Milan Eržen: Zgodba o človeku, ki je v Slovenijo pripeljal Ironmana

I FEEL SLOVENIA IRONMAN 70.3 Slovenian Istria
Fotografija: ni podpisa
Odpri galerijo
ni podpisa

Vse do 23. septembra 2018, ko bo Slovenija v Kopru gostila prvo Ironman polovičko, bo Polet, tudi na spletu, predstavljal posameznike, ki so tako ali drugačne povezani z zgodovinskim triatlonskim trenutkom pri nas. In ker se vse zgodbe začenjajo na začetku, je prav, da jo tam začnemo tudi mi: po skoraj tridesetletnem prizadevanju pripeljati serijo Ironman v Slovenijo je to uspelo nekomu, ki v resnici s triatlonom ni neposredno povezan. Milan Eržen je namreč nekdanji novomeški kolesar in  reprezentant, kasneje pa trener, menedžer in funkcionar, ki se je leta 2013 vsaj začasno preselil v Bahrain, s triatlonom pa ni bil povezano niti s svojim tamkajšnjim začetnim delovanjem. V petih letih in skupaj z zanimivimi ljudmi pa mu je uspelo tisto, o čemer je Slovenija do zdaj le sanjala.


Milan Eržen je 46-letnik, ki je pri 13. letih začel in pri 31. končal svojo uspešno kolesarsko klubsko in reprezentančno kariero in jo takoj nadaljeval kot športni direktor in trener v novomeškem klubu Adria Mobil. Po uspešnem delu je po dobrem letu postal tudi t. i. agent nekaterih kolesarjev, pred petimi leti pa je dobil ponudbo za delo v Bahrainu. Z delom v Bahrainu je ustvaril zgodbo, kateri danes pravzaprav tudi sam težko verjame. In katere eden od letošnjih vrhuncev bo tudi polovični Ironman septembra v slovenski Istri. 


MILAN ERŽEN, KOLESAR IN TRENER V KOLESARSKEM KLUBU ADRIA MOBIL

Začniva pri vašem kolesarstvu. Zakaj ste postali kolesar, je (bil) ta šport v Novem mestu tako popularen, ste imeli vzornika? Kako se spominjate svojih športnih začetkov?

»Leta 1985 so bile v Novem mestu Balkanske igre. To je bil za tiste čase vrhunski dogodek, na katerem je Sandi Papež osvojil zlato medaljo v cestni vožnji in srebrno v ekipni vožnji. Sandi je bil ikona dolenjskega, tudi slovenskega in takrat jugoslovanskega kolesarstva in njegova popularnost me je pritegnila. Sam sem se že kot otrok ukvarjal s športom, predvsem z atletiko, a v resnici je bilo in je še danes kolesarstvo prvi šport v Novem mestu.
Zaradi svojih že športnih predispozicij sem hitro napredoval in v kategoriji pionirjev A zmagal 20 od skupno 22. dirk v sezoni. Tekmoval sem skupaj z Bracotom, urednikom spletnega Poleta, ki je pred kratkim zapisal, da je takrat v pionirskih časih v zadnjem delu dirke vedno mimo prišel en mali in črni kolesar.  No, to sem bil jaz … Takrat smo bili res odlična generacija: Gorazd Štangelj, Uroš Murn, Vladimir Miholjevič in Bogdan Fink. Skupaj smo odraščali, bili smo  prijatelji. In še zdaj, več kot 30 let po tem, smo še vedno prijatelji, z Gorazdom in Bogdanom danes tudi sodelujemo v ekipi. Meni osebno veliko pomeni, da uspeš obdržati vezi čez celo življenje.«

ni podpisa
ni podpisa

Milan Eržen (skrajno desno), kot mladinec...


Po končani kolesarski karieri ste postali trener: od kod želja po tem, da bi v športu, ki ste ga že sami spoznali tako rekoč do popolnosti, vodili tudi druge kolesarje?

»Še ko sem sam tekmoval, sem že delal programe treninga zase, pa tudi za nekatere druge kolesarje. Trenerski poklic me je vedno navduševal. Hkrati pa so se v tistem času v našem takratnem klubu Krka zgodile spremembe, v kolesarstvo je vstopila Adria Mobil, s tem pa so se spremenile tudi pozicije v klubu. Z Bogdanom Finkom sva bila primorana čez noč prevzeti klub in ga spraviti iz rdečih številk. Poleg kluba sva prevzela tudi Kolesarsko dirko po Sloveniji. Štiri leta sva garala in vzpostavila dobre temelje, z dobrim sponzorjem. In ne nazadnje je klub še zdaj vodilni, in tudi sponzor ostaja.

Takoj, ko sem nehal tekmovati, sem uvedel načine treninga, ki so bili za tiste čase kar nesprejemljivi: na treningu sem namreč želel ustvariti pogoje, ki so bili kar se da podobni tistim na tekmi, torej take, ki iztisnejo iz kolesarja maksimum. Tako sem že kot trener Janija Brajkoviča, Tomaža  Noseta, Jureta Zrimška in drugih uvedel t. i. trening vožnje za motorjem in za avtomobilom v klanec, ki sta omogočala hitrejšo vožnjo kolesarja, in t. i.  višinski trening. In čez petnajst let vidim, da je to še zdaj trend, ki se drži.
Šele kasneje, ko sem bil trener že kar nekaj let, so mi vsi rekli, da sem genij za to, kako narediti težek trening še težji?! Kar nekaj zgodb je na to temo. Jani Brajkovič, s katerim sva se leta 2004 pripravljala na Svetovno prvenstvo v Veroni, na katerem je kot prvi Slovenec osvojil naslov svetovnega prvaka v kronometru, mi je čez leta  povedal, da mu je po treningih, ko je prihajal nazaj v hotel, pogosto šlo na jok, tako je bil utrujen.
Tudi pred samo dirko, tem kronometrom v Veroni, sva imela povsem svojo taktiko. Kronometer je 1,5 km potekal po ravnini, potem pa je sledil 2 km dolg klanec. Že tako sem bil zmeraj mnenja, da se mora kolesar ogrevati do tik pred štartom, največ do minute do štarta, na taki progi pa toliko bolj. V Veroni smo bili prvi, ki smo imeli na štartu svoje valje, ostali tekmovalci so z ogrevanjem končali deset minut pred štartom. In ko je Jani postal svetovni prvak, je že naslednji dan na štartu imel svoje valje tudi npr.  Kazahstanec Aleksander Vinokurov, ki je kasneje leta 2012 v Londonu postal olimpijski prvak. Danes imajo valje na štartu vsi, vsi se ogrevajo do največ dve minuti do štarta.

ni podpisa
ni podpisa

Milan danes...

Vedno sem iskal nove poti. Takrat, ko še ni bilo sodobnih športnih ur,  me je zanimalo, kako bi lahko kontroliral utrip kolesarja, ko sem zraven na motorju. Ker nisem našel rešitve, sem pisal na Finsko v tovarno Polar, če obstaja takšen sistem. Odpisali so mi, kje sem slišal za tovrstne možnosti, pa sem jim povedal, da nikjer nisem slišal za to, ampak da se mi zdi pomembno za boljše izvajanje treninga. S Finske so mi poslali vzorčni model postaje za prenos srčnega utripa na štiri metre, z dvema antenama, eno za  kolesarja in eno za motorista. V resnici je bil to začetek športnih ur, ki podatke prenašajo brezžično oz. wirelles. Z ekipo Adria Mobil smo dosegli lepe uspehe: Jani Brajkovič je bil svetovni prvak v kronometru v kategoriji do 23 let, zmagali smo večino največjih dirk v tej kategoriji. Pred tem je bil na primer uspeh, če se je slovenski kolesar uvrstil med prvih deset, mi smo dirke zmagovali. Tomaž Nose je bil dvakratni zmagovalec dirke Po Slovenij. Uspelo nam je ustvariti generacijo, ki je bila vrhunska, kar dokazuje tudi podatek, da je kar enajst kolesarjev Adrie Mobil šlo med profesionalce.«


So bile te posebnosti, ki ste jih že takrat vpeljevali v trening kolesarjev, posebnosti nasploh ali ste sledili nekim splošnim pristopom treniranja v kolesarstvu? Ali se tak način treniranja uporablja v še kakšnem drugem športu oz. zakaj se v kolesarstvu?

Razlika med mano in drugimi trenerji je bila, da drugi niso stremeli k maksimalnim treningom, ampak k manj intenzivnim pogojem kot pa so na tekmi. Ostali trenerji so npr. za atleta, ki tekmo odteče npr. v desetih sekundah, na treningu ustvarjali pogoje za sekundo in pol počasnejši tek, torej v počasnejšem tempu.  Sam pa se s tem ne strinjam, prepričan sem, da lahko telo za tekmovalni ritem pripraviš le na treningu.  A to je bil le moj pristop, takrat sem vse sam delal. Vendar sem še danes prepričan, da so ti pristopi pravilni.
Bil sem tudi eden prvih, ki je uporabljal merilec moči, t. i. wattmeter. Leta 1984, 1985 smo za merjenje učinkovitosti treninga uporabljali le merilec srčnega utripa, heart rate, čeprav ni bil optimalen, saj je zmeraj malo zamujal. Danes si ne znam predstavljati, da bi kolesar treniral brez wattmetra. Že konec osemdesetih pa smo tudi skupaj z legendarnim dr. Radojem Milićem izvajali testiranja z določanjem laktatnega praga, vendar smo delali v naravnem okolju, v naravi, kjer so pogoji čisto drugačni, a enaki tekmovalnim.

ni podpisa
ni podpisa

Milan v srednji vrsti sedi levo


Na kakšen način ste prihajali do teh pristopov, kje ste dobivali rešitve za vaše za tiste čase zahtevne treninške pristope?

Verjetno je k temu botroval tudi moj karakter. Nikoli me ni bilo sram vprašati, velikokrat sem znal sam poiskati odgovore, bodisi na spletu bodisi pri ljudeh. Če imam priložnost, jo z veseljem izkoristim, se z nekom pogovorim. Tako sem že pred leti spoznal Paola Slonga, trenerja Italijana Vincenza Nibalija, ki je danes v naši ekipi. Že takrat sem z njim ustvaril kontakt in ga vprašal, česar nisem vedel. Zanimivo je, da mi je včasih povedal le malenkost, do zaključkov sem prišel potem sam. Leta 2008 mi je npr. pokazal gonilko, ki ni bila fiksna in so jo kolesarji uporabljali za trening popolnega obrata. Sam sem mu pokazal sliko iz leta 2003, torej pet let prej, ko sem jo že naročil iz Amerike. Poznal sem jo pred njim. Veliko časa sem preživel na internetu in iskal rešitve.
Tudi glede višinskih treningov sem sam odkrival morebitne prednosti. Leta 2003 sem skupaj s kolegom investiral svoj denar v dve višinski sobi, ki smo ju naredili s podjetjem z Nizozemske. Za tiste čase je bila  to znanstvena fantastika in odkrivali smo jo skupaj  s kolesarji, saj smo šele v procesu treniranja iskali boljše pogoje za trening. Po dva kolesarja smo namestili v različne pogoje in jih čez en mesec primerjali. Ena dvojica je šla skorajda peš, druga pa je bila sposobna vrhunske vožnje in šele tako sem našel pravilen sistem, ki je odgovarjal našim kolesarjem.«

Naslov drugega dela Erženove zgodbe, ki jo boste kmalu lahko brali je: MILANOVA SELITEV V BAHRAIN.... V Bahrainu živi moj prijatelj Maročan Khalid Boulami, dobitnik bronaste medalje na 5000 m na Olimpijskih igrah v Atlanti 1996. Ves čas od takrat sva ostala v dobrih odnosih in prav on me je leta 2012, ko sem bil še športni direktor v Adrii Mobilu, povabil v Bahrain....

 

Več o zgodovini kolesarskega kluba Adria iz Novega mesta si preberite tu!

Milanovo drugo zgodbo si preberite tu

In še tretjo

 

Več iz te teme:

Komentarji: