O hudobnem zmaju Koronarju 3. del

Dejansko pa malo mila zadostuje, da nas bolezen ne sesuje. Ne pozabimo na maske, ki damo jih čez naše laske! Nasvidenje, hudobni zmaj! 

Objavljeno
24. marec 2020 11.01
Posodobljeno
24. marec 2020 12.49
ILUSTRACIJA: Kajetan Čop
Alice Čop in Klára Veselská
Alice Čop in Klára Veselská

Beseda zdravnikov

​Zdravniki pri zdravih ljudeh brez simptomov ne priporočajo nošnje mask, ampak strogo upoštevanje fizične oddaljenosti od drugih in pravil higiene (umivanje rok z milom ali razkužilom, kihanje in kašljanje v rokav) Maske delujejo le, če so iz ustreznih materialov, sicer pa ljudje, ki kažejo znake bolezni ne sodijo v družbo, ampak ostanejo doma, dokler se ne pozdravijo.
 

Beseda o pravljici

V tem trenutku veliko otrok (in odraslih) doživlja precejšnji stres in negotovost, ki sta povezana s širjenjem Koronavirusa. Z nujnimi ukrepi proti virusu še nihče od nas nima izkušenj, položaj se iz dneva v dan spreminja, vsem nam se je popolnoma spremenil način življenja. Še posebej majhni otroci potrebujejo dnevno rutino, saj jim nudi občutek varnosti in predvidljivosti življenja.

Pravljice pa otrokom pomagajo, da se lažje sprijaznijo z nenavadnimi in težkimi okoliščinami ter jih morebiti začnejo bolje razumeti, hkrati pa v njihov vsakdan vnesejo nekaj igrivosti in humorja. Zato sta avtorici združili moči in pro bono skupaj napisali interaktivno zgodbo O hudobnem zmaju Koronarju in o tem, kako so ga ljudje s skupnimi močmi premagali. Vsak otrok se lahko pridruži boju proti zmaju. Kako? To boste izvedeli na koncu pravljice! Zmaja Koronarja in Virusarje lahko pogumno pobarvate!


 

Tretji, zadnji del

Za učinke razkužila in nevidnost so ujetniki seveda dobro vedeli - ravno zato jih je zmaj Koronar zadrževal v ujetništvu, da ne bi mogli ljudem svetovati in jih rešiti. Ampak za kapljični zvarek so slišali prvič - in da so Virusarji takšni bojazljivci, tega tudi niso vedeli, to je bila za njih novost! V tem torej tiči resnica. Hm. Vsi rešeni so se zdaj razdelili in se neopazno podali tja, kjer sta se nahajala milo in razkužilo.

Bili so v stavbi Ministrstva za zdravje, kar pomeni, da je bilo obojega povsod dovolj, saj si tukaj še posebej prizadevajo za higieno. Vmes so iz zaklenjenih pisarn v pritličju in prvem nadstropju izpustili še preostale ujete kolege in kolegice, ki so si tudi odhiteli umit roke z milom in razkužilom. Sedaj so bili čisto vsi nevidni in so se lahko neopaženo izmuznili iz Ministrstva. S seboj so odnesli vse milo in razkužilo, pozabili niso niti na zaščitne obrazne maske, zaklenjene v vratarnici.

image
ILUSTRACIJA: Cviu Velenje Delo


A niso šli domov. Podali so se v vse, tudi najbolj oddaljene kotičke kraljestva, da bi ozdravili vsakega, ki je zbolel za hudo kašljavo boleznijo. Dan in noč so požrtvovalno skrbeli zanje, nekaterim pa niso več mogli pomagati in zaradi tega so bili zelo, zelo žalostni. Večino ljudi pa so rešili in vsem so tudi povedali, kako naj se sami branijo: če bodo nosili zaščitne obrazne maske in kašljali v robčke ter kihali v rokave, bodo Virusarji opleli, ker ne bodo več mogli priti niti do ene same samcate kapljice, ki nam, kadar kihamo in kašljamo, letijo iz nosu in ust.

To pomeni, da za hudobnega zmaja ne bodo mogli izdelovati tistega njegovega obupnega kapljičnega zvarka. Ljudem so razložili tudi, kakšne boječke so v resnici Virusarji. Da živijo od človeškega strahu, in če se jih ljudje nehajo bati ter na njih na primer iznenada puhnejo - puh! - ali glasno zatopotajo - top, top, top! - ali pa če jih otroci na še posebej strašljiv način narišejo ali oblikujejo iz plastelina in, jim potem svoje risbe ali figurice pomolijo pod nos, potem se bodo Virusarji tako zelo prestrašili, da bodo od strahu počili. In hudobni zmaj Koronar bo izgubil vse svoje pomočnike. No, ko je zmaj ugotovil, da so vsi njegovi ujetniki ušli, se je seveda strašansko razbesnel, s čimer je Virusarje tako prestrašil, da so začeli kar po vrsti prostovoljno pokati od strahu - pok, pok, pok..!

image
ILUSTRACIJA: OŠ Miha Pintar Toledo


Tudi preostali Virusarji so nekega dne vsi do zadnjega izginili, ker so ljudje začeli upoštevati dobre nasvete. To se seveda ni zgodilo čez noč. Nekaj časa je trajalo, kajti Virusarji so se na vse pretege borili in vsem žugali s tistimi svojimi lovkami, pljuvali in renčali so, spuščali smrad in se zvijali. A ljudje se jim niso več pustili in so jih na koncu slavno premagali! Zmaj je ostal čisto sam in ni imel več nobenega pomagača. Nobenih vojakov, za katere bi se lahko skril. Izgubil je vso svojo moč. In kot se je izkazalo, je bil le navaden kričač. Skratka, ena velika sramota.

Policisti in gasilci so ga s skupnimi močmi nagnali za meje kraljestva, zmaj pa je, poražen, odletel daleč, daleč stran, nazaj v svoje Vzhodno cesarstvo. Vsi so se razveselili in vzklikali: »Hura! Hura! Hura!« Trikrat hura za vse naše zdravnike, medicinske sestre, reševalce, lekarnarje, higienike, epidemiologe, gasilce in policiste, pa tudi trikrat hura za Anžeta in Marjanco, prava mala junaka, ki sta jih vse rešila iz ujetništva! 
 
»Kdo, le kdo se zmaja boji?! Smrdi, kriči, da te glava boli! Dejansko pa malo mila zadostuje, da nas bolezen ne sesuje. Ne pozabimo na maske, ki damo jih čez naše laske! Nasvidenje, hudobni zmaj! Nazaj na vzhod praznih rok odvihraj!« To so zdaj prepevali čisto vsi in se veselili, da bo vse spet tako, kot prej. Odrasli so se lahko vrnili v službo, navdušeni otroci pa v šolo, kjer so se končno srečali s svojimi prijatelji in s prijazno gospo učiteljico.

image
ILUSTRACIJA: OŠ Miha Pintar Toledo


Anže in Marjanca ter mamica in ati so se brž odpravili na obisk k babici in dedku, čeprav sploh ni bila nedelja. Koliko solz sreče, poljubov in objemov! Dedek je še kašljal – vmes je namreč hudo zbolel, zato je mamica tako pogosto jokala – a sedaj se je počutil že veliko bolje. Otroka sta sedela ob njegovi postelji, ga božala po roki in mu pripovedovala o svoji nenavadni dogodivščini. Celo Psička Elfi in mačka Gaja sta zdaj postali neločljivi prijateljici - tako sta bili veseli, da se je vse srečno končalo! Zdaj pa skupaj divjata po vrtu.
 
Prebivalci kraljestva so še nekaj časa nosili zaščitne obrazne maske, vse, dokler ni ves ta virusarski smrad popolnoma izpuhtel. Roke pa si bodo... kaj? Tako je - temeljito umivali še naprej, da se zmaj Koronar ne bo nikoli več mogel vrniti! In vi, otroci, si jih tudi pridno umivajte, velja? In lepo nosite zaščitne obrazne maske, kadar greste ven. Pravzaprav - ali veste, da se proti Virusarjem lahko borite tudi vi? Čisto zares! Grdavža Virusarja lahko narišete ali ga oblikujete iz plastelina in izdelek postavite za okno. Ko bo Virusar letel mimo, se bo ustrašil in počil kot milni mehurček. POK! Pa bo!

image
ILUSTRACIJA: OŠ Miha Pintar Toledo



 ***

Beseda o ustvarjalcih

Pravljico sta si zamislili in jo v češkem jeziku napisali sestri Alice Čop in Klára Veselská, doma iz Prage na Češkem. Z eno odlično idejo je prispevala tudi njuna mamica, Eva Veselská, z drugimi super idejami pa Kajetan Čop, ki je tudi narisal zmaja. Druge risbe so delo učencev OŠ Miha Pinter Toledo, podružnice Plešivec in CVIU Velenje. Nastale so pod vodstvom  njihovega učitelja likovne vzgoje, Roberta Klančnika. Prevod v slovenski jezik: Alice Čop in Noemi Čop. Pomoč pri lektoriranju Nataša Logar. Uredila sta Alice in Kajetan Čop. Klára Veselská je otroška klinična psihologinja in psihoterapevtka, Alice Čop pa gledališčnica, ki že več kot 20 let piše in ustvarja za otroke.