Naj kolesarski izlet: RÖG brevet 2019

Na poti smo bil že kar precej ur… postali smo žeji, pa tudi zelo, zelo lačni. Zaradi vseh težav se je zadeva zavlekla, prej tudi nismo iskali nekih gostiln, bencinskih črpalk, trgovin…

Objavljeno
18. oktober 2019 10.43
Posodobljeno
18. oktober 2019 11.05
Grad Riegersburg Foto: Dušan Dundek
Dušan Dundek
Dušan Dundek

Vremenska napoved nič kaj obetavna

 
Lani je solidno deževalo. In vsaj še dve leti prej… Kako bo letos? V začetku tedna pred brevetom je bila napoved, da dežja ne bo. Ker ima vrag vedno mlade, kakor temu pravimo, se je napoved z vsakim dnevom spreminjala in dva, tri dni pred začetkom točno napovedala, da bo deževalo. »Pa tou nemre bite istena!« sem si dopovedoval. Vsaj štiri, če ne pet let bo ravno na ta dan deževalo? Za prejšnji brevet se več ne spomnim, ampak letos je bilo vreme pred in po brevetu brez dežja, le sobota?
 
Pa se posvetimo rajši brevetu in vreme pustimo, da ga dela, kakor hoče, oni »zgoraj«. Na to ne moremo vplivati. Že v lanskem prispevku sem pisal, da smo se nekako zmenili, da letošnjo traso jaz  kreiram. V načrtu sem imel, da jo v dveh kosih s pomočjo navigacije prevozim in ugotovim morebitne napake, katere ravno pri aplikaciji bikemap niso redke. Pa nisem… in tekom vožnje smo združno ugotovili, da bi lahko bilo nekaj malega… drugače. Ker je bilo kar nekaj želja, kot npr. da se peljemo mimo Markovec in okoli Riegersburga, sem imel nekaj težav glede izbiranja trase, vendar sem bil na koncu vseeno zadovoljen.
 
Že zvečer pred brevetom se je vedelo, da nas bo štartalo največ šest ob sedmih prijavljenih. Žal je moral naš triatlonec Tomaž nekam po opravkih, prav tako stalni brevetovec Murek, vendar je slednji prijavo  že prej preklical. Z Igorjem sva bila na vezi in tuhtala, kako, če bo že zjutraj deževalo. Pa nekako kot lani: na štart prideva, potem bomo videli. Na samem štartu potem ugotovimo, da se breveta ne bo udeležil še nekdanji šef kluba Triglav Predanovci, tako, da nas je ostalo pet.
 
Direktorica Krajinskega parka Goričko je imela krajši nagovor, razdelila kartončke. Kakor lani, sem ga dal na isto mesto v torbici in pri tem pozabil, da voda pronica skozi zadrgo. Bil je razmočen lani… in je bil seveda letos. In kot po čudežu je ostal v enem kosu.
 

Tehnične težave že na začetku

 
Nekako so me sotrpini na začetku pustili naprej. Vreme ni bilo ravno idealno, vsak je imel na sebi kakšno vetrovko ali nekoliko toplejše oblačilo, saj je nebo nakazovalo, da se bo vsak čas vlilo. Tokrat je brevet potekal v obratni smeri urinega kazalca in sledil je zelo strm spust proti Kruplivniku in Radovcem. Vedel sem, da sem ga pri trasiranju pokronal oz. je to storila aplikacija bikemap.net, kajti usmerjeni smo bili po eni bolj stranski cesti v manjšo dolinico, kar sotesko ji lahko rečemo. Bolje bi bilo peljati nekoliko nižje in tam zaviti. Seveda sem traso preverjal na računalniku, ampak ko sem jo enkrat posredoval organizatorju, nismo več ničesar spreminjali.

Po tej dolinici proti Otovcem poteka kar lepa, valovita cesta. Ker je bilo še praktično jutro in še to tako bolj temno, ni bilo ravno nekega življa na ali ob cesti. Seveda sem na prvem resnejšem vzponu zaostal… To pa ni bila edina težava že na začetku. Miranu je  začela puščati zračnica, prispemo gor v Vidonce in se ustavimo na nekem parkirišču ob gostilni. Miran je začel menjavati zračnico pred nami, torej »uka željnimi učenci«.

image
RÖG brevet - 2019. Foto: Igor Železen

 
Pot nas je naprej vodila proti, kakor jaz pravim »prekmurskemu Vršiču«, ki je kot neki prelaz… Za Prekmurje leži t. i. Križarka »impozantnih« 412 metrov nad morjem. Se smejali ali ne… pri nas je to tako visooooooooooooookoooo. Traso sem zanalašč speljal v dolino pri Boreči, kajti nekaj kilometrov naprej smo prispeli do zanimivega spomenika, izgleda kot preluknjana žoga, vendar je to v bistvu spomenik balonarjema oz. dvema Belgijcema, katera sta davnega leta 1934 tu morala zasilno pristati. Takrat je bila to senzacija, obstaja tudi nekaj slikovnega materiala glede tega dogodka, vendar o tem kdaj drugič. Seveda smo se ustavili, naredili nekaj gasilskih fotografij s telefonom in morali ponovno… menjavati Miranovo zračnico.

Ker se nam je malce mudilo, smo v sili nekoliko poškodovali ventil, ga pa  vseeno za silo uspeli usposobiti. Nismo pa mogli več napolniti zračnice do željenih barov in spomnimo se, da bi nam lahko pomagal Murek, ki je doma v Šalovcih, vas pa na srečo leži ob naši trasi in je oddaljena nekaj kilometrov stran. Ga pokličem in ker so me že zjutraj naganjale bedarije mu zastavim vprašanje, čemu ni med nami in da pridemo na dunajski zrezek. Seveda je bil nekoliko presenečen, vseeno mu pa takoj povem s kakšnimi težavami se ubadamo in če nam lahko v Šalovcih pomaga.

image
Foto: Igor Železen

 

Prvi nenadejan, vendar prijeten postanek

 
Miranova zračnica je do Šalovec zdržala, Murek oz. Bojan se tudi hitro prikaže z »aparaturo« za polnjenje zračnic in zadeva se uredi, kakor bi trenil z očmi. Miran se je nekako čutil dolžan, da nas povabi na pijačo in tako smo že po slabih tridesetih kilometrih izgubili še dodatne pol ure. Ampak, povprečna je bila do tam zelo solidna in neke sile ni bilo. Trasa je naprej vodila še preko hriba nad Domanjševci in nato po eni stranski, kar ozki cesti, vendar na novo asfaltirani cesti na Madžarsko.

Imena vasi ne bom pisal, pa tudi pozneje bolj redko. Madžari po mojem kar tekmujejo, da za krajevna imena izberejo besede z najmanj petnajstimi ali več črkami. Pa to preberi, še nam Prekmurcem, kateri »ü-je, ö-je« izgovarjamo z lahkoto, to dela težave. Od Bayansenya do Öriszenpetra smo cesto več ali manj poznali, pa ne samo iz kolesarstva. V časih prejšnjih režimov smo iz Prekmurja na veliko hodili čez na sejem v te kraje in nekaj spomina ostane. Do prve kontrolne točke v Monoštru smo bili oddaljeni še trideset kilometrov in razen ene vzpetine je bila cesta ravna kot ravnilo.

Seveda smo se vmes slačili in oblačili, pač glede na vreme in temperature. Privoščil sem si tudi šalo na račun Miranovih težav z zračnico in mu med vožnjo pojasnil, da se mu zračnica spet prazni. Obraz se mu je spremenil v neko grozno pozo… Hitro sem ga potolažil, da je to šala in da treniram za prvi april naslednje leto. He, he… bolj star, bolj seveda nor, a? V samem Monoštru smo se peljali mimo konzulata naše države ter s pomočjo navigacije hitro našli hotel Lipa, kjer je tudi sedež ene izmed dveh slovenskih organizacij. Tu se lahko seveda vse zmeniš v slovenščni oz. prekmurščini, kar je še posebej dobrodošlo. Noben od nas seveda ni govoril madžarskega jezika. Sicer pa so itak vedeli, za kaj se gre. Spilo se je tudi nekaj brezalkoholne pijače, z Igorjem sva si razdelila moja sendviča, kajti v sili je hrano pozabil vzeti s sabo. No ja, se zgodi.

image
Spomenik balonarjem v Ženavljah. Foto: Dušan Dundek

 

Slabše izbran del trase v Avstriji

 
Nekaj kilometrov je bilo do Avstrije in do tja smo krenili po drugi cesti, kakor so vodile trase dosedanjih brevetov. Od Heiligenkreuza, pa vse do Eltendorfa in malce naprej smo se peljali po dokaj prometni cesti in tudi tu složno ugotovili, da je ta del trase napaka. Bom popravil za drugo leto in traso speljal preko Marije Bild. Od Königsdorfa do Henndorfa je sledil vzpon in nato kakšnih pet, šest kilometrov spust vse do Jennersdorfa. Ponavljam se kot papagaj, ampak sotrpini so me spodaj čakali, kajti na vzponu sem seveda ponovno zaostal. Skozi mestece je šlo brez problemov, tu ni neke druge poti, da bi zaobšli mesto oz. ne preveč podaljšali trase. Čez petnajst kilometrov nas je čakal nasledni vzpon proti Riegersburgu, kateri je znan po impozantnem gradu, zelo podobnemu tistemu iz Güssinga.

image
Igor, Dušan, Miran, Aleš in Samo. Foto: Dušan Dundek



Prekmurci se tu veliko vozimo in vsaj meni so ceste daleč naokrog dokaj znane. Na Igorjevo željo je bilo potrebno iti skozi mesto in potem okrog gradu. S severne strani se vidi dvigalo, katero vozi turiste na višja nadstropja gradu, dočim se z zahodne strani opazi vsa veličina tega gradu. Meni je sicer najbolj zanimiv in lep pogled z vzhodne strani. Tokrat se s te strani ni zaradi megle videlo skoraj nič. Zaobšli smo grad in se pripeljali do glavne ceste Feldbach – Ilz in se napotili k naslednji kontrolni točki, torej tovarni čokolade. Ker nismo dobili ravno nekih natančnih napotkov, sama tovarna in spremljajoči objekti, kateri so namenjeni obiskovalcem pa so kar številni in veliki, sva z Igorjem mesto, kjer bi potrdili kartončke iskala kar nekaj časa. Najdeva, štampiljka se je slabo videla… ampak pri meni pa ne. Ker je bil kartonček solidno premočen, se je tista zelena barva oz. odtis tako lepo prijel… ob smehu tako naju, kakor uslužbenke tovarne.
 

Češnja na torti in zdravstvene težave

 
Ponovno se je za »hasek« vlilo, vzeli smo si nekaj časa v upanju, da dež poneha. Bili smo že prej solidno premočeni, zato se odločimo, da kolesarimo naprej. Se medsebojno opozorimo, da sledi strm spust in da je potrebna večja previdnost. Vse zvozimo brez nevšečnosti, se pri vasici Leitersdorf nekako poslovimo od ravnega terena za kakšnih petnajst kilometrov. Sledilo je kar nekaj vzponov, prikazala se je še tretja napaka pri trasiranju, vseeno pa se Igor in Samo nista izgubila. Da so me pri teh vzponih tovariško čakali ostali ni potrebno ponovno na veliko omenjati. Pač starost, teža in verjetno še nekaj osebnega je delalo svoje. Na tem delu trase je bila tudi češnja na torti tega breveta, torej vzpon na najvišji hrib daleč naokoli, na Hochstraden. Povzpeli smo se na za nas Prekmurce impozantnih 530 m nad morjem, drži pa tudi, da je sam vrh z komunikacijsko anteno še višje za približno sto metrov. Do tja vodi samo neka gozdna steza in tam še nisem bil, kljub iskanju sem vedno zašel… in vsaj  za sedaj obupal.

image
Riegersburg Foto: Dušan Dundek

 
Ta dan… težav še ni bilo konec. Po spustu smo morali prevoziti še nekoliko daljši vzpon nad Frutten-Giesseldorf, seveda sem bil krepko odzadaj in naenkrat vidim, da Igor vozi malce nazaj, »rikverc« glede na mojo smer gibanja. Kaj pa je sedaj? Pa pravi, da ima želodčne težave in da mora… v koruzo, kakor temu pravimo. Spodaj pod Stradnom ga počakamo, preteklo je kar precej časa, da se nam je pridružil. Ni dolgo trajalo, pa so se težave pri Igorju ponovile. Nad Laasnom ponovno postanek, Igor se odloči, da bo malce počakal v upanju, da težave minejo. Od mene pride pameten predlog, da sam grem naprej, ker sem najpočasnejši, ostali pa počakajo Igorja in me potem ujamejo. Dobra odločitev! Nisem se niti pretirano trudil, počasi sem rinil naprej, se povzpel na Kloch in krenil proti St. Anni oz. Sveti Ani, kjer me ostali ujamejo. Ampak, Igorja pa ni bilo… Pa mi pojasnijo, da je nekako sam od sebe krenil nekje mimo njih in da bi naj bil že nekje v bližini Gradu na Goričkem. Za njega so to domače ceste… in ni bilo bojazni, da bi se kje iskal, kakor pravimo.

image
Monošter Foto: Dušan Dundek

 

Konec dober, vse dobro

 
Na poti smo bil že kar precej ur… postali smo žeji, pa tudi zelo, zelo lačni. Zaradi vseh težav se je zadeva zavlekla, prej tudi nismo iskali nekih gostiln, bencinskih črpalk, trgovin… V Kuzmi se ustavimo, smo si rekli, ampak tudi tam je bila trgovina zaprta. Gostilne so vsaj v Sloveniji seveda tudi ob sobotah odprte, bomo vsaj spili kakšno pijačo in nato naprej, proti dvema vzponoma in kooooonec. Se pa v Prekmurju vsak pozna z vsakim, zato tudi zastonj dobimo v gostilni kar precej peciva in sam sebi sem rekel, da mi je to rešilo življenje. Pivo in pecivo ni neka najbolj posrečena kombinacija… ampak v sili še pes muhe žre se pravi.
 
No, za konec breveta sem kreiral še dve poslastici, najprej vzpon na Kukojco, kakšen kilometer ga je, tudi z naklonino preko petnajst procentov ter na enem delu z hudim spustom naklonine okrog dvajset. Pa še oster ovinek in slaba cesta. Brevetaši seveda nismo štorasti… vsi prevozimo brez težav. Razen, no kaj je bilo z mano? Na koncu prispemo v vas Grad, v spodnji del, kjer je središče vasi s pošto, prej so imeli tudi banko, z nekaj gostinskimi lokali, zdravstveno ambulanto, cerkvijo. Tu je tudi doživljajski park Vulkanija. Ravno mimo nas je vodil zadnji vzpon, na vrhu smo se samo obrnili malce navzdol in prispeli… v hudem nalivu do največjega gradu v Sloveniji.

image
RÖG brevet - 2019. Foto: Igor Železen


 
Na sebi sem vse mokro, vse je bilo težko spraviti s sebe, preoblačil sem se v avtu, saj zunaj ni bilo mogoče. Vseeno neko zadovoljstvo, da se je vse opravilo po načrtu, vse kljub naštetim težavam, srečno končalo. Pa drugo leto spet? Tega ne vemo, že med vožnjo smo tudi kaj debatirali in ugotovilo se je, da bi bilo dobro, če je mogoče, da se datum štarta prestavi proti avgustu. In še kaj, ampak o tem drugo leto!

image
Dušanovi zadnji metri. Foto: Dušan Dundek