Kolesarjenje navkreber na Strmo reber
Strma reber, serpentinasta cesta proti Osilnici in Zgornjekolpski dolini, ki ji pravijo tudi mali Vršič.
Odpri galerijo
Strma reber je tehnično izredno zahteven preizkus za supervzdržljive. FOTO: Tonizni
Ko so leta 2006 na Strmi rebri naredili preboj ceste in s težkimi stroji na zahtevnem bregu najprej po gradbiščni cesti povezali osilniške vasi s slovenskim zaledjem, so nekateri že napovedovali, da bo ta cesta postala zanimiva tudi za zagrete športnike. Dejstvo je, da je bila vedno, vse od začetka, nekaj posebnega.
Pravzaprav je čudež že to, da je Osilničanom oziroma takratnemu županu Antonu Kovaču uspelo nemogoče in je državo prepričal, da Osilničani, ki z zaledjem države niso imeli legalne cestne povezave po slovenski strani, potrebujejo cesto. Ko so jo začeli delati, pa so si meli roke strokovnjaki, saj cest, če izvzamemo avtoceste, v Sloveniji ne gradimo že nekaj desetletij. Morda kakšen kilometer tu in tam, ne pa kar šest kilometrov!
A ne le dolžina: velikanski izziv je bila že uvrstitev ceste v prostor in potem gradnja. Tako vijugaste in zaradi strmine zahtevne gradnje ceste, kot je od Dragarjev do Zgornjih Čačičev, že dolgo ni bilo. Naredili so jo v bregu, ki skorajda pada v dolino Kolpe, tako da so morali na zračni liniji vsega dveh kilometrov premagati višinsko razliko skorajda 400 metrov oziroma natančneje 396. Desetletja niso delali takih cest!
Uporabnost vijug so takoj izkoristili domačini in vsi, ki so se odpravljali oziroma se odpravljajo v Zgornjekolpsko dolino, saj se je razdalja med Kočevjem in Osilnico zmanjšala za 30 kilometrov. Večina obiskovalcev ali tistih, ki se v te kraje pripeljejo poredko, je v jasnem vremenu navdušena nad neverjetnim razgledom, ki se ponuja s Strme rebri. Kako lepa je Osilniška dolina in do kod vse na Hrvaško seže pogled z nekaj razglednih točk!
Takoj so jo za svojo vzeli motoristi, imenujejo jo medvedje ride. Med kolesarji pa se je je oprijel naziv medvedje črevo, ker iz zraka spominja na zavit prebavni sistem.
Še korak naprej pa so naredili adrenalinski longboarderji z vsega sveta, ki so Strmo reber takoj posvojili. Zaradi odličnih zavojev, primerne strmine ter odličnega asfalta tu vsak konec julija in v začetku avgusta organizirajo tekme: po Strmi rebri se spuščajo na longboardih, nekoliko daljših rolkah, in dosegajo celo hitrosti 65 kilometrov na uro! Cesta po Strmi rebri je med tekmovanjem zaščitena z balami sena, devet dni tekmovanja – tekma v Osilnici je ena od sedmih tekem v Evropi – pa so bile vsako uro delne zapore, kadar so se longboarderji iz držav z vseh celin spuščali po strmini. Ta proga, ki ji tako kot kolesarji pravijo beargut oziroma medvedje črevo – ker so enkrat menda videli medveda –, je po mnenju številnih longboarderjev ena najlepših na svetu.
Zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bo Strma reber postala zanimiva tudi za domače športne navdušence. Tu in tam človek sicer sreča kolesarja, ki trmasto grize na dveh kolesih proti vrhu Strme rebri.
Trasa malega vršiča je dolga 8,4 kilometra in se dvigne za 720 metrov višinske razlike. Ima 19 serpentin pod kotom 180 stopinj, povprečni naklon je 8,8-odstoten, z največjim naklonom 17 odstotkov. Če traso prekolesarite pod 45. minutami ste dober klancar.
Drugo je že zgodovina: po letu 2012 se je kolesarstvo razmahnilo tudi na Kočevskem, kjer se je – po pričakovanju – razvilo zlasti gorsko kolesarjenje čez drn in strm te zelene deželice. Tako da v »neki« Dolgi vasi, kjer je bilo nekoč smučišče, že devet let organizirajo dirke. Poleg tega kočevski kolesarji organizirajo vzpone na pogorje Stojna, ki se dviguje neposredno na zahodni strani Kočevja.
Z občinsko pomočjo so na nekdanjem smučišču uredili tudi pravcati gorskokolesarski trail center, ki je verjetno edini v Sloveniji, ki ima vsa dovoljenja za vseh šest poti. Peljejo proti Livoldskemu vrhu in Fridrihštajnu. Šest poti je skupaj dolgih 12 kilometrov in so primerne za vse, saj so uredili od lahkih do zelo zahtevnih in najtežjih.
Pravzaprav je čudež že to, da je Osilničanom oziroma takratnemu županu Antonu Kovaču uspelo nemogoče in je državo prepričal, da Osilničani, ki z zaledjem države niso imeli legalne cestne povezave po slovenski strani, potrebujejo cesto. Ko so jo začeli delati, pa so si meli roke strokovnjaki, saj cest, če izvzamemo avtoceste, v Sloveniji ne gradimo že nekaj desetletij. Morda kakšen kilometer tu in tam, ne pa kar šest kilometrov!
A ne le dolžina: velikanski izziv je bila že uvrstitev ceste v prostor in potem gradnja. Tako vijugaste in zaradi strmine zahtevne gradnje ceste, kot je od Dragarjev do Zgornjih Čačičev, že dolgo ni bilo. Naredili so jo v bregu, ki skorajda pada v dolino Kolpe, tako da so morali na zračni liniji vsega dveh kilometrov premagati višinsko razliko skorajda 400 metrov oziroma natančneje 396. Desetletja niso delali takih cest!
Uporabnost vijug so takoj izkoristili domačini in vsi, ki so se odpravljali oziroma se odpravljajo v Zgornjekolpsko dolino, saj se je razdalja med Kočevjem in Osilnico zmanjšala za 30 kilometrov. Večina obiskovalcev ali tistih, ki se v te kraje pripeljejo poredko, je v jasnem vremenu navdušena nad neverjetnim razgledom, ki se ponuja s Strme rebri. Kako lepa je Osilniška dolina in do kod vse na Hrvaško seže pogled z nekaj razglednih točk!
Takoj so jo za svojo vzeli motoristi, imenujejo jo medvedje ride. Med kolesarji pa se je je oprijel naziv medvedje črevo, ker iz zraka spominja na zavit prebavni sistem.
Še korak naprej pa so naredili adrenalinski longboarderji z vsega sveta, ki so Strmo reber takoj posvojili. Zaradi odličnih zavojev, primerne strmine ter odličnega asfalta tu vsak konec julija in v začetku avgusta organizirajo tekme: po Strmi rebri se spuščajo na longboardih, nekoliko daljših rolkah, in dosegajo celo hitrosti 65 kilometrov na uro! Cesta po Strmi rebri je med tekmovanjem zaščitena z balami sena, devet dni tekmovanja – tekma v Osilnici je ena od sedmih tekem v Evropi – pa so bile vsako uro delne zapore, kadar so se longboarderji iz držav z vseh celin spuščali po strmini. Ta proga, ki ji tako kot kolesarji pravijo beargut oziroma medvedje črevo – ker so enkrat menda videli medveda –, je po mnenju številnih longboarderjev ena najlepših na svetu.
Napredek prihaja iz Kočevja
Zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bo Strma reber postala zanimiva tudi za domače športne navdušence. Tu in tam človek sicer sreča kolesarja, ki trmasto grize na dveh kolesih proti vrhu Strme rebri.
Trasa malega vršiča je dolga 8,4 kilometra in se dvigne za 720 metrov višinske razlike. Ima 19 serpentin pod kotom 180 stopinj, povprečni naklon je 8,8-odstoten, z največjim naklonom 17 odstotkov. Če traso prekolesarite pod 45. minutami ste dober klancar.
Na Strmi rebri ni špekulacij. Takoj si na rdečem in greš do konca. FOTO: Arhiv Polet/Melamin
Drugo je že zgodovina: po letu 2012 se je kolesarstvo razmahnilo tudi na Kočevskem, kjer se je – po pričakovanju – razvilo zlasti gorsko kolesarjenje čez drn in strm te zelene deželice. Tako da v »neki« Dolgi vasi, kjer je bilo nekoč smučišče, že devet let organizirajo dirke. Poleg tega kočevski kolesarji organizirajo vzpone na pogorje Stojna, ki se dviguje neposredno na zahodni strani Kočevja.
Z občinsko pomočjo so na nekdanjem smučišču uredili tudi pravcati gorskokolesarski trail center, ki je verjetno edini v Sloveniji, ki ima vsa dovoljenja za vseh šest poti. Peljejo proti Livoldskemu vrhu in Fridrihštajnu. Šest poti je skupaj dolgih 12 kilometrov in so primerne za vse, saj so uredili od lahkih do zelo zahtevnih in najtežjih.
