Sam pravi, da so njegovi poklicni kolegi izjemni, ne samo zato, ker so mu v preteklosti ob nastopih na tekmovanjih in odsotnostih znali pomagati in stali ob strani, ampak tudi, ker gre za preproste ljudi, ki cenijo življenje in prijateljstvo.
Že pred začetkom prvenstva v Beogradu je naznanil, da bo to njegovo zadnje veliko tekmovanje in da se od profesionalnega ukvarjanja s kickboksom poslavlja.
Četrfinale. Žreb mu je namenil morda prvega favorita v za zmago v kategoriji do 74 kilogramov, domačina Stefana Janjatova. Tri runde fantastične borbe na beograjskem tatamiju in borba za odličje, namreč z zmago bi se tekmovalec že uvrstil v polfinale, kjer je vsaj bronasto odličje že zagotovljeno. V drugi in tretji rundi se je borba stopnjeval, vse več danih in prejetih udarcev na obeh straneh, srb pa je seveda vedel za obe operaciji kolena, zato je svoje udarce z nogo usmerjal prav v te predele Bolharjevih nog. Bolhar je bil močnejši v praktično vseh pogledih in tudi zato je po zadnji sekundi borbe v efektu in veselju zavpil: »Slovenija!«, saj je, kot pravi, takrat začutil neverjetno pripadnost in ponos, obenem pa vedel, da je premagal svojega nasprotnika in se uvrstil v polfinale.
Adrenalin je še vedno krožil po žilah Domžalčana, ko se je opotekel do stranišča in bruhal. Nekaj, kar se je zdelo tisti trenutek nepomembno, se je kasneje izkazalo za usoden pokazatelj resne poškodbe. Zaradi slabega počutja in ravnotežja ter bolečine v ušesu se je po borbi posvetoval z reprezentančnim zdravnikom in selektorjem, kasneje pa v bolnišnici ugotovil, da si je med borbo s srbskim predstavnikom v četrtfinalu poškodoval notranje uho, kar je zanj zopet pomenilo konec prvenstva.
Tretje mesto in bronasta medalja, ki se je svetila kot zlato, saj je bilo jasno, da bi se mu Makedonec Dimitar Gjorgijev, kasnejši svetovni prvak, težko zoperstavil, njemu in želji po najvišjem mestu in zlatu, ki ga je obljubil svoji mami na smrtni postelji.
V času pisanja tega prispevka sem s strani Marjana Bolharja prejel elektronsko sporočilo v katerem se opravičuje, da je napovedal slovo od kickboxa, saj se je po posvetu s svojo življenjsko sopotnico Marjano odločil, da temu ne bo tako in da bo obljubljeno zlato skušal vzeti naslednje leto na evropskem prvenstvu in leta 2017 na svetovnem. Želja in obljuba sta zopet premagali razum.
Mami se smeji.
