Najprej je bil klasični slog teka na smučeh

Tek na smučeh je gotovo najbolj zdravo športno početje v zimskem času. Poleg tega da je zaposleno celo telo, se spočije v naravi tudi naša duša, torej se poleg krepitve telesa lahko zgodi tudi to, da o kakšni stvari, ki nam ne da miru, v naravi dobro premislimo. Tek na smučeh ima še to dobro lastnost, da oprema ni predraga, zlasti rabljena ne, in da si jo je mogoče tudi poceni izposoditi.

Vendar je za to, da bi v tem početju uživali, nujno, da se teka na smučeh naučimo. Najprej osnove, stare pravzaprav nekaj tisoč let: hoje na smučeh. In potem teka v klasični tehniki. Ta je temelj vsega, tudi morebitnega poznejšega spoznavanja z novejšo, drsalno ali prosto tehniko.
 

Pogled daleč v preteklost

Hoja na smučeh je najstarejša oblika smučanja. Način premikanja na smučeh, ki ga imenujemo klasična tehnika ali na kratko klasika, je star najmanj 5500 let, kolikor je po mnenju zgodovinarjev star najstarejši najdeni materialni vir, ki priča o zgodovinskem razvoju smučanja. To je skalni relief na severnonorveškem otoku Rödöy, ki prikazuje smučarja na vzporedno razklenjenih, približno 4,5 metra dolgih smučeh s krajšo palico v rokah. Skozi zgodovino so se razvijale oprema, priprava smučarskih terenov in tehnike gibanja na smučeh.

Razvile so se nove panoge smučanja, dobra stara klasika pa je ostala. Tudi s pojavom drsalne tehnike pri teku na smučeh v devetdesetih letih prejšnjega stoletja klasična ni izgubila pomena. Nasprotno, še vedno ostaja osnova sprehajanja in dejavnost začetnikov na tekaških smučeh vseh starostnih kategorij. Je najbolj naraven način premikanja človeka na smučeh. Svojo osnovo ima v navadni hoji in teku. Med hojo in tekom v klasiki imamo smuči večinoma v vzporednem položaju, zato se naše telo oziroma posamezni telesni deli gibajo v ravninah, ki so tudi sicer značilne za človeka. Pomikanje naprej nam omogoča pravilno prenašanje teže s smučke na smučko in ustrezno lepljenje smučke ob podlago.

 

Privajanje na tekaške smuči

Pred vsako vadbo se je treba ogreti. To lahko že delno storimo z intenzivnejšo hojo do tekaškega poligona, kar še dopolnimo z gimnastičnimi vajami. V sklop ogrevanja lahko dodamo tudi vaje za privajanje na tekaško opremo, s katerimi zlasti začetnike uvajamo v svet smučanja. Privajanje sestavljajo preproste vaje, ki jih delamo v delni ali popolni tekaški opremi na varnem, ravnem terenu. Namen vaj je, da vsak posameznik najde uravnotežen in sproščen položaj za preproste vrste gibanja na tekaških smučeh.



Najprej jih delamo z oporo s palicami in nato še brez njih. To počnemo na steptanem ravninskem terenu, ki je urejen strojno. Če tega ni, si sami steptamo teren v velikosti približno 5 x 5 metrov. Za privajanje na drsenje je idealen blažji spust z ravnim iztekom, ki je strojno steptan, na njem pa je potegnjena smučina. Več težav nastane, kadar nimamo na voljo strojno urejenih prog. V globokem celcu in na zmrznjenem snegu bomo potrebovali več časa za pripravo terena. Za učenje začetnikov je najprimernejši sneg pršič, v katerem so tudi padci neboleči. Zelo pomembna je tudi temperatura, pri kateri vadimo. Začetnikov med vadbo ne sme zebsti, lep sončen dan pa še spodbudi motivacijo pri vadbi.



Vaje privajanja na opremo delamo na vzporedno postavljenih smučeh v visoki smučarski drži. Smuči so razklenjene za širino bokov in enakomerno obremenjene. Telo je rahlo pokrčeno v skočnem, kolenskem in kolčnem sklepu. Vadeči se opira na palice, vbodene v sneg med prsti stopal in krivinami smuči. Pogled je usmerjen naprej.

Primer vaj za privajanje: težo telesa prenašamo naprej na prste in nazaj na pete oziroma s smučke na smučko; delamo počepe; zamahujemo s krivinami smuči levo in desno (zadnji del smuči ostane na tleh); izmenično dvigujemo celo smučko, krivino in zadnji del (stegno dvignemo do pravega kota s trupom); sonožno vzporedno poskakujemo levo in desno; obračamo se za 360 stopinj s prestopanjem okrog srednjega dela smuči (vzporedna postavitev smuči), okrog krivin smuči (plužna postavitev smuči) in okrog zadnjega dela smuči (škarjasta postavitev smuči); obračamo se s poskoki na eni nogi in v obe smeri … Vse naštete vaje nato ponovimo še brez opiranja na palice.



V sklopu privajanja na drsenje naredimo najprej vaje na ravnini, nato še na blagem spustu. Primer vaj na ravnini: hoja z rahlim zdrsom po sprednji smučki v smučini in na steptanem snegu brez smučin, zasledovanje v hoji po celem snegu (stopamo po sledi predhodnika) …

Vaje na položnem spustu delamo med drsenjem v visoki drži v smuku naravnost pri majhni hitrosti v smučini in na steptanem terenu brez smučin, kjer najdemo raven začetni teren, blag spust in raven iztek: smuk naravnost v visoki, srednji in nizki drži; med smukom se nagibamo naprej na prste in nazaj na pete; med smukom delamo počepe; med smukom v visoki preži izmenično dvigujemo krivino, zadnji del in celo smučko; med smukom prestopamo iz smučine levo in desno; med smukom prehajamo iz visoke drže v počivalno, v tekmovalno in obratno; smuk v počepu; smuk na eni smučki čim dlje; med smukom delamo dodatne naloge pri orientirjih ob progi (rahlo odskočimo, menjamo drsno nogo, menjamo sprednjo nogo pri telemark položaju …); med smukom delamo dodatne naloge na zvočni ali vidni signal.