O hudobnem zmaju Koronarju 2. del

Poletova telovadba duha za najmlajše. Najnovejša pravljica za najmlajše o zmaju Koronarju in kako so ga ljudje s skupnimi močmi premagali. Najboljši način spoznavanja najmlajših z virusom, ki bo zaznamoval njihova življenja.

Objavljeno
23. marec 2020 10.21
Posodobljeno
25. marec 2020 09.55
ILUSTRACIJA: Cviu Velenje Delo
Alice Čop in Klára Veselská
Alice Čop in Klára Veselská

Beseda o pravljici 


V tem trenutku veliko otrok (a tudi odraslih) doživlja precejšen stres in negotovost v zvezi s širjenjem koronavirusa. Z nujnimi ukrepi nima nihče izmed nas izkušnje, situacija se iz dneva v dan spreminja in vsem nam se je popolnoma spremenil način življenja. Še posebej majhni otroci potrebujejo dnevno rutino, saj jim nudi občutek varnosti in predvidljivosti življenja.

Pravljice pa jim lahko pomagajo, da se lažje sprijaznijo z nenavadnimi in težkimi okoliščinami, jih morebiti začnejo bolje razumeti, hkrati pa v njihovo realnost vnesejo nekaj igrivosti in humorja.

Zato sta  avtorici združili moči in pro bono skupaj napisali to interaktivno zgodbo O hudobnem zmaju Koronarju in o tem, kako so ga ljudje s skupnimi močmi premagali. Vsak otrok se lahko pridruži boju proti zmaju. Kako? To boste izvedeli na koncu pravljice! 


 

Drugi del

Ja, ampak kje zdaj na hitro dobiti pravljičnega junaka, ki bo premagal Koronarja? Anže in Marjanca sta razmišljala in razmišljala, a žal nista poznala nobenega junaka. In tako je mineval čas. Mamica jima je vsako jutro pripravila zajtrk, ati pa ju ni odpeljal v šolo, temveč se je z njima učil o številkah in črkah kar v dnevni sobi. Redno so skupaj tudi telovadili, ker je gibanje pomembno za zdravje. Metali so žogo in jo brcali, čeprav jo je Elfi, ki so ji manjkali dolgi sprehodi, že čisto zgrizla in vso poslinila. Skakali so tudi čez kolebnico. In veliko so si pripovedovali o svetu za okni: o morju, zvezdah, rastlinah v parku, filmih, ki so jim bili všeč.

image
ILUSTRACIJA: OŠ Miha Pintar Toledo

 
Včasih so skupaj peli vesele pesmi in plesali – to je bilo všeč predvsem Marjanci. Drugič so skupaj odigrali odlomek kakšne pravljice. Atiju ni šlo najbolje, a so se od srca nasmejali. Mamica je zelo lepo risala, zato so vsak dan skupaj narisali, kar so videli skozi okno. Virusarji so sovražili, kadar so ljudje stali ob oknih. Takrat so se nagnetli spodaj na ulici, besno pljuvali in jim grozeče žugali s svojimi lovkami. To pa zato, ker niso hoteli, da ljudje izvedo, kakšne grdobije zunaj špičijo. Če si je kdo upal svoje okno malce – ali celo na stežaj odpreti, so se Virusarji dvignili v zrak in mu hrčali naravnost v obraz. Fuuuj! Kako ogabno! Človek tega smradu ni mogel prenesti in je okno raje hitro spet zaprl.

Virusarji so Anžetu in Marjanci že presedali. Zato sta jim kazala jezik in delala smešne obraze. To je Virusarje vsakič tako razjezilo, da so jim popokale bradavice in iz njih je pritekel vijoličast gnoj. Jajks! Nekega dne si je Anže z barvicami zapacal roke in si jih hitro stekel umit v kopalnico z milom. Mila so zdaj imeli na pretek in mamica ju je pogosto opominjala, naj si temeljito umivata roke. A barvice niso hotele z rok, zato je Anže uporabil še mamino razkužilo.

Imelo je čuden vonj, a roke so zdaj bile bleščeče čiste. Potem se je vrnil k oknu in še naprej slikal. Bilo je vroče, zato je na stežaj odprl okno. Vsaj za kratek čas! In kaj mislite, da se je zgodilo? Nič. Popolnoma nič se ni zgodilo. Priletel ni niti en sam samcat Virusar, da bi mu grozil. Zanje je bil zdaj NEVIDEN. »Kako je to sploh mogoče?« se je čudil Anže in poklical sestrico. Ta je stopila k oknu in v trenutku so pred njim lebdeli številni jezni Virusarji in nanjo renčali. Anže jo je prijel za roko in peljal v kopalnico, da bi si tudi ona temeljito umila roke z milom in razkužilom.

Vrnila sta se k oknu in – nič. Tudi ona je za Virusarje postala NEVIDNA. Ha! Ha! Odlično! »Marjanca! Kaj, če bi ...« je vprašal. »Ja!« se je strinjala sestrica in že sta se veselila trenutka, ko bosta mamica in ati zaspala, onadva pa se bosta odpravila raziskat, kaj sploh so ti Virusarji in zakaj jim gre. In sta dočakala. Starša sta zaspala okoli desete ure. Onadva pa sta si spet umila roke, enako kot prej. Anže je z mešanico mila in razkužila napolnil še svojo plastično vodno pištolico.

image
ILUSTRACIJA: Kajetan Čop


Škoditi že ne more, kajne? Oba sta si raje nataknila zaščitne obrazne maske, ki ju je zanju sešila mamica – na Anžetovi so bili majhni modri avtki, na Marjančini pa drobne pikapolonice. In ker sta znala vse pomembne pravljice na pamet, sta s seboj vzela tudi vrečko riža. Stopila sta v temo in tišino. Vrata so se za njima zaloputnila. Bum! Malce sta se prestrašila, a sta se prijela za roke in se odpravila v neznano. Med hojo sta po tleh metala drobna zrna riža. Počutila sta se kot prava junaka! Kot Janko in Metka! Le da njiju na koncu poti ni čakala čarovnica, temveč hudobni zmaj.

Najti njegov brlog ni bilo tako zelo težko. Vedela sta, da bo tam veliko smrdljivih Virusarjev, zato sta samo sledila nosu (še sreča, da sta nosila obrazni maski!). Hodila sta in hodila, dokler nista prišla do velikanske sive stavbe. Delovala je uradno, na tleh pred vhodom pa je ležala poteptana tabla.

Na njej je nekaj pisalo z velikimi črkami. Marjanca je bila leto mlajša, a Anže je že hodil v drugi razred, zato je bilo zanj mala malica prebrati, kaj piše: »MI - NI - STER, ne: MI - NI - STR - SSS - TVO  Z - Z - A   Z - DRA – VJE.« Dvignila sta pogled in tam, kjer je prej visela tabla, je zdaj pisalo: »KO - RO - NA - R - JE - VO   MI - NI - STR - STVO,« to besedo sta znala prebrati že od prej, »U - MA - ZA - NI - JE  IN Ž - Ž – NUD – ROV.« Fuuuj!

Tukaj je torej živel hudobni zmaj. Zunaj se je trla množica smrdljivcev. Gnetli so se ob vhodu – eni so želeli noter, drugi ven. Otroka jih še nikoli nista videla toliko na kupu. Nista jih znala prešteti, a bilo jih je veliiiiko.
 
»Ojoj, kaj pa zdaj? Še sreča, da naju ne vidijo,« sta pomislila Anže in Marjanca. Naglas pa nista govorila, da se ne bi izdala – saj sta vendar prišla špijonirat! Niti ko sta vstopila noter in se znašla pred  gromozanskim zmajem, nista zakričala od strahu, čeprav sta se pošteno ustrašila in se še močneje prijela za roke. – »Danes smo zaplenili pol milijona in 200.000 obraznih mask, o, naš mogočni! Zaklenili smo jih v vratarnico,« so se zmaju klanjali in hvalili Virusarji. – »Samo?!«  je jezno zarjovel zmaj in iz nosu mu je začel uhajati gost dim.

– »Zda-zda-zdaj si-si ne-nemorejo po-po-pokriti ust, o, naš veliki,« so jecljali Virusarji, ker so se ga bali. Tisti izmed njih, ki se je od strahu tresel najmočneje, se je tresel in tresel, dokler ni kar naenkrat počil kot mehurček – pok! – in je izginil.

image
ILUSTRACIJA: OŠ Miha Pintar Toledo

 
Presenečeni Anže je pogledal proti Marjanci, ki je prikimala, da je tudi ona opazila, kaj se je pravkar zgodilo. – »S-S-Samo poglej, ko-ko-koliko kapljičnega z-z-zvarka smo da-da-danes na-na-nabrali zate!« so Virusarji zmaju kazali steklenico, polno sumljive tekočine. In od strahu je počil še eden izmed njih. Pok!
 
– »Odlično, daj sem!« je zmaj nepotrpežljivo prasknil  z ostrimi kremplji po tleh in z velikim tekom naredil en velik šluk.
 
– »Njama!!! Veste, kaj? Ne bom se več toliko drl na vas, vi pa nehajte pokati! Potrebujem vas čim več!« je rekel zmaj in nehal spuščati dim.

– »Saj nismo mi krivi. Dobro veš, da nas strah ljudi naredi močnejše, a ko se mi ustrašimo, je z nami konec – pok in fertik. I-i-i-in ti nas strašiš. Zelo.«

- »Grrrrr... Dobro, obljubil sem vam že, da vas ne bom več strašil!« je naveličano zarenčal zmaj. »Kaj pa zdravnike, ste že vse ujeli?«

– »Kot si ukazal, o, najmočnejši – čisto vse zdravnike in tiste njihove medicinske sestre. Zaprti so v kleti. A jih je preveč. Zdaj jih zapiramo že tudi v pisarne v pritličju in prvem nadstropju.«

– »Imenitno!« je zadovoljno zapredel zmaj.

– »Za vsak primer smo ujeli tudi zobozdravnike!« se je pobahal neki Virusar. – »Jaaa. Pa še lekarnjake in higienjake, ha ha!« se je škodoželjno hahljal drugi. – »Lekarnarje in higienike!« ga je popravil tretji. – »A jaaa ...« se je sramoval prejšnji. »Pardon.«

– »Kaj pa gasilce?« je siknil zmaj.

– »Ne-ne-ne še vseh,« je priznal Virusar, a ko ga je zmaj ošvrknil z jeznim pogledom, je hitro dodal: »Ampak skoraj!« – »No, oni so precej gibčni in imajo tiste svoje sekire in cevi s hitro vodo, in me-me-me-ne j-j-jih je s-s-straaaah,« je počil od strahu še eden Virusar – pok! – in bilo je po njem. 

– »Takole pa ne! Prepovedujem vam, da se bojite!«

– »Kakor ukažeš, o, veliki zmaj!« so v en glas zavpili vsi Virusarji. Eden od njih, tisti čisto zadaj, pa je vseeno počil – pok!, kar so drugi pred zmajem zakrili z glasnim hohnjanjem.

– »Dobro. To je torej rešeno. Ko boste ujeli vse preostale gasilce, se boste lotili še policistov.«

– »Kakor ukažeš, o, veliki zmaj!«

– »In ko boste končali še z njimi, ljudi ne bo mogel nihče več rešiti. Nihče! Ha ha ha! In takrat boste vse ljudi spustili ven iz izolacije!!!« se je zmaj zakrohotal z gromskim smehom. »Naj se vsi okužijo! Zasejmo strah! Razširimo kašljavo bolezen po vsem kraljestvu in kapljičnega zvarka bom imel na pretek, ha ha ha! To pa bo naslada, njami!« je srečno zapredel zmaj in se z donečimi koraki počasi umaknil v svoje sobane. Virusarji so si oddahnili in se razpršili vsak po svojih opravkih.
 
Anže in Marjanca sta bila vsa neučakana – takoj se morata domisliti rešilnega načrta! »V klet! Osvoboditi morava vse ujetnike!« sta se šepetaje odločila otroka in se neslišno odpravila po dolgem hodniku proti stopnicam v klet. Varovala sta jih dva odurna Virusarja.

​Kaj pa zdaj? Aha! Saj sta imela riž. Anže ga je zajel celo pest in ga –​ hrs! – vrgel enemu izmed smrdljivcev v obraz. – »Aaaaa!« je zavreščal Virusar. »Tukaj straši, straši!« – »Ne nori! Nikogar ni, straši kvečjemu v tvoji glavi,« ga je oštel drugi Virusar. Mi pa dobro vemo, da sta bila prisotna nevidna otroka, kajne?

Zdaj je pest riža zajela Marjanca in ga –​ hrs! – vrgla v obraz drugemu stražarju. – »Haaaaa! Kaj je bilo pa to?« se je ta razjezil. – »Aaaaah! Sa-sa-saj sem ti rekel! Tu-tu-tukaj straši in mene-nene je straaaah!« in se tako tresel od strahu, da je počil in izginil. Pok!
 
– »Grrrr! Ti bedak! Ampak jaz bom že prišel stvari do dna!« je začel vohljati naokoli in se že nevarno približal preplašeni Marjanci. Še sreča, da je ni videl! Anže je urno zgrabil svojo plastično pištolico in Virusarja špricnil naravnost v obraz. Virusar se ni imel časa niti prestrašiti, niti začeti tresti, kar počil je. Kot milni mehurček. Pok! A vidite, kako je milo pomembno?
– »Odlično. Greva naprej!« je rekel Anže. »Pridi!«


image
ILUSTRACIJA: Kajetan Čop 


Zdaj sta se lahko podala po stopnicah v klet. K sreči so bili Virusarji precej neumni in so ključe pustili kar v ključavnicah. Otroka sta hitro odklenila vsa vrata – klik, klik, klik, klik, klik ... Ven je stopila množica zdravnikov in zdravnic ter zobozdravnikov in zobozdravnic pa lekarnarjev in lekarnaric v belih haljah, sester v modrih oblačilih, higienikov v oblekah in kravatah ter gasilcev v uniformah in čeladah. Kar niso mogli verjeti, kdo jih je osvobodil. Prava mala junaka!

A za slavje zdaj ni bilo časa. Vprašali so otroka, kako jima je uspelo. In Anže ter Marjanca sta zagnano pripovedovala o tem, da če si temeljito umiješ roke z milom in razkužilom, postaneš za Virusarje neviden, pa tudi o tem, da gre zmaju za kapljični zvarek –​ jajks! in da ga zanj od ljudi, ki zbolijo za kašljavo boleznijo, zbirajo tisti smrdljivci. In da so smrdljivci navadne boječke, ki počijo kot mehurčki, ko se ustrašijo, pa je.

(se nadaljuje in konča jutri)
 

***

Beseda o ustvarjalcih

Pravljico sta si zamislili in v češkem jeziku Alice Čop in Klára Veselská doma iz Prage na Češkem. Z odlično idejo je prispevala njuna mamica Eva Veselská, z drugimi superidejami pa Kajetan Čop, ki je narisal zmaja. Druge risbe so delo učencev OŠ Miha Pintar Toledo, podružnice Plešivec in CVIU Velenje in so nastale pod vodstvom njihovega učitelja likovne vzgoje Roberta Klančnika. Prevod v slovenski jezik: Alice Čop in Noemi Čop. Klára Veselská je otroška klinična psihologinja in psihoterapevtka, Alice Čop pa gledališčnica, ki že več kot 20 let piše in ustvarja za otroke.