Marjan Fabjan: Ko mehka pot postane popoln uspeh

Pisanje v prilogi Polet je bil vsekakor izziv. Hkrati pa priložnost, da sem pri sebi naredil nekakšen rezime, povzetek vsega, kar najbolje znam – torej učenje juda.

Objavljeno
27. december 2019 08.17
Posodobljeno
27. december 2019 08.36
Marjan Fabjan, trener Juda. Foto: Tomi Lombar
Marjan Fabjan
Marjan Fabjan
Ampak to bi bilo nezanimivo in neizvedljivo, če ne bi imel ob sebi ljudi, najprej malčkov, ki se prelevijo v mladostnike in potem kot člani postanejo prav zares del tvojega vsakdanjega življenja. Kdo bi si mislil, da bi iz naših skromnih razmer, s katerimi sem entuziastično začel v devetdesetih skupaj s prijatelji, prišla takšna zgodba, kot jo pišem danes. Verjetno boste rekli, ja, ampak danes je drugače, vse je na voljo, ni treba improvizirati. Po svoje drži, ampak vseskozi vzdrževati raven oziroma jo dvigovati je ob vsej konkurenci dosti težje kot nekoč.



Prav neverjetno, ampak globalizacijo v športu močno čutimo, pa vendar jo pozdravljam. Omogoča nam, da k nam pridejo velika imena, močne ekipe, ob katerih se samo krepimo. Nikoli nisem skrival, kaj se dogaja v mojem doju, in tega tudi zdaj ne počnem. Moje edino merilo je trdo delo.


Tisti, ki je goro prestavil, je začel z drobnim kamenjem (kitajski pregovor)

Rad bi poudaril, da je vsak vrhunski šport naporen in vrhunski judo ni nobena izjema. Če se tekmovalec ali tekmovalka popolnoma ne prepusti športu, je težko pričakovati uspeh. Samo tisti, ki so pripravljeni žrtvovati vse za dosego cilja, bodo uspešni. Racionalno je stvar čisto preprosta – večja obremenitev, več moči, več možnosti, vendar brez prave motivacije ne bo šlo. Z leti sem ugotovil, da mora dober trener najprej verjeti vase, šele nato lahko to prenese na varovanca. Skupno delo torej primarno temelji na zaupanju – eden vodi, drugi to upošteva in se bori.

Najuspešnejši ljudje se ne zmenijo za splošno prepričanje in tvegajo. Njihove zgodbe govorijo o prelomnih trenutkih in drznih odločitvah, o velikih tveganjih, ki so jih sprejeli in zaradi katerih jim je uspelo. (Larry Osborne)

Priznam, v tej misli se kar najdem. Veliko neprespanih noč, intenzivnega razmišljanja, odsotnosti je bilo treba, da danes smo, kjer smo. Ampak – ničesar ne bi spremenil, vse se zgodi z razlogom in ob pravem času – v to globoko verjamem. Ko je Urša Žolnir v Atenah 2004 dobila bronasto olimpijsko odličje, je to za mnoge pomenilo nekaj neverjetnega, čudež, midva pa sva vedela, da sva garala za to s točno določenim ciljem – in ga tudi uresničila.

image
Na sliki Marjan Fabjan in Urška Žolnir .Foto Leon Vidic


Leta 2008 je Peking izstrelil bronasto olimpijko Lucijo Polavder – nihče ne bo pozabil njenega boja z dvakrat širšo in večjo nasprotnico, vendar pravilna tehnika lahko užene katero koli fizično premoč.

Uspeh smo kronali leta 2012 v LondonuUrška je postala prva Slovenka z zlato olimpijsko kolajno v individualnem športu. Nadaljevali smo v Riu de Janieru leta 2016, kjer smo slavili dvakrat – zlata olimpijka Tina Trstenjak in bronasta olimpijka Anamarija Velenšek.

Vsa dekleta so bila neumorna; neumorna v želji, da nekaj dosežejo, in neumorna v delu in predanosti, da to uresničijo. Ob taki energiji ni težko ustvarjati uspehov. Sam pa gledam na to sicer čisto preprosto in racionalno – uradno smo v zadnji fazi priprav za olimpijsko sezono 2020, a verjemite, za nas so se priprave začele že teden po vrnitvi iz Ria. Vrhunski šport zares ne pozna počitka, samo delo, zato je pomembno, da ga pravilno razporedimo – sistematičnost je pri tem ključna.

Tako se torej v klubu kalijo uspešni zmagovalci, mirno lahko zapišem, da smo prava klubska družina. Zelo smo povezani – skupaj se veselimo ob uspehih, skupaj se kregamo, skupaj smo žalostni, ko uspeha ni. Takrat se še bolj povežemo in, saj veste: Sreča spremlja pogumne. (Vergil)

V decembru tradicionalno pripravimo tudi judo zaključek – trudimo se obdariti vse naše člane in se malo poveseliti. Naj v tem  času ne zmanjka časa za druženje, toplo besedo in srčen nasmeh – to vam iz srca voščim skupaj z varovankami in varovanci Judo kluba z’dežele Sankaku Celje.