Moje tretje rojstvo: preživel sem korono

Mariborčan, je zagrizen ljubiteljski športnik in, kar v naši zgodbi ni povsem nepomembno, je tudi dolgoletni zvesti bralec Delovih edicij. Poleta, vedno. V Novicah ali Delu, samo da ga dobi, pravi.

Pred dnevi se je na moji zasebni pošti pojavil zapis, ob katerem človek niti malo ne ve, kaj naj reče. Če sploh naj ...
»Danes sem po 14. dneh prišel iz bolnice. Imel sem korono. Danes sem negativen. Zdravnica je rekla, da sem bil na robu. Rešila so me velika, predihana pljuča, da imam ogromno glikogena v mišicah in nadpovprečna kondicija za moja leta, in seveda je bila tudi odločilna pomoč od zgoraj. Želim tebi in tvojim najdražjim blagoslovljene velikonočne praznike. Lp Karli Veber.«

Karlija poznam preko elektronske pošte kot bralca, slišiva se, poredko, enkrat sva se videla, tudi zapisal je že za nas svoje misli o teku. Da bi ga življenje zgolj božalo, ne drži, in ob tem naj povem, zakaj je v naslovu »Moje tretje rojstvo.«

Dovolil je, da to pojasnimo. Njegovo prvo rojstvo je bilo, ko se je rodil. Drugo rojstvo je bilo, ko se je pri 27-ih letih šel zdravit zaradi alkoholizma, in od takrat do danes uspešno abstinira. Tretje rojstvo je življenje po prestani bolezni, korona virusu.
»Karli, bi napisal?«.
Bi.
Besedila vsebinsko in slogovno nismo nič spreminjali.

 

Petek, 20. marec

Pridem iz službe in ker je vreme lepo, se odločim, da grem na trening, ki ga imam napisanega v planu. Kljub vsemu sem se odločil, da bom nadaljeval s treningom za maraton Treh src, čeprav se je že slutilo, da ga letos ne bo. Trening začnem, kot je napisano. Počasni kilometer kar gre, hiter kilometer je za 10 sekund počasnejši, pa počasni kilometer je dober, hitri kilometer je sedaj že za 15 sekund počasnejši ... Razmišljam, če je kriva utrujenost, ali je narobe kaj drugega. In tako spet: počasni kilometer je dober, hitri pa enak kot počasni. Odločim se za bližnjico domov. Osmi in deveti kilometer po 6 minut, čisto sem zdelan. Pa to ni normalno. Zvečer imam že temperaturo 38.



V soboto zjutraj odhitim po najnujnejših nakupih in takoj domov. Vročina 38,5, jesti ne morem nič, gre mi na bruhanje. Celo noč hodim na wc in nazaj. V nedeljo dopoldan grem na testiranje za korona virus. Popoldne mi sporočijo, da je test negativen, in grem iz samoizolacije. V ponedeljek v službo sporočim, da bom imel letni dopust, bris pa da je bil negativen. Ker se stanje ni izboljšalo, sem šel v ponedeljek k zdravnici. Vzeli so mi kri in dobim antibiotik. Vročina ne pade pod 38,5, slabost je vedno hujša.
Tako se mučim do četrtka, 26. marca.

Takrat pokličem in se najavim na test za korona virus. Povem jim, da sem bil v nedeljo negativen. Sprejelo me je zdravstveno osebje, ki je bilo zelo prijazno in dobre volje. Znali so tudi povedati kakšno pozitivno stvar. Ko so mi vzeli bris, kri in slikali pljuča, so rekli, da lahko tam počakam ali grem domov, da me obvestijo o brisu. Dobil sem tudi infuzijo. Po infuziji sem se počutil dobro. Zdravniku pravim, sedaj bi lahko opravil kar kakšen trening na 10 kilometrov.... Vem, da ne zmorem, a se oba smejiva moji šali.
Popoldne me pokličejo, povedo, da je bris pozitiven in da naj pridem v bolnišnico. Spakiram osnovne stvari in sin Filip me odpelje do bolnišnice. Počakam na protokol sprejema za bolnike, okužene s korona virusom, saj se mora zdravstveno osebje posebej obleči in nadeti maske, da jih ne okužimo.




Odpeljejo me v sobo za tako imenovano samoizolacijo. Pet postelj. Dva bolnika sta še precej starejša od mene in ne kaže jima dobro. Večerjo sem na svoje presenečenje pojedel. Noč pa je bila polna bujenja, ne spanja, ampak slabosti. Vsi me sprašujejo, če težko diham. Razlagam jim, da nimam problemov z dihanjem, niti ne kašljam, ampak imam visoko vročino in gre mi na bruhanje. Drugo jutro obvestim odgovorne v podjetju, da imam korona virus. Vsi sodelavci, ki so bili v stiku z menoj, morajo za 14 dni v samoizolacijo.
Zbudim se zjutraj ob 6. uri, čas za osebno ureditev, zajtrk in odhod v službo. Tako bi naj bilo ...

Gledam v strop, se premetavam, poskušam z mobitelom na FB. Nič novega, grem na druge spletne strani. Povsod same slabe novice. To me bo spravilo v depresijo. Zaprem mobitel in čakam na zajtrk. Ko odprem posodo, mi gre na bruhanje, zletim na wc in poskušam bruhat. Samo mučenje, saj nisem nič jedel.

Pride vizita in spet ali slabo diham, kašljam? Povem jim, da imam le temperaturo 39 in mi gre na bruhanje. Zdravstveno osebje je izredno prijazno in požrtvovalno. Premalo jih je, delajo po 12 ur skupaj. Jim povem, da jih razumem, ker je tudi moja žena kot zdravstvena delavka delala po 12 ur. Trikrat na dan da si naj izmerimo temperaturo, pritisk, količino kisika v krvi in utrip. Pred kosilom oba gospoda odpeljejo, verjetno na intenzivno.
Sedaj sem sam v sobi.

Dobim infuzijo, ampak tudi kosila ne spravim vase. Sedaj sem sam v pet posteljni sobi. Zaspim in ne vem kaj bi. Slabo mi je vedno bolj, vročina ne pade.
Potem prideta dva nova pacienta s korona virusom. Eden je nekaj let mlajši od mene, drugi pa dobrih dvajset let mlajši.
Sem rekel, no, sedaj smo trije »koroneki.«

Začnemo se pogovarjati, ampak jaz med tem spet zadremam. Zbudita me za večerjo. Osebje, ki hodi v našo sobo, od zdravnice, medicinskih sester, čistilke, vsi so tako zadekani kot kakšni astronavti. Rečem, da ne morem nič jesti, ker mi hrana smrdi in spet letim bruhat. Edino, kar spravim vase, je voda. Vsak večer me je poklicala žena in tudi drugi štirje otroci.
Dobili smo še enega koroneka, tako da smo sedaj štirje. Vsak dan mi je bilo huje. Dan enak dnevu. Čas nikamor ne mine, najhujše so noči, ko se prebudim vsako uro in potem ne morem zaspati.



Poskušam analizirati, kje sem se lahko okužil. Ne najdem odgovora ne kje in kako sem se okužil. Glava je težka, misli še težje.
Moja družina je o moji hospitalizaciji obvestila družinske prijatelje in so se organizirali. Začeli so verigo, da so vsak večer molili za moje zdravje. Bilo je organiziranih veliko maš za mojo ozdravitev.

Imam najboljšega šefa in najboljše sodelavce. Vsak drugi, tretji dan dobim sama pozitivna sporočila, kot: »Karli, ti boš zmogel, pretekel si veliko maratonov, tudi na tem maratonu ne boš odstopil, vem, da boš to premagal«.

Vprašali so me, če bi bil za poizkus, da bi jemal zdravila proti malariji in proti HIV. Seveda sem bil za to, samo da mi bo boljše. Izgleda, da sem slabo prenašal ta zdravila, ker so mi jih po treh ali štirih dneh ukinili. Meni je bilo vsak dan slabše. Slikajo mi pljuča - imam pljučnico. Na srečo je EKG zelo dober. Nič ne jem, samo pijem, dobim po dve infuziji na dan.
Mi koroneki se med sabo šalimo. Razlagam jim, kako sem pretekel kakšen maraton ali drugi tek in kaj se mi je lepega dogajalo. Tako nam čas do kosila, katerega sploh ne jem, hitreje mine.

Mine nekako do 16. ure, potem čas teče vse počasneje. Zaželel sem si radensko - kraljevi vrelec. Sestre so mi uslišale prošnjo in mi prinesle tri pol- litrske steklenice. Po zajtrku in kosilu so nam prinesle turško kavo. Še kava mi je smrdela.
Vedel sem, da mi je težko. Tri dni se nisem bril, nisem imel nobene volje. Tako sem oslabel, da še mobitela več kot dobro minuto nisem mogel držati v roki, tako sem bil slab. Tudi govoril sem težko. Pogovarjal sem se zvečer samo z ženo, nekaj minut, in sinom Davidom, ki živi s svojo družino v Ljubljani.



 

O ptici, ki se je naenkrat obrnila

Mislim, da je bila noč z 31. marca na 1. april ali noč kasneje. Vsako uro sem se prebujal. Potem zaspim in sanjam. Priletel je velik črn ptič, leti proti meni, a se naenkrat obrne in odleti. Zbudim se cel preznojen. Kaj je to bilo sedaj? Mislim, in si rečem, ta me ni odvlekel, ozdravel bom. Marsikdo bo verjetno rekel, da si izmišljujem, nakladam, fantaziram, a to je stvar posameznika.
Zjutraj sem prvič po desetih dneh pojedel pol zajtrka. Na viziti povem sobnemu zdravniku, da sem pa že nekaj jedel. Tega je bil zelo vesel. Spet mi vzamejo kri iz zapestja, boli za znoret, slikajo pljuča in vzamejo bris, naredijo EKG. Bris je pozitiven, pljuča tudi niso v redu. Toda sedaj jem vse tri obroke. Jem počasi, da mi ne bi bilo slabo. Izkušnja 14- dnevnega postenja po dr. Ruglju mi pride zelo prav.

Grem so obrit, ostali koroneki se mi smejijo in rečejo, no, da te vidimo, kako izgledaš obrit. Tako sem slab, da se naslonim na steno in se počasi brijem. Porabim veliko časa, vsaj meni se je tako zdelo. Ko pridem iz kopalnice reče sotrpin, da so že mislili iti gledat, če nisem kje omedlel.
Vsak dan sem že lahko pojedel vse tri obroke. Čutil sem, da mi gre na boljše. Tudi počutje je bilo vsak dan boljše. Zdravstveno osebje se je rado šalilo z nami. So rekli, da smo zelo pozitivne osebe.

V nedeljo je prišla žena na infekcijski oddelek, tudi ona ima korono. Strašno me je postalo strah, saj ima multiplo sklerozo in sedaj je dobila od mene še korono. Pri drugem odvzemu krvi so ji rekli, da ima v krvi protitelesa, kar je zelo vzpodbudno. Sobni zdravnik je zelo zadovoljen z njenim zdravljenjem. V ponedeljek sta odšla domov dva koroneka, ker sta imela bris negativen. Kako sem bil vesel za njiju! Ko sta bila doma, sta nam poslala slike po viberju, kako jesta pohano.

Stvar je namreč v tem, da sem razlagal, da ko bom doma, bom nabavil cela bedra in pojedel dve vroče pohani bedri in zraven pil mrzlo coca colo. Na ta račun smo se veliko presmejali. Na eni od vizit mi je zdravnica rekla, da mi gre na bolje, a da sem bil na robu. »Gospod Veber, rešila vas je vaša nadpovprečna kondicija za vaša leta, imate veliko pljučno kapaciteto in veliko glikogena.« Sem ji rekel, tole z glikogenom je tako, da ga telo uporablja, ko si že vso drugo energijo porabil. Tako se teče zadnjih 10 ali 8 kilometrov na maratonu.

Seveda sem imel veliko energije in močna pljuča, saj me je Borut Podgornik pripravljal na maraton. Želja je bila pod štiri ure. Lani mi je zmanjkalo za slabe štiri minute, tekel sem 4:03:45. Vsak dan sem obvezno bral na internetu Polet. Vedno je bil kakšen zanimiv članek, ki me je pritegnil in napolnil s pozitivno energijo. Primož, hvala za tvoje odlične članke. Šel sem v arhiv in jih nekaj našel. Bral sem jim na glas in smo se včasih do solz nasmejali. To rabiš, pozitivno energijo.


 

Sonce sije, toplo je. Uživam v vsakem koraku

V četrtek dopoldan so mi ponovno vzeli arterijsko kri, slikali pljuča in vzeli bris. S cimrom čakava na rezultat, a ga v četrtek nisva dočakala. Zadnjih nekaj noči sem dobil tableto za spanje in tudi to noč jo vzamem. V petek se zbudim malo po šesti uri. Malo pogledam na FB, če je kaj novega v športu. Zajtrk, kavica, čakamo vizito, ura se vleče. Ura je deset dopoldan, sobnega zdravnika še ni. Ob 10.15 vstopi naš zdravnik, kolegu reče, da lahko gre domov. Ves živčen čakam, da pride do mene. Ko pride do moje postelje, mi reče: »Gospod Veber, zdaj lahko greste na maraton, bris je negativen.«

Od sreče udariva v roko. Pokličem ženo in ji povem, da grem danes, na veliki petek, domov. Takoj začnem klicati sina, družinske prijatelje, svojega vodjo službe, ostale sodelavce... Želel sem iti domov s taksijem, da presenetim sina in hčerko, ki sta doma. A nikjer nobenega taksija, tako da pokličem sina Filipa, da pride po mene. Ko me pripelje domov, me zunaj pričaka hči Ana. Takoj reče:»Ata, kako ti slabo zgledaš.«

Se razpakiram, veliko stvari vržem kar v kanto za smeti. Potem se grem počasi stuširat, uredit, in sedem na kavč. Vidim kup pošte, položnice. Briga me v tem trenutku za vso to pošto. Grem počasi okoli hiše. Sonce sije, toplo je. Uživam v vsakem koraku. Zavem se, kako neprecenljivo je, če je človek zdrav. Ko pridem okoli hiše, me hčerka že kliče: »Ata, pridi počivat.«

Grem, ležem in uživam v svoji postelji. Pokličem ženo. Hudo mi je, ker je ona sedaj v bolnici. Upam, da se čim prej vrne in bova skupaj počasi šla na sprehod. Na koncu še posebej zahvala celotnemu zdravstvenemu osebju, ki je vse dni skrbelo za moje zdravstveno stanje.
                                                                                        
***
Sporočilo na zasebni pošti: »S hčerko s »sprehoda«. Naredila sva tri kilometre. Tako, dve minuti počasne hoje, minuta hitre hoje. Da sem se malo predihal. Dobro nama je šlo. Lepo bodi, Lp Karli.«
Ponosni nate, Karli! Vsi teki in vsa športna odrekanja so dobili svoj smisel.