Na nek način so skoki »prepovedana tema"

Smučarski skoki v Sloveniji predstavljajo veliko navdušenja. Šport, ki se je z velikimi začetnicami vpisal v našo zgodovino. Smučarski skakalci skozi celotno zimo poskrbijo, da smo lahko ponosni na naše fante in da smo lahko del te zimske pravljice. Nejc Dežman je eden izmed njih. Kranjčan, ki je leta 2012 postal prvi Slovenec, ki mu je v Erzurumu v Turčiji uspelo osvojiti naslov mladinskega svetovnega prvaka.

Kdaj ste začeli trenirati smučarske skoke in zakaj ste se odločili ravno za ta šport?
Začel sem že davnega leta 1998. Najprej sem treniral alpsko smučanje, kasneje pa so me rezultati Primoža Peterke, ki je v tisti sezoni zmagal skupni seštevek svetovnega pokala prepričali in premamili, da sem se preusmeril v smučarske skoke.

Vsi vemo in splošno znano je, da se morate kot vrhunski športnik marsičemu odreči. Pomembna je tako fizična aktivnost, kot tudi hrana. Kako pri vas izgleda jedilnik?
Čisto normalno. Jem skoraj vse, izogibam se le kruhu in krompirju, pri količini zaužite hrane pa sem nekoliko previden.

Nam lahko na kratko opišete kako poteka vaš dan med sezono?
Vstanem okoli 7. ure zjutraj in pojem zajtrk. Ponavadi imamo ob 9.uri trening iz katerega se vrnem okoli 12.ure, sledi kosilo ter malo časa zase in za počitek. Popoldan imamo med poletnimi pripravami včasih še en trening, če pa ne ga naredimo individualno (lahkoten tek in raztezanje, ravnotežje, itd.). Po popoldanskih aktivnostih pa imam spet čas zase, družino in prijatelje. Spat se odpravljam okoli 23.ure

Se vam zdi pomembno vzdušje v ekipi in na kakšen način poskrbite, da kljub tekmovalnosti in hudi konkurenci ohranjate prijateljstvo med kolegi iz reprezentance?
S sotekmovalci smo kolegi ne glede na tekmovalnost, saj skupaj preživimo 200 ali več dni na leto. Težko bi bilo shajati, če se med seboj ne bi zastopili. Ponavadi odigramo kakšno igro kart, se zabavamo z internimi šalami, tako, da smeha nikoli ne zmanjka.

Imeli ste kar precej problemov s poškodbami. Vemo tudi, da ste prestali kar hudo in naporno operacijo. Ste trenutno zdravi ali še čutite kakšne posledice?
Posledice sigurno čutim, kajti nikoli več verjetno ne bo enako kot je bilo prej.  Včasih čutim  bolečino, ki jo odpravimo z terapijami in masažo. Drugače pa sem zdrav in delam na tem, da kljub občasni bolečini treniram na polno, kot sem tudi pred poškodbo.

Nejc Dežman na državnem prvenstvu v Planici 13.Oktobra 2013.

Kako in na kakšen način se spopadate z neuspehi, z nihanji in padci?
Glede na to, da sem bil lani poškodovan, zdaj nekoliko drugače gledam na vse skupaj. Sigurno sem prve pol ure po neuspešnem skoku slabe volje, potem pa se hitro potolažim, da je vedno lahko še veliko slabše. Lani, ko sem celotno sezono spremljal le po televiziji so mi ravno reprezentančni kolegi z dobrimi rezultati dvignili motivacijo, da nadaljujem še bolj motivirano in odločno.

Kaj pa doma in v vašem zasebnem prostoru je tudi tam osrednja tema pogovora smučarski skoki, glede na to, da vemo da je vaša partnerica Katja Požun slovenska smučarska skakalka? (prejšnji teden je Katja smuči postavila v kot in zaključila skakalno kariero)
Ne. Na nek način so skoki »prepovedana tema.« Po treningu drug drugega vprašava kako je bilo in kako sva skakala, potem pa se več ali manj ukvarjava z vsakdanjimi stvarmi.

Kakšni so vaši občutki, ko gledate svoje dekle na skakalnici?
Ne vem, z zanimanjem pospremim kaj bo naredila na mizi in ponavadi kot kakšen »kavčar« pametujem, kaj je naredila narobe. Ni me strah zanjo ko skače.

In vaše mnenje o dekletih smučarske karavane? Ogromno se govori o ženskih skokih v smislu, da se bodo težko kadarkoli približale moškim smučarskih skokih?
Morda res nikoli ne bodo kos moškim, ampak to že zaradi fizičnih lastnosti. V zadnjih letih so precej napredovale, morda še celo bolj kot moški smučarski skoki, kar me zelo veseli.

Za konec se dotaknimo še Planice. Vsak, ki je imel kadarkoli možnost pogledati iz vrha v dolino je »zmrznil« in ob tem občutil strahospoštovanje do vseh, ki ste se kadarkoli spustili iz nje. Kakšni so občutki?
Tudi mi ob prvem skoku občutimo strahospoštovanje do naprave in kdor pravi, da ga ne sigurno laže. Navadiš se hitrosti, večjega upora pod smučmi in na koncu vikenda ni občutek skoraj da nič drugačen, kot na navadnih skakalnicah. V glavi pa poleg misli, da si na velikanki za vedno ostane pogled in neverjeten občutek, ko pod tabo navija »pol« Slovenije.